Na razvoj informatike v zdravstvu v osemdesetih let 20. stoletja je pomembno vplival splošen razvoj IKT (ang. ICT - information and communication technologies), med katerimi posebno mesto zavzema razvoj mikroprocesorskih tehnologij in pojava malih stacionarnih ali pa prenosnih računalnikov (mikroračunalnikov oz. osebnih računalnikov - PC) vse večjih procesnih moči in kapacitet hrambe podatkov. Njihovo izredno hitro širjenje v osebne in poslovne namene, je povzročilo pravo »informacijski revolucijo«, ki je dala pomembno vzpodbudo uporabi te tehnologije tudi v medicini oz. zdravstvu. Vse več PC računalnikov in IKT nasploh, v tem času najdemo v zdravniških ordinacijah, vgradnjo mikroprocesorjev v različne medicinske naprave in instrumente, na področje ortotike ter protetike itd. Poleg nadaljnjega razvoja in širitev koncepta informacijskih sistemov v zdravstvu, se je pospešeno nadaljevalo tudi razvojno in raziskovalno delo na področju umetne inteligence in na njej temelječih ekspertnih sistemih, ter nevronskih mrežah. Tako je bil npr. že omenjeni sistem INTERNIST-I leta 1986 preurejen za uporabo na mikroračunalniških sistemih (imenovan QMR - ang. Quick Medical Reference), ki je zdravnikom omogočal ne le podporo ekspertnega sistema v procesih diagnostike in odločanja, temveč je postal tudi sinonim za strokovno izobraževanje v obliki elektronskega učbenika in priročnika. Medicinsko izobraževanje s tem vstopi v dobo učenja s pomočjo računalnika (ang. Computer - Assisted Instruction - ICT).

      Za devetdeseta leta so značilni procesi integracije; integrirajo se zdravstveni informacijski sistemi, formirajo se integrirane baze zdravstvenih in administrativnih podatkov ter medicinskega znanja, integrirajo pa se tudi komunikacije v samem zdravstvenem sistemu, kot tudi komunikacije tega sistema z drugimi sistemi. Vsega tega pa nebi bilo brez razvoja Interneta in mrežnih sistemov. Internet je takoj vzpodbudil zanimanje medicinskih strokovnjakov in raziskovalcev, še posebej zaradi možnosti pošiljanja elektronske pošte in pristopa na oddaljene računalnike (ang. remote login), na katerih je bilo mogoče iskati po različnih bazah podatkov. Tako je med prve praktične načine uporabe interneta v zdravstvu spada uporaba baz podatkov in e-razprave med strokovnimi skupinami o aktualnih medicinskih problemih. Internet je izzval novo informacijsko revolucijo in pustil globoko sled v medicini in zdravstvu nasploh, saj so z njegovo pomočjo informacije o zdravju postale dostopne javnosti in tako prenehale biti izključna domena zdravstvenih delavcev.

       Za prehod iz drugega v tretje tisočletje je značilen poudarjen razvoj informacijske družbe in s tem v zvezi množična in široka uporaba novih IKT, kot so superračunalniki, mobilno računalništvo, pametni telefoni, oblačno računalništvo, internet stvari itd.  Vzporedno z razvojem in globalnim širjenjem IKT so se pojavila tudi nova področja medicine, interdisciplinarno povezana z informatiko v zdravstvu, in sicer telemedicina in kibermedicina (ang. cybermedicine). Pod pojmom telemedicina so mišljeni medicinski postopki, ki se izvajajo na daljavo s pomočjo IKT, pod pojmom kibermedicina pa uporaba interneta in globalnih mrežnih IKT v medicini in javnemu zdravstvu.

Uporaba interneta v zdravstvu se v uporablja na tri osnovne načine, in sicer:

Na svetu je več kot 100.000 internetnih strani z zdravstveno vsebino, porast tovrstnih strani pa je v zadnjem obdobju v ZDA in EU kar 25%. V zdravstveni kategoriji je npr. vodilni v ZDA portal WebMD Health (več kot 17 mio. obiskovalcev), sledijo Everyday Health in Revolution Health network (več kot 17 mio. obiskovalcev), v Sloveniji Med.Over.Net,  itd. Zdravstvene informacije preko interneta vse pogosteje iščejo tudi zdravniki, ki npr. sodelujejo v razpravah na forumih, pišejo bloge, izmenjujejo svoje izkušnje itd.

