3.5 E-izobraževanje v zdravstvu - zdravstveni negi

E-izobraževanje v zdravstvu - zdravstveni negi

   Zvrsti e-izobraževanja v zdravstvu, glede na to, kdo je sprejemnik izobraževanja in kakšen je namen izobraževanja, smo v osnovi že obdelali v poglavju o teleizobraževanju (poglavje 2.9), kjer smo iz tega aspekta ločili naslednje najpogostejše oblike (slika 85):

  • klinično izobraževanje s pomočjo telekonzultacije (sinhrono ali asinhrono strokovno posvetovanje z uporabo IKT za izogib geografskim, časovnim in funkcionalnim razdaljam);
  • klinično izobraževanje preko interneta, ki lahko poteka na splošno strokovnem področju (daje osnove za izvajanje strokovnega dela nalog) in na ožje strokovnem področju (zdravstveni delavci se seznanijo z novitetami in izboljševanjem kakovosti dela);
  • akademski študij preko interneta (dodiplomsko in podiplomsko izobraževanje na daljavo, ki daje kot rezultat diplomo določenega nivoja);
  • informiranje in izobraževanje javnosti preko interneta (eZdravstvo).

Podrobneje smo e-izobraževanje obdelali v poglavju o strukturah in konceptih e-izobraževanja (poglavje 3.3), kjer smo med ostalim analizirali e-izobraževanje glede na načine uporabe IKT in pri tem prikazali štiri osnovne načine, in sicer:

  • razdrobljeno e-izobraževanje (IKT elementi so vključeni v posameznih delih poučevanja in učenja),
  • e-izobraževanje podprto s spletnimi stranmi (učenje posameznih predmetov podprto s spletnimi stranmi določenega učitelja),
  • e-izobraževanje na osnovi spletnih portalov (predstavlja predstavitev in uporabo celovitega učnega oz. študijskega programa na več ravneh (informativna, izobraževalna in komunikacijska raven) in
  • e-izobraževanje z virtualno - spletno učilnico (celovita oblika e-izobraževanja).

V razvojnem smislu smo v nadaljevanju (poglavje 3.4) ugotovili, da e-izobraževanje v osnovi izhaja iz tradicionalnega izobraževanja (študija) na daljavo, ki  v smislu obsega in stopnje integriranosti tehnološke (IKT) podpore spada v sklop celostnega e-izobraževanja, pri katerem je IKT celostno integrirana v vse prvine izobraževalnega procesa, torej v pedagoško, organizacijsko in administrativno podporo ter v učna gradiva, kar tudi omogoča, da se učni oz. študijski proces lahko kvalitetno izvaja ob fizični in časovni ločenosti učitelja in učenca oz. študenta.

   Vse opisane strukturalne in didaktične osnove veljajo tudi za e-izobraževanje v zdravstvu  in še posebej za zdravstveno nego, ki nas v tem delu še posebej zanima. Študij zdravstvene nege zahteva veliko teoretičnega in praktičnega znanja. Kot smo že videli, je preko interneta ter različnih baz moč dobiti razne strokovne članke, e-učbenike, e-priročnike in vrsto drugih e-gradiv, ki so v pomoč pri samem študiju pa tudi pozneje v praksi. Tudi druge oblike kot npr. elektronska pošta, videokonference, virtualne učilnice itd. so pri nas danes že del učnega procesa, nekje bol, drugje manj, slednje tudi zaradi specifičnosti študija zdravstvene nege na eni strani in včasih preveč tradicionalnega gledanja na učenje in poučevanje v zdravstvu, z druge strani. Pri aplikaciji e-izobraževanja v študij in poznejšo prakso zdravstvene nege je seveda bistveno dobro poznavanje posebnosti in »e-možnosti« tega študija, izkušnje v razvitem svetu (delno tudi pri nas) pa kažejo, da premišljen in dobro voden sistem e-izobraževanja tega področja omogoča in prinaša:

