3.6 Bolnišnične šole in e-izobraževanje

Bolnišnične šole in e-izobraževanje

    Bolnišnične šole so ustanove, katerih naloga je pomagati učencem in dijakom pri osvajanju učne snovi v času, ko morajo zaradi svoje bolezni ostati v bolnišnici in tako ne morejo prisostvovati pouku v svoji matični šoli. V nekaterih primerih se z delom nadaljuje tudi takrat, ko učenec zapusti bolnišnico, zaradi slabe zdravstvenega stanja pa še ne sme oz. ne zmore obiskovati izobraževalnega procesa v svoji matični šoli. Nekateri učenci obiskujejo bolnišnično šolo nekaj dni, drugi več mesecev, nekateri se znova in znova vračajo. Tako so tudi pričakovanja učencev ter dijakov od bolnišnične šole zelo različna. Nekateri jo obiskujejo zato, da se v bolnišnični ne dolgočasijo, drugi želijo zakrpati luknje neznanja, ki so nastale zaradi pogostih odsotnosti, tretji se trudijo pridobiti znanje, ki ga nekje na drugem koncu Slovenije v istem času pridobivajo njihovi sošolci, da bodo lahko takoj, ko ozdravijo, skupaj z njimi šolsko delo nadaljevali. Četrti vedo, da brez bolnišnične šole določenega razreda ne bi mogli narediti.

     Ko so pred okoli 60. leti (npr. v Ljubljani leta 1951, v Mariboru leta 1956) začeli s poučevanjem v bolnišnici prvi bolnišnični učitelji, je bilo njihovo delo precej drugačno, kot je delo bolnišničnega učitelja danes. Drugačno ni le zato, ker se je v tem času pristop k zdravljenju različnih bolezni precej spremenil, ampak tudi zato, ker so sodobne IKT-tehnologije in različne oblike e-izobraževanja omogočile izjemne možnosti poučevanja in učenja. Ko danes pride učenec v bolnišnico, brez težav v zelo kratkem času naveže stik z matično šolo; komunicira lahko po telefonu, po e-pošti, preko videokonferenčnih sistemov itd. Bolnišnični učitelji in učenci se tako lahko v zelo kratkem času seznanijo z vsebinami, ki jih bo razred dotičnega učenca obravnaval v času, ko je učenec odsoten, iz šole dobijo smernice za delo, e-gradiva itd. To je pomembna lastnost bolnišničnih šol, saj lahko tako bolnišnični učitelj poučuje učenca točno tisto, kar zamuja v svoji šoli; ko je zdravljenje končano, se tak učenec brez večjih težav vključi v svojo šolo, kar je zagotovo glavni namen bolnišničnega šolstva. Delo v bolnišničnih šolah današnjega časa je drugačno tudi zato, ker pred šestdesetimi leti na slovenskem tržišču ni bilo tolike izbire različnih učbenikov in delovnih zvezkov, e-učbenikov, e-delovnih zvezkov, različnih e-gradiv, spletnih učilnic itd.

 

3.6.1 Zgodovinske in zakonske podlage

     Vzgojno-izobraževalna dejavnost v okviru bolnišnic se je v Sloveniji začela izvajati v letu 1951, ko je v tedanji mestni otroški bolnišnici v Ljubljani začela s poučevanjem ena učiteljica. V letu 1958 je ta učiteljica postala učiteljica OŠ Ledina, saj je le-ta prevzela poučevanje v bolnišnicah pod svoje okrilje. Podobno je bilo tudi v drugih krajih, le z manjšim ali večjim časovnim zamikom. Vzgojno-izobraževalno delo v bolnišnicah je tako postalo uspešen del slovenskega šolskega sistema. Zbiranju praktičnih izkušenj, ki so bile v prvih letih osnova za delo v bolnišničnih šolah, so se pridružila sčasoma teoretična, praktična in razvojno raziskovalna spoznanja. Sledila je vzpostavitev zakonskih podlag za izvajanje vzgojno-izobraževalnega dela za učence, ki so na zdravljenju v bolnišnici. Zakon o izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju je med otroke, ki se vključujejo v izobraževanje in usposabljanje ter pri tem potrebujejo posebne oblike vzgoje, izobraževanja in usposabljanja, leta 1976 uvrstil tudi otroke na zdravljenju in okrevanju. Zakon o osnovni šoli je leta 1980  določil, da se za otroke z motnjami v telesnem in duševnem razvoju vzgoja in izobraževanje organizirata v skladu z zakonom in drugimi predpisi. Na osnovi tega je Strokovni svet SR Slovenije za vzgojo in izobraževanje leta 1988 sprejel navodila za vzgojno-izobraževalno delo z otroki, ki so na zdravljenju v bolnišnicah [32]. Naslednji korak je Zakon o osnovni šoli iz leta 1996, ki  je med učence s posebnimi potrebami uvrstil tudi dolgotrajno bolne učence. Podlaga za izvajanje vzgojno-izobraževalne dejavnosti za učence, ki so na zdravljenju bolnišnici, je 10. a člen Zakona o osnovni šoli, ki določa, da se za učence, ki so na zdravljenju v bolnišnici, lahko organizira pouk tudi v bolnišničnih oddelkih. Pri tem gre seveda za prostovoljno obliko izobraževanja, v katero se učenci, ki so zaradi zdravstvenih razlogov hospitalizirani daljši ali krajši čas, vključijo na podlagi pisnega soglasja staršev [32].