Informatika v zdravstvu je v tem obdobju sprejeta kot osnovna medicinska znanosti. Razvoj informatike v zdravstvu od tedaj poteka neprekinjeno, seveda tudi z različnimi vzponi in padci in to tako v teoriji kot praksi. Za aplikacijo informatike v zdravstvu tega časa je pomemben niz projektov, ki so se izvajali širom sveta. V Evropi je pomemben projekt e-zdravje (ang. eHealth), za katerega sta izvedbeno pomembna predvsem dva akcijska načrta (ang. EU eHealth Action Plan). Prvi akcijski načrt za e-zdravje je bil sprejet leta 2004 (ang. First EU eHealth Action Plan 2004-2011), ki je v osnovi zajel tri področja in sicer:

Od takrat dalje je Evropska komisija pripravila niz ciljno usmerjenih pobud, s katerimi je želela doseči širše sprejetje e-zdravja po vsej EU. Države članice so se nanje bolj ali manj dinamično odzvale. S sprejetjem Direktive o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu leta 2011 in njenega člena 14 o vzpostavitvi mreže e-zdravja je bil dosežen nadaljnji napredek v smeri formalnega sodelovanja na področju e-zdravja.

Ovire ki so bile opažene v prevem akcijskem načrtu so bile obravnavane in odpravljene v novem - drugem akcijskem načrtu za e-zdravje 2012-2020 (ang. Second EU eHealth Action Plan 2012-2020). V njem je določena politika in opisana vizija za konkretnejšo izvedbo e-zdravja v Evropi in to v skladu s cilji strategije Evropa 2020 in z Evropsko digitalno agendo. Če povzamemo bistvene umeritve  drugega akcijskega načrta za e-zdravje, jih lahko strnemo v štiri področja:

Skupaj z drugim akcijskim načrtom eZdravje 2012-2020, je EU komisija objavila tudi delovni dokument za pospešen razvoj telemedicine (ang. Staff Working Document on Telemedicine) in zasnovo omrežja eZdravje (ang. The eHealth Network), katerega cilj je izboljšanje interoperabilnosti med elektronskimi zdravstvenimi sistemi, stalne oskrbe ter zagotovitve varnega in kakovostnega zdravstvenega varstva.

Prve raziskave kažejo dokaj pozitivno sliko učinkov EU projekta e-zdravje, pa tudi določene težave. Glavne ugotovitve raziskav so med drugim naslednje (MZ, 2014):

Razvoj informatike v slovenskem zdravstvenem sistemu

      Slovenija ima relativno dolgo tradicijo na področju informatike v zdravstvu, saj začetni projekti s ciljem informatizacije zdravstvene dejavnosti segajo v prelom 60. in 70. let prejšnjega stoletja. Začetki, še v takratni Jugoslaviji, so bili zelo parcialni, z nekaj računalniško navdušenih posameznikov in skupin, ki so po vzoru tujine, postopno začenjali z raziskavami in posameznimi poskusi uvajanja računalniške tehnologije v medicinsko prakso, kasneje pa tudi z uvajanjem prvih regionalnih zdravstvenih informacijskih sistemov (ZIS) in bolniških informacijskih sistemov (BIS). Zanimivo je, da je bilo že leta 1988 ustanovljeno Slovensko društvo za medicinsko informatiko, ki od leta 2002 izdaja tudi strokovno revijo »Informatica Medica Slovenica (IMS)«. Revija je interdisciplinarna strokovna revija, ki objavlja prispevke s področja medicinske informatike, informatike v zdravstvu in zdravstveni negi ter bioinformatike. Od leta 1992 je društvo (in s tem tudi SLO) redni član Evropske federacije za medicinsko informatiko EFMI (European Federation for Medical Informatics), od leta 1993 pa tudi član Svetovnega združenja za medicinsko informatiko IMIA (International Medical Informatics Association).

