V sistemsko - teoretskem pristopu je potrebno vedno opredeliti stopnjo odvisnosti sistema od njegovega okolja. Glede na to je zdravstveni sitem odprt sistem, ker komunicira s svojim okoljem (z drugimi družbenimi sistemi, z gospodarskim okoljem, s političnim okoljem, kulturo, tradicijami in vrednotami, pravnim okoljem itd.) in je od njega tudi pomembno odvisen. Strokovne institucije v zdravstvu delujejo v okviru javnih zavodov, zdravstvenih zavarovalnic, zbornic in združenj, sindikatov, posvetovalnih organov Ministrstva za zdravje ter izobraževalnih institucij. Javni zavodi vključujejo zdravstvene domove, bolnišnice, lekarne, zavode za zdravstveno varstvo ter zdravilišča.

      Prva reforma zdravstvenega varstva v samostojni Sloveniji leta 1992, je vpeljala Bismarckov model  - model socialnega zdravstvenega zavarovanja (Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju - ZZVZZ / 1992), uvedla obvezno in dodatno zdravstveno zavarovanje, ustanovila Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), vnesla elemente privatizacije na trgu zdravstvenih storitev in s tem omogočila ustanovitev zasebnih zdravstvenih praks, s tem pa tudi doplačila in plačila zdravstveni storitev. Ponovno je uvedla tudi strokovna združenja, kot sta Zdravniška zbornica in Lekarniška zbornica. V letu 1999 je bila ustanovljena Vzajemna zdravstvena zavarovalnica (pozneje še druge, kot npr. Triglav, Adriatic..), ki je prevzela izvajanje prostovoljnih zavarovanj, ki jih je prej izvajal ZZZS.

Bismarckov model je najstarejši model zdravstvenega zavarovanja, ki je leta 1883 nastal v Nemčiji. Nastal je v času vladavine kanclerja Otta von Bismarcka. Značilnost sistema je ta, da država predpisuje, da so se državljani dolžni zdravstveno zavarovati, s čimer so pravice iz področja zdravstvenega zavarovanja zagotovljene skoraj vsem prebivalcem države. Država v tem sistemu nima velike vloge, razen v primeru, ko gre za brezposelne, begunce ali socialno ogrožene ljudi. Bismarckov sistem uveljavlja več držav EU, kot npr. Slovenija, Belgija, Avstrija, Francija, Nemčija in Luksemburg. V tem sistemu zakon opredeljuje, kdo se mora obvezno zavarovati. Sprva so se morali obvezno zavarovati samo delavci, kasneje pa so sledili tudi družinski člani in ostalo prebivalstvo. Financiranje te vrste zavarovanj pa poteka s plačevanjem prispevkov delodajalcev in delojemalcev v bolnišniške blagajne.

V EU je pomemben še Beveridgeov model nacionalnega zdravstvenega varstva (Anglija, Švedska, Italija,...), ki temelji na predpostavki, da mora celotno socialno in zdravstveno varnost svojim državljanom zagotoviti država.

V slovenskem zdravstvenem sistemu zavarovanje torej delimo na dva dela, in sicer na obvezni in prostovoljni del. Za obvezno zdravstveno zavarovanje skrbi ZZZS, za prostovoljno pa zdravstvene zavarovalnice. Obvezno zdravstveno zavarovanje sledi načelom socialne pravičnosti in solidarnosti do ljudi, brez razlik. Pravice do storitev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja niso odvisne od starosti, višine plačanih prispevkov in let plačevanja, temveč je vsaka oseba oz. bolnik opravičen do zdravljenja izključno na podlagi medicinske indikacije, ki jo ugotovi zdravnik. Obvezno zdravstveno zavarovanje je obvezno za vse osebe, ki izpolnjujejo predpisane pogoje v zvezi z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ). Zavarovane osebe so zavarovanci in njihovi družinski člani.

S prostovoljnim zdravstvenim zavarovanjem si zavarovanec zagotovi dodatna zavarovanja v primeru bolezni ali nezgode, ki mu ga javni sistem ne nudi, zato so prostovoljna in dodatna zavarovanja del zdravstvene varnosti in varstva pred boleznimi, poškodbami in njihovimi posledicami. Prostovoljna zavarovanja za zavarovance predstavljajo nekakšno nadgradnjo obveznega zdravstvenega zavarovanja in dopolnilo ter se tesno ujemajo z obveznim zdravstvenim zavarovanjem. Z dodatnim zavarovanjem si zavarovanec zagotovi oziroma nadomesti tisti del dobrin ali pravic, ki mu ga obvezno zdravstveno zavarovanje ne zagotavlja. Skupek vseh zavarovanj pa za zavarovanca pomeni raven njegove zdravstvene varnosti. Zvišanje zdravstvenega standarda z dodatnimi zavarovanji lahko prinese tudi negativne posledice za osebe z nizkim ekonomskim standardom, ki si teh zavarovanj ne morejo privoščiti, saj dodatna zavarovanja prinašajo tudi razne prednosti, tako pa se pokažejo razlike v ravni zdravstvene varnosti.