     Vzgojno-izobraževalno delo v Sloveniji je že dobro razvito, saj večina slovenskih bolnišnic ima v svojem sklopu tudi bolnišnično šolo. Tako pouk poteka v bolnišnicah v Valdoltri in Izoli (je del Osnovne šole Dekani), v Šempetru pri Gorici (je del Osnovne šole Ivana Roba v Šempetru pri Gorici), na Jesenicah (je del Osnovne šole Toneta Čufarja na Jesenicah), v Celju (je del I. Osnovne šole Celje), Ljubljani (je del Osnovne šole Ledina v Ljubljani), Mariboru (je del Osnovne šole Bojana Ilicha v Mariboru), Slovenj je del Prve osnovne šole Slovenj Gradec), Murski Soboti (je del Osnovne šole III Murska Sobota), Novem mestu (je so del Osnovne šole Drska), v Centru za zdravljenje bolezni otrok v Šentvidu pri Stični (je del Osnovne šole Ferda Vesela v Šentvidu pri Stični) ter v Mladinskem klimatskem zdravilišču na Rakitni (jedel Osnovne šole Preserje)(slika 106).

 

3.6.2 Vzgojno-izobraževalno delo v bolnišničnih šolah

    Kako bi definirali bolnišnično šolo? Kratke definicije ni, lahko pa podamo opisno obliko, in sicer: Bolnišnična šola ni in ne more biti klasična šola. Otrokom in mladostnikom, ki se znajdejo v bolnišnici, omogoča, da so lahko kljub svoji bolezni, številnim preiskavam in zdravljenju na svojih bolnišničnih oddelkih deležni šolskega dela, če seveda tako presodi lečeči zdravnik.

Cilji vzgojno-izobraževalnega dela v bolnišničnih šolah so [32]:

  • učencu omogočiti nepretrganost vzgojno-izobraževalnega dela bolezni navkljub;
  • prepoznati učenčeva močna področja in mu tudi tako omogočiti, da bo krepil svojo samopodobo in samozavest ter lažje ohranjal življenjsko perspektivo;
  • omogočati učencu usvajanje znanja in doseganje potrebnih standardov znanja pri posameznih predmetih;
  • poiskati, preizkušati in oblikovati optimalne individualizirane oblike vzgojno-izobraževalnega dela za bolnega učenca;
  • prepoznati morebitne učne težave (nastale kot posledica bolezni oziroma zdravljenja) pri bolnem učencu, mu nuditi ustrezno strokovno pomoč ter ga tako opolnomočiti;
  • ustvariti pogoje in načine dela za premagovanje občutkov osamljenosti, izgubljenosti, strahu ter tesnobe pri bolnem, obolelem in hospitaliziranem učencu;
  • ustvarjati pogoje za osmislitev učenčevih dni v bolnišnici;
  • omogočiti učencu čim boljše vključevanje v vzgojno-izobraževalno delo v njegovi matični šoli.

Dejavnosti bolnišničnih šol so [32]:

  • organiziranje in izvajanje pouka in drugih oblik vzgojno-izobraževalnega dela za učence v času njihovih hospitalizacij in rehabilitacij, in sicer v bolnišnici ter tudi na njihovem domu (npr. poučevanje na daljavo);
  • organiziranje in izvajanje individualne ter skupinske učne pomoči za učence v času njihovih hospitalizacij in rehabilitacij;
  • organiziranje in izvajanje dodatne strokovne pomoči za učence v času njihovih hospitalizacij in rehabilitacij;
  • svetovanje učencem ter njihovim staršem glede vprašanj šolanja;
  • svetovanje učiteljem in drugim strokovnim delavcem matičnih šol, s ciljem, čim boljše vključenosti teh učencev v redni vzgojno izobraževalni proces;
  • sodelovanje v strokovnih skupinah, ki na šolah pripravljajo individualizirane programe za bolne učence.