      Ustanovitev neodvisne države Slovenije leta 1991 je sprožila mnogo sprememb in možnosti za nove strategije uporabe informacijskih in telekomunikacijskih tehnologij (IKT) v zdravstvu.  Prvi večji korak v tej smeri je leta 1992 naredil Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki je poskrbel za nabavo 2750 osebnih računalnikov za bolnišnice, zdravstvene domove, lekarne in privatne ordinacije. V letih 1992-93 je tako bilo opremljenih kar 95% zdravstvenih institucij z osebnimi računalniki in programsko opremo (Slika  27/A). Hkrati z vpeljavo nove računalniške opreme, pa se je nad 5000 medicinskih delavcev usposobilo za delo z računalniki. Kot pravi Podgorelec [12], je bilo z zmernim uspehom vzpostavljeno sodelovanje med zdravstvenim osebjem in strokovnjaki s področja informatike v zdravstvu. Zavod za zdravstveno zavarovanje je v tem obdobju vzpostavil tudi nacionalno omrežje in lokalna omrežja (LAN) za izmenjavo podatkov. S sodelovanjem centralnega registra prebivalstva Slovenije in slovenskega poslovnega registra so ustvarili podatkovne baze o zdravstvenem zavarovanju na nacionalnem nivoju kot npr. s podatki o posameznih zavarovancih in njihovih delodajalcih, podatki o zdravstvenem osebju, različne podatkovne baze za nadzor porabe zdravil, bolniške staleže, za spremljanje posameznih bolezni, raka, nalezljivih bolezni, perinatoloških podatkov itd. (slika 27/B)[12].

      Kot vidimo, je bila v zgodnjem obdobju funkcija informacijskih sistemov v zdravstvu omejena na relativno majhno število procesov, v glavnem finančne, administrativne in statistične narave. Kasneje se je njihov razvoj usmeril tudi k ustvarjanju baz podatkov o klinični obdelavi bolnika, od demografskih prek diagnostičnih, terapevtskih in epidemioloških do podatkov o negi, prehrani, medicinski dokumentaciji (tekoči in arhivski), plansko-analitični, izobraževalni, znanstvenoraziskovalni in drugi.