Aktivnosti na področju javnega zdravstva v večini oblikuje, izvaja in spremlja Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) s svojimi devetimi regionalnimi inštituti. NIJZ ima osrednjo vlogo pri zagotavljanju javnega zdravstva in zajema dejavnosti na področju krepitve zdravja ter preprečevanja bolezni in podaljšanja življenja s pomočjo organiziranih ukrepov družbe. V skladu s svojimi nalogami in pooblastili skrbi za varovanje in krepitev zdravja prebivalstva, predvsem preko obveščanja javnosti in zagotavljanja potrebnih informacij za kakovostno odločanje zdravstvenih strokovnjakov in odločevalcev na nacionalni in lokalni ravni. [2]

       Po Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) je zdravstveno varstvo opredeljeno kot sistem družbenih, skupinskih in individualnih aktivnosti, ukrepov in storitev za krepitev zdravja, preprečevanje bolezni, zgodnje odkrivanje, pravočasno zdravljenje, nego in rehabilitacijo zbolelih in poškodovanih. Poleg tega zdravstveno varstvo obsega tudi pravice iz zdravstvenega zavarovanja, s katerimi se zagotavlja socialna varnost v primeru bolezni, poškodbe, poroda in smrti (ZZVZZ, 2006). Področje zdravstvenega varstva sodi pod pristojnost Ministrstva za zdravje  (MZ), ki opravlja tudi funkcijo nadzora zdravstvenega sistema.

       Oglejmo si strukturo slovenskega zdravstvenega sistema nekoliko podrobneje, saj bomo s tem lažje razumeli tudi pomembnost informacijskega sistema v tem okvirju.  Kompleksna organizacijska struktura slovenskega zdravstvenega sistema (slika 20) vključuje številne organizacije, med katerimi se nahajajo agencije v okviru Ministrstva za zdravje (Zdravstveni inšpektorat), javni zavodi (Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, nacionalni inštitut za javno zdravje), bolnišnice, klinike in zdravstveni domovi kot tudi zasebni ponudniki zdravstvenih storitev, številne nevladne organizacije in strokovna združenja. V skladu z Zakonom o zdravstveni dejavnosti (ZZDej, 2005), se zdravstvena dejavnost opravlja (slika 19) na primarni (osnovna zdravstvena dejavnost in lekarniška dejavnost), sekundarni (specialistična ambulantna in bolnišnična dejavnost) in terciarni ravni (dejavnosti klinik, kliničnih inštitutov ali kliničnih oddelkov ter drugih pooblaščenih zdravstvenih zavodov). Kot posebna specialistična dejavnost se na sekundarni in terciarni ravni  opravlja socialnomedicinska, higienska, epidemiološka in zdravstveno-ekološka dejavnost. Terciarna dejavnost ne predstavlja le opravljanje zahtevnejših storitev, temveč tudi skrb za razvoj stroke, raziskovalno in izobraževalno delo, uvajanje novih metod, postopkov itd.

       Iz raznih poročil in analiz slovenskega zdravstvenega sistema lahko ugotovimo, da se le-ta trenutno še vedno sooča s številnimi težavami, ki so seveda prisotne tudi v drugih evropskih državah. Tako je bila Slovenija kljub težavam v letu 2014 s 668 točkami od možnih 1000 uvršča na 19. mesto med evropskimi sistemi po Evropskem indeksu zdravstvenega varstva (Euro Health Consumer Index - EHCI), s čimer je v primerjavi z raziskavo iz leta 2013 izgubila dve mesti. Vrh lestvice (slika 21) še zmeraj zaseda Nizozemska, ki je zbrala 898 točk, sledijo ji Švica, Norveška, Finska in Danska. Slovenija je sicer v primerjavi z letom poprej zbrala dve točki več, kar pa ni preprečilo njenega zdrsa na lestvici držav. Raziskava vključuje 36 držav in Škotsko.  Pred desetimi leti, ko je ocenjevanje EHCI bilo izvedeno prvič, je Slovenija dajala vtis vzhajajoče srednjeevropske zvezde. Toda ta pričakovanja se v splošnem niso uresničila. Zdi se, da se je nekoč pozitiven trend večje vloge bolnikov v zdravstvenem varstvu zaustavil.  A kljub temu se lahko Slovenci na področju preventivnega zdravljenja nadejajo dobrih zdravstvenih rezultatov, nad nivojem Avstrije in na nivoju Nizozemske ter Francije. Raziskava pa opozarja, da ker Slovenija izgublja svoj položaj na področju večje vloge bolnikov v zdravstvenem varstvu in dostopa do zdravstvenih storitev, obstaja nevarnost, da bo nazadovala do stanja, ki je vladalo pred priključitvijo EU. Po mnenju raziskovalcev EHCI, bi si morala Slovenija aktivno prizadevati, da bi dosegala trende uporabniku prijaznih storitev, ki veljajo v srednji Evropi in ki kažejo zelo dobre rezultate. To pomeni, da bi bilo treba bolnikom izboljšati dostop do zdravstvenih evidenc in drugega mnenja. Dober začetek, na primer, so e-zdravstvene storitve, ki bolnikom omogočajo naročanje preko spleta. Od leta 2013 se pacienti soočajo z vse daljšimi čakalnimi vrstami, kar je zaskrbljujoč signal.

      Kot vidimo, se slovensko zdravstvo v zadnjih letih sooča s številnimi težavami, ki so predvsem strukturne težave, predvsem zastareli aparati in dolge čakalne dobe. Po mnenju mnogih, gre tukaj za neučinkovito uporabo javnih sredstev, saj se na ta način omejujejo potrebne investicije, ki bi jih potreboval zdravstveni sistem v Sloveniji. S tem se povečuje tveganje obolevanja prebivalstva, predvsem zaradi povečanja čakalnih vrst in neučinkovite porabe javnih sredstev. Vsesplošno dejstvo pa je, da slovensko zdravstvo potrebuje korenite spremembe, da bi lahko bilo bolj učinkovito in seveda dostopno vsakemu posamezniku.