Glede na cilje in dejavnosti bolnišničnih šol, je gotovo ena izmed temeljnih pravic tudi za bolnega otroka in mladostnika,  pravica do takojšnje ter kakovostne vzgoje in izobraževanja, če to dopuščajo bolezen in načini zdravljenja. Z zagotavljanjem kontinuitete oziroma nepretrganosti vzgojno-izobraževalnega procesa je omogočeno, da bolni učenec kljub bolezni in zdravljenju ohranja svojo primarno socialno vlogo - vlogo učenca z vsemi njegovimi pravicami in dolžnostmi. Izobraževanje mu tudi v tej obliki zagotavlja priložnosti za učenje, za pridobivanje znanja in veščin, omogoča mu ohranjanje in navezovanje stikov z vrstniki, doživljanje uspeha, razvijanje samostojnosti, soustvarjanja in sodelovanja z okoljem. Vključenost bolnega učenca v vzgojno-izobraževalno delo tako pomembno prispeva h krepitvi njegove samozavesti kot k izboljšanju njegove samopodobe, ki ju bolezen praviloma krni. Pridobljena izobrazba kot posledica vključenosti v vzgojno-izobraževalni proces v bolnišnici pa bolnemu učencu zagotavlja tudi možnosti za samostojno in neodvisno življenje v prihodnosti.

    Vzgojno-izobraževalno delo v bolnišničnih oddelkih se odvija praviloma v sodelovanju s šolo, iz katere prihaja učenec. Učenec ostaja v času vzgojno-izobraževalnega dela v bolnišničnih oddelkih učenec svoje šole.

    V bolnišničnih oddelkih se izvajajo javno veljavni programi osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja, in sicer:

  • pouk,
  • druge oblike vzgojno-izobraževalnega dela za učence (dnevi dejavnosti, interesne dejavnosti, ekskurzije, šola v naravi, projekti..),
  • individualna in skupinska učna pomoč,
  • dodatna strokovna pomoč in
  • svetovalno delo (učencem, staršem, matični šoli, negovalnemu osebju itd.).

Vzgojno-izobraževalno delo v bolnišničnih šolah je v večini individualizirano in diferencirano; to pogojujejo učenčeva bolezen, načini zdravljenja in njegove individualne lastnosti in zmožnosti. Bolni učenec ima zaradi svoje bolezni oziroma zdravljenja praviloma manj časa in moči za vzgojno-izobraževalno delo kot njegovi vrstniki, prav tako pa ima lahko zaradi svoje bolezni niz posebnih vzgojno-izobraževalnih potreb, prav zato mora biti vzgojno-izobraževalno delo v bolnišničnih šolah kar najbolj individualizirano in diferencirano. Individualizacija in diferenciacija poteka v tesnem sodelovanju z učenčevo matično šolo; v bolnišničnih oddelkih se sledi njeni letni učni pripravi, na podlagi učenčevega zdravstvenega stanja ter vseh priporočil strokovnega tima, ki učenca v bolnišnici zdravi. Prilagaja se lahko [32]:

  • prostor izvajanja vzgojno-izobraževalnega dela (v posebnih prostorih - učilnicah, ali v bolniški sobi ob učenčevi postelji, zaradi narave učenčeve bolezni oziroma zdravljenja, lahko pa se izvaja tudi na učenčevem domu (poučevanje na daljavo));
  • čas izvajanja vzgojno-izobraževalnega dela (odvisen od bolnišničnega hišnega reda);
  • obseg vzgojno-izobraževalnega dela (obseg je v primerjavi z obsegom dela njegovih vrstnikov praviloma manjši; določa ga zdravstveno stanje bolnega učenca);
  • predmetnik - fleksibilni predmetnik (skrbno in sprotno oblikovan s ciljem, da se bo učenec lahko po koncu zdravljenja čim bolje vključil v matično šolo);
  • oblike in metode vzgojno-izobraževalnega dela (take, ki spodbujajo učenčevo dejavno vlogo pri vzgojno-izobraževalnem delu; pri tem je v zadnjem času zelo pomembna uporaba sodobne (tudi prilagojene) učne tehnologije, kot npr. IKT, delo z računalnikom, učno delo ob interaktivni tabli, učno delo na daljavo itd.).
  • preverjanje in ocenjevanje znanja; učenčevo znanje se v bolnišničnih šolah ocenjuje, in sicer takrat, ko je učenec v vzgojno-izobraževalno delo vključen dovolj dolgo, da določen sklop znanja spozna, usvoji, ga utrdi ter izkaže. Ocenjuje se znanje na podlagi pisnih ali ustnih odgovorov, likovnih, praktičnih in drugih izdelkov, projektno delo, nastopi učencev in druge dejavnosti. Zaradi zdravstvenih in drugih okoliščin se standardi znanja pri posameznih predmetih lahko tudi revidirajo, npr. najprej se osredotoči (morda le začasno) na doseganje minimalnih standardov znanja. Pridobljene ocene skupaj z dokazili, se posredujejo matični šoli, ki jih vpiše v redovalnico. V bolnišničnih šolah se spričeval praviloma ne izdaja.