Šibka točka zdravstvenega sisteme tistega časa pa je bila predvsem slaba računalniška predstavitev pacientov. Tako je moral pacient ob vsakem vstopu v sistem zdravstvenemu osebju predložiti identifikacijsko knjižico (slika 28), na osnovi katere je zdravstveni delavec v računalnik vnesel vse njegove bistvene podatke. Da bi se izognili temu problemu, je leta 1996 stekel projekt, ki je naj bi nadomestil identifikacijsko knjižico z elektronsko kartico zdravstvenega zavarovanja (KZZ); elektronska kartica je bila na nacionalnem nivoju dokončno uveden poleti 2000. Kartica zdravstvenega zavarovanja z 8KB je bila nosilec osebnih podatkov zavarovanca (podatki o zavarovanju, podatki o izbranih osebnih zdravnikih, podatki o izdanih medicinsko tehničnih pripomočkih in zdravilih ter o odločitvi o posmrtnem darovanju organov). Z njenim potrjevanjem na samopostrežnih terminalih se je zdravstvenim izvajalcem omogočil dostop do ažurnih podatkov (slika 28). Zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) je skrbel za uvajanje vedno novih funkcij (npr. naročanje evropske kartice zdravstvenega zavarovanja na samopostrežnih terminalih) in nove nabore podatkov na kartici (npr. izdana zdravila) ter s tem povečal izkoriščenost, uporabnost in prijaznost sistema.  Sčasoma pa se je kljub nenehnemu posodabljanju in razvoju novih funkcionalnosti pokazalo vse več poslovnih in tehničnih  razlogov za postopno prenovo kartičnega sistema. Za prenovo KZZ pa je bil pomemben še en strateški razlog, in sicer, da se je prenova sistema KZZ neposredno vezala na sprejeto strategijo informatizacije slovenskega zdravstvenega sistema »eZdravje2010«, katere strateška usmeritev je bila vezana tudi na to področje, in sicer »omogočiti varen in zanesljiv dostop zdravstvenim strokovnjakom do ključnih informacij v elektronskih zdravstvenih zapisih in drugih zbirkah podatkov, ki jih potrebujejo pri vsakdanjem delu, z učinkovito elektronsko komunikacijo, boljšim učenjem in upravljanjem znanja.« Tako se je z novembrom 2008 pričela izdaja nove KZZ  in uvedba novih profesionalnih kartic (slika 28). Marca 2009 pa se je začel še en pomemben vidik prenove, in sicer začetek nacionalne uvedbe on-line sistema. Končni cilj prenove je bil prehod iz sistema, v katerem se podatki med udeleženci v zdravstvu izmenjujejo s kartico kot nosilcem podatkov, v popoln on-line sistem, v katerem je kartica zgolj ključ za dostop do podatkov na podatkovnih strešnikih. Julija 2010 se je zaključila nacionalna uvedba on-line sistema s priklopom UKC Ljubljana. Poleg tega pa je prišlo do izklopitve in odstranitve samopostrežnih terminalov. Ponekod so slednji še ostali in služijo za druge namene (npr. Zdravkomat na novi Pediatrični kliniki v Ljubljani). Sistem on-line zagotavlja neposreden, varen in zanesljiv dostop izvajalcev zdravstvenih storitev do podatkov, ki jih vodijo Zavod (ZZZS) in zavarovalnice za prostovoljna zdravstvena zavarovanja. Sestavlja ga vrsta omrežnih in strežniških komponent, ki omogočajo dostop do podatkov prek internetnega omrežja. Prek on-line sistema so bili in so še na voljo podatki, potrebni za uveljavljanje pravic zavarovanih oseb iz zdravstvenega zavarovanja in za obračun teh storitev. Podatki, ki jih v svojih zbirkah vodijo ZZZS in prostovoljne zavarovalnice, so zavarovani pred nepooblaščenim dostopom tako, da jih lahko berejo le imetniki profesionalnih kartic (zdravstveni delavci in drugi pooblaščeni delavci). Dostop do podatkov je praviloma mogoč samo s hkratno uporabo osebne kartice KZZ in profesionalne kartice. Brez profesionalne kartice ni mogoče v nobenem primeru dostopati do podatkov. Brez kartice pa je mogoč dostop do podatkov samo v izjemnih primerih, na primer takrat, ko kartica ne deluje ali ko gre za nujno medicinsko pomoč. Različne skupine zdravstvenih delavcev imajo različne pristopne pravice. Na primer administrativni delavec v sprejemni pisarni sme dostopati le do administrativnih podatkov, medtem ko lahko zdravnik in farmacevt bereta tudi podatke o vam izdanih zdravilih.

Projekt uvedbe kartice zdravstvenega zavarovanja je prispeval k dvigu ugleda slovenske informatike v zdravstvu v svetovne in predvsem evropskem nivoju. Po podatkih ZZZS je bil takratni razvoj na tem področju v Sloveniji v primerljivi z drugimi evropskimi rešitvami (npr. Avstrija, Francija, Nemčija, Italija in drugi), najbolj celovit in eden vodilnih (ZZZS, 2011).

      Čeprav so bili v tem obdobju izpolnjeni številni pogoji, sta razvoj in uvedba informacijskih rešitev oz. aplikacij, ki bi podpirale klinične procese v zdravstvu, v veliki meri izostala [2]. Kljub temu je bil v tem zgodnem obdobju informatizacije zdravstva, na različnih drugih področjih zabeležen pomemben premik in temelj za nadaljnji razvoj (slika 29). Med leti 2002 do 2004 je potekal pomemben projekt Razvoj upravljanja sistema zdravstvenega varstva (RUSVZ), ki je predstavljal ključni projekt na področju razvoja slovenske informatike v zdravstvu, saj je med drugim uvedel financiranje bolnišničnih obravnav s podporo informacijskega sistema. Projekt je omogočil tudi temeljito analizo stanja na področju opremljenosti slovenskih bolnišnic z IKT in na tej osnovi sprožil potrebne postopke za posodobitev IKT v slovenskih bolnišnicah. Postavil je tudi temelje za ustanovitev treh pomembnih nacionalnih teles, ki naj bi (oz. so) v nasladnih letih usmerjale in koordinirale slovenko informatiko v zdravstvu, in sicer:

• Svet za informatikov zdravstvu (SIZ),
• Odbor za zdravstveno informacijske standarde (OZIS) in
• Center za informatiko v zdravstvu.