  • izboljšanje kvalitete izobraževalnega procesa s pomočjo najrazličnejših dosežkov sodobne IKT in didaktičnih pristopov - strategij;
  • nazornejšo predstavitev kliničnih in negovalnih problemov;
  • boljšo aplikacijo teoretičnih vsebin v klinično in negovalno prakso. Vključevanje multimedijskih elementov (npr. avdio-vizualnih posnetkov...) med drugim omogoča takojšen praktičen prikaz teorije, ki je sicer mogoč šele na kliničnih vajah ali v realnem kliničnem okolju;
  • izjemne možnosti interdisciplinarne povezave različnih medicinskih področij;
  • večjo kreativnost, motiviranost in kakovost dela študentov zdravstvene nege;
  • izjemo širino in dostopnost do izobraževalnih vsebin ne glede na čas in kraj učenja;
  • večje možnosti študentov za razvoj sposobnosti analize, sinteze in kritične presoje;
  • nenehno in preprosto dograjevanje ter spreminjanje e-gradiv in drugih postopkov oz. strategij e-izobraževanja v skladu s najnovejšimi strokovnimi spoznanji in didaktičnimi pristopi;
  • dostopnost učnih gradiv brez časovnih omejitev, itd.

   Ne glede na to, da je e-izobraževanje smiselno vpeljati v pedagoški proces zdravstvene nege, nekaterih veščin in znanj s področja zdravstvene nege preprosto ni mogoče posredovati zgolj s pomočjo IKT (praktične vaje, praksa itd.). To pa vsekakor ne opravičuje zavrnitve uporabe e-izobraževanja, saj lahko kot smo videli, taka oblika na drugih področjih smiselnega in premišljenega e-izobraževanja, udeležencem prinese številne prednosti.  Poudariti pa je tudi potrebno, da vpeljava e-izobraževanja zahteva od vseh udeležencev veliko strokovnega in didaktičnega znanja, potrpljenja in vztrajnosti ter predvsem željo, da se e-izobraževanje vpelje in uporablja. Izpostaviti kaže tudi velik pomen tako finančne kot moralne podpore vodstva šolskih ustanov pri tem in podobnih projektih. Ob vpeljavi e-izobraževanja se učitelji pogosto srečajo s pomanjkanjem ustreznih e-vsebin, zato nadaljnje delo tega področja zahteva tudi večji poudarek in motivacijo za razvoj e-vsebin s področja zdravstvene nege. Slednje bi lahko uporabili ne samo v pedagoškem procesu, ampak tudi v različnih oblikah vseživljenjskega učenja. Medicinske sestre so zaradi preobilice dela pogosto preobremenjene in delodajalci jih s težavo pošiljajo na razna usposabljanja. Z uvedbo e-izobraževanja v ciljne organizacije (npr. bolnišnice, zdravstvene domove, domove za starostnike) bi tudi tej skupini omogočili lažje in ustreznejše uresničevanje strokovnega izpopolnjevanja.

    Globalno gledano, e-izobraževanje na slovenskih univerzah in drugih visokošolskih ustanovah že ima svoje mesto; nekje bolj, drugje v manjšem obsegu, v povprečje pa se ta oblika izobraževanja vedno bolj uporablja in razvija. Po podatkih projekta »Raba interneta v Sloveniji« (RIS 2010) je razvidno, da je največ tega na področju ekonomije, tehnike in naravoslovja, najmanj pa na področju zdravstva in medicine. V okviru procesa bolonjske prenove študija in evropskih direktiv, se morajo tudi slovenske zdravstvene šole in fakultete še intenzivneje ukvarjati z njim. Pregledne študije o uporabi e-izobraževanja so pokazale, da je e-izobraževanje v kombinaciji s standardnim učenjem v predavalnici, smiselno in ima vrednost tudi za učence oz. študente zdravstva - medicine, saj bodočim zdravstvenim delavcem omogoča učenje od kjerkoli in kadarkoli ter samostojno odločanje o učni snovi pri svojem študiju, zdravstvenemu kadru pa omogoča tudi dodatno izpopolnjevanje in nadaljnjo izobraževanje.

Kot smo že videli, je dostop do e-izobraževanja v zdravstvu na spletu različen. Lahko je prost in dostopen vsem uporabnikom s prijavo ali brez nje, po navadi pa so dostopi omejeni in je tako vstop možen le za zaposleni določene institucije, člane določene organizacije ali študente določene ustanove. To je prednost, pa tudi pomanjkljivost.