Po predhodnem dogovoru z Državnim izpitnim centrom in matično šolo, lahko učenec v okviru bolnišničnih oddelkov opravlja tudi nacionalno preverjanje znanja.

Glede na bolezni oziroma načine zdravljenja razlikujemo več modelov vzgojno-izobraževalnega dela v bolnišničnih šolah, ki opredeljujejo cilje, načine in oblike vzgojno-izobraževalnega dela. Najpomembnejši modeli vzgojno-izobraževalnega dela v bolnišničnih šolah so:

  • model vzgojno-izobraževalnega dela za učence, ki so v bolnišnici krajši čas (kratkotrajna obolenja in bolezni),
  • model vzgojno-izobraževalnega dela za učence, ki so dolgotrajno bolni (dolgotrajna oz. kronična obolenja),
  • model vzgojno-izobraževalnega dela za učence, ki so (zelo) težko bolni.

V sklopu naštetih modelov najdemo tudi učence z učnimi težavami, slepe in slabovidne, gluhe in naglušne, gibalno ovirane, učence z motnjo v vedenju in osebnosti, z motnjo govora, z motnjo v duševnem razvoju itd. Zato je tudi individualizacija in diferenciacija učnega dela izjemno pomembna.

    Glede na dosedaj povedano, vidimo da je za izvajanje vzgojno-izobraževalnega dela v bolnišnični šoli izjemnega pomena visoko kompetenten učitelj, ki mora biti pri svojem delu ustvarjalen, fleksibilen in inovativen, saj povezuje in komunicira z več sistemi, kot kaže slika 107.  Njegove kompetence zahtevajo kakovostno sodelovanje z učenci, starši, matično šolo, specialnimi službami in zdravstvenim osebjem.            

Osnovni center kompetentnega bolnišničnega učitelja je gotovo otrok oz. mladostnik, ki je primoran v svoje odraščanje vključiti krajše ali daljše bolezensko stanje. To od učitelja zahteva poglobljeno strokovno in pedagoško delo ter izpopolnjevanje, usmerjeno v razumevanje spektra potreb, zmožnosti in oviranosti učenca oz. dijaka in procesno načrtovanje kakovostnega strokovnega ter pedagoškega pristopa. Ob tem pa mora tudi dobro poznati osnovne značilnosti bolezni in jih razumeti predvsem z vidika vpliva bolezni in zdravljenja na otrokove - mladostnikove zmožnosti celostnega funkcioniranja (vpliv na kognitivne, motorične, afektivne in socialne možnosti). Glede na to je tudi bolnišnični učitelj, ne le enakovreden, temveč nepogrešljiv član bolnišničnega tima, ki s svojimi specifičnimi opažanji o zmožnostih in kakovosti otrokovega - mladostnikovega funkcioniranja prispeva k celostni bolnišnični obravnavi otroka.

Starši bolnih učencev oz. dijakov v bolnišnični šoli doživljajo stisko, so prizadeti, delujejo lahko tudi pod vplivom negativnih čustev, žalosti in strahu. Bolnišnični učitelj mora biti glede na to pozoren na ustrezno komunikacijo, s katero starši pridobijo občutek medsebojnega zaupanja in spoštovanja. Soustvarjanje pozitivnega in sodelujočega odnosa med družino in bolnišnično šolo lahko bistveno ublaži  ali preseže določene vzgojno-izobraževalne težave in ovire, zato je kakovost temeljne zasnove oziroma model tega sodelujočega odnosa izredno pomemben, zaželeno pa je, da se nadaljuje tudi po vključitvi učenca v matično šolo.