Leta 2005 je Ministrstvo za zdravje opravilo pregled stanja slovenske informatike v zdravstvu, ki je razkril določene kritične značilnosti tega časa, kot npr. [2]:

• Slovenski zdravstveni sistem ne razpolaga z povezljivim oz. enovitim zdravstvenim informacijskim sistemom (ZIS), številni neusklajeni informacijski sistemi, ki so bili plod stihijskega in neusklajenega razvoja ter samovolje na strani posameznikov, pa so tudi v nadaljnjih letih predstavljali veliko težavo pri izgradnji celovitega ZIS.
• Razvoj informatike v zdravstvu ni koordiniran z nacionalno strategijo.
• V slovenskem zdravstvu so z informatiko podprta večinoma administrativno - tehnična opravila, zelo šibka pa je uporaba informatike pri podpori strokovno-medicinskega dela z bolniki.
• Elektronske povezave za izmenjavo strokovno-medicinskih podatkov med izvajalci različnih ravni zdravstva in med zavodi so prej izjema kot praksa, tako da se zdravstveni podatki med primarnim in sekundarnim nivojem ter med izvajalci na primarnem nivoju izmenjujejo pretežno v papirni obliki.
• Velik problem predstavlja pomanjkanje znanja o pomenu in možnostih informatike med nosilci zdravstva (zdravniki in vodstvi zavodov).
• Ni potrebnega omrežja za varno, zanesljivo in učinkovito komuniciranje itd.

1. Vzpostavitev osnovne informacijske infrastrukture in definiranje osnovnega nabora podatkov za vzpostavitev in vodenje elektronskega zapisa medicinskih podatkov pacientov in vzpostavitev zbiranja osnov elektronskega zdarvstvenega zapisa (EZZ) na nacionalnem nivoju, vključno z vzpostavitvijo varnih in standardiziranih komunikacij z nedvoumno identifikacijo, avtentifikacijo in avtorizacijo entitet, ki vstopajo v zdravstveni sistem, do konca leta 2007.
2. Integracija informacijskih sistemov v celovit informacijski sistem na nacionalnem nivoju, s posebnim poudarkom na vzpostavitvi enotnega zdravstvenega informacijskega portala (EZIP), ki bo vsem subjektom zdravstvenega sistema omogočal varno in zanesljivo izmenjavo podatkov, izvajanje elektronskih storitev ter informiranje na enoten (standardiziran) in pregleden način, ter povezljivost s primerljivimi sistemi v EU do konca leta 2010.
3. Uveljavitev e-poslovanja kot običajnega načina dela v slovenskem zdravstvu do konca leta 2010.
4. Ustanovitev teles in organov, ki jih je nakazal že projekt RUSZV za področje informatike v zdravstvu, in sicer:

• Svet za informatiko v zdravstvu (SIZ),
• Center za informatiko v zdravstvu (CIZ),
• Odbor za zdravstveno informacijske standarde (OZIS),
• Nacionalno medresorsko delovno skupino za izvajanje projekta eZdravje.

      Na podlagi Strategije informatizacije slovenskega zdravstvenega sistema 2005-2010, Resolucije o nacionalnem planu zdravstvenega varstva za obdobje 2008-2013 in drugem evropskem akcijskem načrtu za e-zdravje 2012-2020 (ang. Second EU eHealth Action Plan 2012-2020) je leta 2008 se je začel izvajati, za novejši čas, eden najpomembnejših projektov informatizacije slovenskega zdravstva, in sicer projekt eZdravje (2008-2015)(slika 30/b). Leta 2011 je bil na Ministrstvu za zdravje ustanovljen sektor eZdravje, katerega naloga je bila pospešit načrtovanje, izvedbo, pilotne projekte in uvajanje rešitev v zdravstveni sistem. Danes v okviru eZdravja že deluje vseh 17 aplikacij, ki so vse uspešno prestale pilotne faze in se postopoma širijo v uporabo po celi Sloveniji. Več o projektu pa v naslednjem poglavju.