 

3.5.1 Spletne učilnice

   Spletne učilnice (ang. CMS - Course Management System), so spletne aplikacije, kar pomeni, da se nahajajo na spletnem strežniku in da do njih dostopamo s spletnimi brskalniki. V osnovi torej predstavljajo virtualno okolje, kjer se srečujejo študenti - učenci in učitelji s pripravljenimi (e-)učnimi vsebinami oz. gradivi. V spletni učilnici so na voljo raznolika orodja za izobraževanje (povezave na spletne strani, prenos datotek v obe smeri itd.), različni kvizi, ki postrežejo s takojšnjimi evalvacijskimi podatki, komunikacijo (med vsemi sodelujočimi v posameznih skupinah (forum) ali med posamezniki) itd. Spletne učilnice omogočajo uporabnikom tudi ustrezno varnost njihovih podatkov, prijaznost do uporabnika (tudi začetnika) in projektno usmerjenost.

Varnost se zagotavlja tudi z dodeljevanjem uporabniškega imena in gesla. Vsebina tako postane dostopna samo osebam, ki jim šole (skrbnik spletne učilnice in nosilec predmeta) omogočijo dostop; navadno so to vsi ali samo določeni študenti oz. učenci. Študenti oz. učenci in učitelji lahko tako v varnem okolju komunicirajo in izvajajo druge aktivnost brez strahu, da bi prišli njihovi podatki ali pripravljena gradiva v roke nepovabljenim. Vsebina, ki jo pripravi učitelj, je običajno projektnega tipa (časovno načrtovana vsebina), omogoča pa komunikacijo med vsemi vključenimi, lahko pa tudi objavo pripravljenih ter izdelanih prispevkov. Tehnologija, ki jo ponuja spletna učilnica, je izredno prilagodljiva in jo lahko vsaka organizirana skupina uporabnikov uporabi drugače. Uporaba je odvisna predvsem od cilja, ki si ga učitelj zada.

    Razvoj spletnih učilnic sega v same začetke spleta. Največja ovira, ki so jo avtorji v osnovi skušali preseči, je gotovo krajevna in časovna ločenost med učitelji in učenci. Tako se je kmalu porodila ideja, da bi poskušali preko spleta prenašati ne samo informacije splošnega, vojaškega in ekonomskega značajna, ampak tudi znanje.  Spletne učilnice so tako na začetku nastale kot orodje za učenje na daljavo, kasneje pa so se začele vse bolj uporabljati kot nepogrešljiv pripomoček v e-izobraževanju in tradicionalnem izobraževanja podprtim z IKT. Leta 1999 je npr. Martin Dougiamas zaradi nezadovoljstva z obstoječimi rešitvami spletnih učilnic, ki niso ponujale celovite rešitve in pedagoškega pristopa, pričel razvijati idejo o izdelavi uporabniku prijazne in kakovostne spletne učilnice. Leta 2002 je tako nastal Moodle, odprtokodni sistem za postavitev spletnih učilnic. Z razvojem novih rešitev, optimizacijo in razhroščevanjem Moodla se od samega začetka ukvarja veliko pristašev in zagovornikov odprte kode, pedagoških zanesenjakov navadno akademskega okolja, ki v Moodle vnašajo nove in nove rešitve. Moodle kot spletno učilnico dandanes uporablja okoli 220 držav sveta, več kot 20.000 organizacij s skupno več kot 20.000.000 izobraževalcev in učiteljev. Moodle se uspešno širi v številne šole na vseh ravneh, pa tudi v podjetja, kjer ga uporabljajo za številne namene, torej ne samo izobraževalne, temveč tudi za podporo sodelovalnemu delu na poslovnem področju in na področju strokovnega izpopolnjevanja ter vseživljenjskega izobraževanja zaposlenih. V slovenskem izobraževalnem sistemu je prav Moodle najpogostejše spletno orodje za upravljanje spletnih učilnic na osnovnošolskem, srednješolskem in univerzitetnem nivoju (slika 102).