Matična šola in njena celotna struktura (vodstvo, učitelji, svetovalni delavci in sošolci) predstavljajo šolski prostor iz katerega bolni učenec izhaja in v katerega se bo po zaključenem zdravljenju vrnil. Dobro sodelovanje je pomembno tudi zato, da prehod iz ene institucije v drugo učencu nebo predstavljal stresne učne in socialne izkušnje. S timskim pristopom je potrebno ustvariti primerne pogoje in oblike pomoči, ki tudi dolgotrajno bolnemu učencu oz. dijaku omogočijo čimbolj  kakovostno vključitev v učni proces. Partnerstvo obeh šol je usmerjeno v vzpostavljanje varovalnih dejavnikov in oblikovanje mreže pomoči, med katerimi sta poleg prilagajanja izvajanja pouka in zagotavljanja strokovne pomoči pomembna tudi ohranjanje stika s sošolci in življenjem razreda ter kakovostno in vzajemno sodelovanje s učitelji posameznih predmetnih področij ter starši [33]. 
Zdravniški oz. zdravstveni tim, kot smo že povedali, predstavlja bolnišničnemu učitelju temeljni vir znanja o boleznih učenca in s tem potrebnih robnih pogojih pedagoškega dela. Za kakovostno in uspešno delo je nujna medsebojna strokovna pomoč in izmenjava izkušen ter opažanj. Sodelovanje med zdravstvenimi delavci in pedagoškim osebjem bolnišnične šole poteka redno (dnevno, tedensko). Na timskih sestankih se načrtujejo tudi individualizacija in diferenciacija učnega dela, posamezne dejavnosti in prireditve glede na zdravstvene zahteve in možnosti posameznega oddelka bolnišnice. 
 
 
3.6.3 Bolnišnične šole in IKT 

     Kot smo videli, je delež individualnega pouka v bolnišnični šoli kar precejšen, kar je posledica tega, da so dalj časa hospitalizirani v večini otroci in mladostniki, ki imajo resna obolenja, zaradi česar je pouk često vezan na poučevanje ob postelji oz. v sobi, ki jo učenec zaradi zdravstvenega stanja ali slabega imunskega sistema, ne more ali ne sme zapuščati. Toda kjer je le mogoče, v bolnišničnih šolah učence združujejo v skupine. Največkrat je to skupina dveh ali treh otrok istega razreda, včasih pa gre tudi za starostno mešano skupino. Tako v prvi kot v drugi skupini pravi­loma učitelji z vsakim učencem obravnavajo drugačno učno snov. Ker ti učenci le redko prihajajo iz podružnič­nih šol s kombiniranimi oddelki, kjer so navajeni samostojnega kombiniranega učnega dela, praviloma težko razumejo, oz. niso navajeni, da učitelj razlaga isto učno uro različne snovi različnim učencem. Seveda to ni večja ovira, saj se kmalu navadijo in prilagodijo tej obliki učnega dela. Največ pouka v kombiniranih skupinah poteka na bolnišničnih oddelkih za otroško psihiatrijo, kjer je precej otrok hospitaliziranih zaradi psihoz, hiperaktivne motnje in motenj hranjenja. Prav vsi od naštetih, pri pouku potrebujejo oz. želijo kar največ pozornosti bolnišničnega učitelja. Kako torej poskrbeti za individualen pristop k vsakemu učencu in čim bolj aktivno delo vseh? Tu nam gotovo že nekaj časa pomaga sodobna IKT, ki v osnovi povečuje ustrezno interakcijo pri pouku in obenem omogoča prenos težišča po­uka na individualizacijo in diferenciacijo.

Danes je povsem normalno, da je v skoraj vseh prostorih bolnišnice omogočen priklop na brezžično internetno povezavo, kar bolnišničnim šolam omogoča, da s pomočjo stacionarnih, prenosnih ali tabličnih računalnikov brez večjih tehničnih težav uporabljajo vse poznane oblike in strategije e-izobraževanja (sliki 94 in 99). Če se orientiramo predvsem na bolnišnične šole, osnovni model uporabe računalnika oz. IKT v izobraževanju (slika 94) dobi le delno spremenjeno obliko (slika 108). Tudi tukaj v osnovi ločimo tri področja, in sicer:

  • primarno področje oz. področje računalniškega izobraževanja. Sem štejemo vse tiste aktivnosti, s katerimi želimo udeležence bolnišnične šole kot bodoče uporabnike seznaniti z delovanjem in uporabo računalnikov oz. IKT (splošno izobraževalno področje). V ožjem smislu spada sem izvajanje pouka računalništva in informatike, razne interesne dejavnosti računalništva in informatike, projektno delo, dnevi dejavnosti, ekskurzije itd.;
  • sekundarno področje oz. področje uporabe računalnika v izobraževalnem procesu. Sem štejemo vse tiste aktivnosti bolnišnične šole, ki so vezane na neposreden izobraževalni proces katerega koli pred­metnega področja osnovnega, srednjega ali poklicnega šolstva. Računalnik oz. IKT v tem primeru nastopa kot učno sredstvo oz. pripomoček v oblikah tradicionalnih računalniško podprtih učnih sistemov (široka paleta strategij uporabe IKT v izobraževanju in izobraževalni internet (slika 99));
  • terciarno področje oz. področje aktivnosti, ki spremljajo izobraževanje. Sem štejemo aktivnosti raziskovanja, vodenja in upravljanja bolnišnične šole, ki se logično povezuje v informacijski sistem vzgoje in izobraževanja na nivoju matične šole in bolnišnice ali širše na nivoju občine, regije, celotne države ali pa celo na nivoju meddržavnega sodelovanja (na nivoju izobraževalnega sistema in sistema zdravstva).

    Uporaba računalnika oz. IKT v e-izobraževalnem procesu bolnišnične šole je v večini vezan na široke možnosti uporabe izobraževalnih omrežij, to je na izobraževalni internet oz. t.i. uporabo spletnih učnih okolij, ki smo ga v podrobnostih predstavili v poglavju 3.3.2 (slika 99). Kot smo videli, koncept e-izobraževanja in s tem v zvezi izobraževalni internet ponuja mnogo zanimivih ter zelo uporabnih možnosti, še posebej za ustrezno e-kompetentne bolnišnične šole in njihove učitelje. Model na sliki 109 to jasno kaže. Če pričnemo s tradicionalnim področjem izobraževalnega interneta, torej s tradicionalnimi storitvami interneta vezanih na tehnologije WEB 1.0 in WEB 2.0 (pa že tudi WEB 3.0 in novejših WEB 4.0), vidimo izredno široke možnosti uporabe tudi v bolnišničnih šolah. To so različne možnosti uporabe elektronske pošte v neposrednem in posrednem izobraževanju,  izmenjava tekstov, slik, programerskih izdelkov, iskanje informacij pri različnih spletnih gostiteljih, uporaba  knjižničnih baz, sodelovanje v debatnih skupinah oz. forumih, uporaba množice spletnih strani neposredno ali posredno pri učenju in poučevanju, izobraževalni forumi, izobraževalna socialna omrežja, izobraževalni blogi in wikiji itd.

Velike možnosti so vezano tudi na projektno delo (sodelovanje bolnišnične šole v sklopu domačih in še posebej tujih projektov)(slika 109), ki preko interneta znatno obogati in razširi bolnišnični šolski predmetnik na vseh stopnjah ter oblikah izobraževanja, obenem pa že v svoji osnovi omogoča individualizacijo in diferenciacijo poučevanja in učenja. Učiteljem in učencem ta oblika dela omogoča dostop do podatkov o najnovejšem dogajanju na različnih predmetnih področjih in izjemno motivativno sodelovanju z drugimi bolnišničnimi šolami, matičnimi šolami in drugimi izobraževalnimi ustanovami v državi ali izven nje.

Izjemno pomembno in koristno področje e-izobraževanja je uporaba spletne izobraževalne programske opreme (sliki 100 in 101),  na nivoju t.i. strategij nižje (tradicionalne in izobraževalne igre, programi vaje in utrjevanja, kvizi ter testi, programirane učne vsebine ter omrežni učbeniki) in strategij višje zahtevnosti (dialog, iskanje informacij in gradnja podatkovij, reševanje problemov, simulacije, računalniška učila in pomagala itd.), katerih značilnosti in načine uporabe (slika 109) smo podrobneje opisali v poglavju 3.3.3. Na tem mestu bi še posebej poudarili koristnost  omrežnih učbenikov oz. e-učbenikov (D-, R- in I-učbeniki), ki so z različnimi oblikami in načini interaktivnosti, sprotnega preverjanja oz. testiranja znanja ter multimedijske podpore, lahko izjemna podpora v bolnišničnem poučevanju in učenju.

Spletni videokonferenčni učni sistemi (slika 109) spadajo med novejše, a zelo pomembne edukativne možnosti izobraževalnega interneta v bolnišničnih šolah, saj nudijo sinhroni (v živo) in asinhroni (npr. arhivi predavanj) prenos žive slike in zvoka ter pri tem preko omrežja povezujejo dva ali več uporabnikov med seboj. Glede na različne izobraževalne namene bolnišničnih šol ločimo skupinska srečanja (bolni učenec - starši, bolni učenec - sošolci matične šole, sodelovanje članov v projektnem delu itd.), virtualne učilnice (spremljanje pouka matične šole s pomočjo video konference), govorilne ure in sestanki (učitelj - učenec, učitelj - starši, učenec - vodja projekta...), predavanje gostujočega predavatelja, snemanje predavanj ali sestankov in spletne konference (virtualna udeležba bolnišničnega učitelja, učenca..).

V okviru bolnišničnih šol se veliko govori in pričakuje še posebej od izobraževanja na daljavo (slika 109), torej izobraževalnega procesa, v katerem sta učitelj in učenec prostorsko in/ali časovno ločena (osnovne in konceptualne podrobnosti so opisane v poglavju 3.4).  Nekatere bolnišnične šole se tega perspektivnega načina e-izobraževanja že poslužujejo predvsem v povezavah z matično šolo in še posebej v primeru  učencev, ki so že zapustili bolnišnico, se pa zaradi svoje bolezni še ne morejo vključiti v delo matičnih šol. V obeh primerih gre za najpogostejše naslednje načine izvedbe:

  • Uporabo spletnih učilnic; predstavljajo virtualno okolje, kjer se srečujejo učenci in učitelji s pripravljenimi e-učnimi vsebinami oz. e-gradivi. V spletni učilnici so za učitelja in učenca na voljo raznolika orodja za izobraževanje (povezave na spletne strani, prenos datotek v obe smeri itd.), različni kvizi, ki postrežejo s takojšnjimi evalvacijskimi podatki, široko paleto komunikacij (med vsemi sodelujočimi v posameznih skupinah (forum) ali med posamezniki) itd. Bolnišnične šole imajo lahko svoje spletne učilnice (navadno v okolju Moodle) ali pa uporabljajo spletne učilnice matičnih šol (poglavje 3.5.1).
  • Model neodvisnega učenja na daljavo; predstavlja sicer enega najenostavnejših a tudi najpogostejših modelov izobraževanja na daljavo (pri nas), z le delno celostno obliko e-izobraževanja. V tej obliki učenci bolnišnične šole, ki se nahajajo v domačem okolju, prejemajo učno gradivo v klasični ali/in preko interneta z ustrezno IKT podporo. Za skupino oz. posameznega učenca je zadolžen bolnišnični učitelj - tutor oz. mentor, ki ga usmerja, mu svetuje, spodbuja, skrbi za kvaliteto, medsebojno individualno ali skupinsko komunikacijo itd. Učenci lahko dobijo tudi dodatna tradicionalna ali e-gradiva z zapisi oz. navodila bolnišničnega predmetnega učiteljev ali pa učitelja matične šole, v katerih so dodani konkretni napotki, kaj je npr. v učnem gradivu najpomembneje in na kaj naj bodo učenci pri učnem delu še posebej pozorni. Višjo raven ponudbe e-učnih gradiv predstavljajo video in zvočni posnetki predavanj. Neposredna komunikacija med učenci, tutorji in učitelji se lahko (glede na razpoložljivo tehnologijo) izvaja s pomočjo telefona, e-pošte, foruma, videokonference (najpogosteje Skype) itd. Kot smo povedali že v uvodu, ta oblika ni celostna oblika učenja na daljavo, zato je primerna za učence v domači oskrbi, ki so le krajši čas (več tednov ali mesec) vezani na bolnišnično šolo.
  • Model neodvisnega učenja na daljavo s podporo tutorjev - predstavlja klasični model celostnega e-izobraževanja (pedagoška, organizacijska in administrativna podpora), z več bolnišničnimi učnimi središči - centri. Bolnišnična šola uporablja študijske centre (v realni ali e-obliki) nameščene po občinah oz. regiji, kjer so v kombinaciji z že opisanim model neodvisnega učenja na daljavo, učencem (navadno občasno) na voljo knjižnice, medijski centri, zahtevnejša IKT oprema, predvsem pa tutorji, ki so v osnovi v veliko pomoč učencem in učiteljem. Bolnišnični učitelji sicer občasno obiskujejo te centre (konzultacije, svetovanje, preverjanje znanja), najpogosteje pa se za to uporablja videokonferenca med bolnišnično šolo in učnim središčem. Študijsko gradivo je enako, kot pri neodvisnem učenju na daljavo. Ker je ta oblika že celostna oblika učenja na daljavo, je predvsem primerna za učence v domači oskrbi, ki so dalj časa (več mesecev ali leto) vezani na bolnišnično šolo in zato pri tem potrebujejo celovito pedagoško, organizacijsko in administrativno podporo.
Ikona poučevalne enote Album slik
Izo_v_zdrav_21.jpg<>Slika 106. Bolnišnične šole v Sloveniji Izo_v_zdrav_22.jpg<>Slika 107. Didaktično - komunikacijski model interakcij bolnišničnega učitelja Izo_v_zdrav_23.jpg<>Slika 108. Model uporabe IKT v bolnišničnih šolah. Izo_v_zdrav_24.jpg<>Slika 109. Uporaba računalnika oz. IKT v e-izobraževalnem procesu bolnišnične šole









Ikona poučevalne enote Za boljše razumevanje in širitev znanja:
  1. Bolnišnična šola LJ: http://www.bolnisnicna-sola.si/o-soli/bolnisnicna-sola/
  2. Bolnišnična šola MB: http://www.osbi.si/bolnisnicna-sola
  3. Bolnišnična šola MB - -Youtube: https://www.youtube.com/watch?v=cw2f06XrCkM
  4. Bolnišnična šola - predstavitev: https://www.youtube.com/watch?v=cDXKA-X4Sjw
  5. Bolnišnična šola - predstavitev: https://www.youtube.com/watch?v=Qd8wiGSnd08
  6. Bolnišnična šola Ledina: http://www.o-ledina.si/strani/15/bolnisnicni-oddelki
  7. Bolnišnična šola Celje: http://www.iosce.si/bolnisnicna_sola/
  8. Bolnišnična šola Jesenice: http://www.sb-je.si/oddelki_in_enote/pediatricni-oddelek/bolnisnicna-sola/
  9. Bolnišnična šola SL. Gradec: http://www.prva-os-sg.si/category/oddelek-bolninica/
  10. Bolnišnična šola Novo mesto: http://www.os-drska.si/drska/?cat=13
  11. Bolnišnična šola Izola: http://bolnisicnasolaizola.splet.arnes.si/
  12. Spletna zbornica učiteljev Bolnišnične šole v Ljubljani: http://261.gvs.arnes.si/moodle/
  13. HOPE - Hospital Organisation of Pedagogues inEurope: https://www.hospitalteachers.eu/who
  14. Članek v Mladina - V bolnišnici pouk ni le učinkovito zdravilo proti dolgčasu: http://www.mladina.si/105852/
  15. Mreža bolnišničnih šol v Sloveniji: http://www.bolnisnicna-sola.si/files/2016/02/BS-slovenija.jpg
  16. Koncept vzgojno-izobraževalnega dela za učenke in učence ter dijakinje in dijake, ki so na zdravljenju v bolnišnici: http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/os/devetletka/program_drugo/Koncept_bolnisnicni_oddelki_.pdf
  17. Zbornik Bolnišnočne šole Ledina ob 50-letnici: http://www.bolnisnicna-sola.si/files/2016/04/zbornik-50.pdf
  18. Letni delovni načrt (2016/17) Bolnišnične šole Ledina: http://www.bolnisnicna-sola.si/files/2016/04/LDN-2016-17.pdf

Ikona poučevalne enote POJMI, KI SI JIH VELJA ZAPOMNITI:
  • Bolnišnična šola,
  • individualizacija in diferenciacija,
  • letna učna priprava,
  • modeli vzgojno-izobraževalnega dela v bolnišničnih šolah,
  • kompetentni učitelj bolnišnične šole,
  • didaktično - komunikacijski model interakcij bolnišničnega učitelja,
  • model uporabe IKT v bolnišničnih šolah,
  • izobraževalni internet - uporabo spletnih učnih okolij v bolnišničnih šolah,
  • bolnišnična šola - uporabo spletnih učilnic,
  • bolnišnična šola - model neodvisnega učenja na daljavo,
  • bolnišnična šola - model neodvisnega učenja na daljavo s podporo tutorjev.

RAZMISLI - ODGOVORI - OPRAVI:
  1. Kaj predstavljajo bolnišnične šole?
  2. Opišite zgodovinski razvoj slovenskih bolnišničnih šol.
  3. Naštejte in kratko opišite zakonske podlage, ki so omogočile delo bolnišničnih šol.
  4. Koliko bolnišničnih šol je v Sloveniji in kje se nahajajo?
  5. Kako bi definirali bolnišnično šolo?
  6. Naštejte cilje vzgojno-izobraževalnega dela v bolnišničnih šolah.
  7. Naštejte dejavnosti bolnišničnih šol.
  8. Zakaj je vključenost bolnega učenca v vzgojno-izobraževalno delo pomembno?
  9. V bolnišničnih oddelkih se izvajajo javno veljavni programi osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja. Kateri?
  10. Zakaj individualizirano in diferencirano vzgojno-izobraževalno delo v bolnišničnih šolah?
  11. Kaj vsebuje letna učna priprava za učenca v bolnišnici šoli?
  12. Naštejte in opišite osnovne modele vzgojno-izobraževalnega dela v bolnišničnih šolah.
  13. Opišite in opredelite didaktično - komunikacijski model interakcij bolnišničnega učitelja.
  14. Opišite in opredelite osnovni model uporabe IKT v bolnišničnih šolah.
  15. Opišite in opredelite možne načine uporabe izobraževalnega interneta oz. t.i. uporabe spletnih učnih okolij  v izobraževalnem procesu bolnišničnih šol.
  16. Naštejte in opišite pomembnejše načine - modele izobraževanja na daljavo v bolnišničnih šolah.
« Predhodni | Naprej »