   Spletne učilnice prinašajo veliko prednosti. Učitelju npr. osnovne in dodatne funkcionalnosti spletne učilnice nudijo različne podatke o njegovih učencih oz. študentih, njihovih ocenah in njihovem sodelovanju v spletni učilnici, možnost enostavne izvedbe in nadzora komunikacije učitelj-učenec (pa tudi komunikacije učenec-učenec), pisanje blogov, vodenje evidence prisotnosti, široke možnosti razvijanja lastnih ali vstavljanja že izdelanih e-gradiv, lažjo distribucijo učnih (e)gradiv, sprotno posodabljanje gradiv, dodajanje različnih oblik vaj, nalog, literature, testov za preverjanje znanja, objavljanje odgovorov na pogosto zastavljena vprašanja, diskusije v forumih itd. Vse to doprinese k temu, da lahko učitelj sprotno vrednoti in ocenjuje učenčevo delo in njegove izdelke, v didaktičnem smislu pa enostavnejše izvajanje problemskega pouka, individualizacijo in diferenciacijo učnega dela, predstavlja pa tudi prvi korak k poučevanju in učenju na daljavo. Spletna učilnica učitelju torej omogoča, da svoje poučevanje dvigne na višji nivo. Res je, da bo učitelju na začetku spoznavanje dela s spletno učilnico in priprava gradiv vzela veliko časa, se mu bo pa to na daljši rok obrestovalo, saj učitelj s spletno učilnico dobi svojega novega »pomočnika - asistenta«.

Tudi za študente oz. učence v širšem pomenu, spletne učilnice prinašajo veliko prednosti; omogočajo hitro in  lažje dostopanje do učnih datotek, možnost uporabe e-gradiv, poenostavitev široke razsežnosti komunikacije z učiteljem in sošolci (forumi, klepetalnice, e-sporočila...), dostop do informacij o urnikih, dodatnih aktivnostih, testih, zanimivih spletnih povezavah za uspešnejšo razumevanje in nadgradnjo učnih vsebin ali pa za ustrezno aplikacijo in širitev znanj. Omogoča jim tudi oddajanja izdelkov (seminarskih nalog, projektnih nalog, poročil...) in ne nazadnje tudi sprotno preverjanje rezultatov svojega dela (testi) in tudi ocen.

 

3.5.2 Simulacije - simulatorji v medicini - zdravstvu

   Kot smo že povedali, predstavlja strategija simulacij pomembno obliko e-izobraževanja (poglavje 3.3.3.2), v zadnjem času pa tudi pomembno mesto v izobraževanju v zdravstvu, še posebej v zdravstveni negi. V osnovi predstavlja eksperiment ali eksperimentiranje z abstraktnim modelom, rešenim kot program za računalnik, v katerem se procesi odvijajo v določenem časovnem intervalu. Predstavlja torej bolj ali manj natančen približek realne situacije, ki od uporabnika - učenca oz. študenta zahteva, da se na zatečeno stanje ali probleme odzove na enak način, kot bi se v realnih okoljih. Glede na to simulacije sodijo med aktivne metode učenja in poučevanja, saj omogočajo povezovanje teoretičnih znanj in praktičnih veščin ter obenem spodbujajo problemsko in kritično razmišljanje posameznika. Ponujajo torej aktivno izkustveno učenje in prepoznavanje potreb po znanju, poleg tega pa pospešujejo razvoj uporabnih znanj ter veščin, s katerimi se posameznik srečuje v kompleksnem - kliničnem okolju. Od bodočih medicinskih sester in zdravstvenikov se pričakuje, da bodo že med izobraževanjem razvili sposobnost prepoznavanja spremembe stanja pacienta, znali izvajati samostojne intervencije v okviru svojih kompetenc ter znali predvidevati klinične situacije in znotraj njih postavljati prioritete. Prav to simulacije omogočajo.

   Pomembna oblika tega pristopa so gotovo simulatorji, ki združujejo  tri strategije višje zahtevnosti, in sicer strategijo reševanja problemov, simulacij in računalniških pomagal. Glede na to lahko simulatorji definiramo kot računalniško podprte naprave ali/in izdelke, ki se v zdravstvenem (e)izobraževanju (pa tudi na drugih področjih) uporabljajo v sklopu simulacij realnih sistemov.Bolezenska stanja ter zapleti se simulirajo preko računalniške programske opreme in elektronskih sistemov oz. naprav. Bistvena naloga simulatorjev je poustvariti značilnosti realnega sveta tako, da  porabnikom uprizorijo točno določene izkušnje in doživetja. Simulacijski pristop ima v študiju medicinskih oz. zdravstvenih ved posebno mesto, saj pomaga bolje razumeti učno snov v poglobljenem razumevanju fizioloških procesov, ki potekajo v človeškem telesu in razumevanju pomena, funkcionalnega delovanja in načinov uporabe različnih medicinskih naprav. Učenje s pomočjo simulatorjev ponuja tudi varno in humano okolje ter možnost načrtovanja primerne izobraževalne izkušnje, ki omogoča učinkovito učenje brez etičnih dilem in brez ogrožanja pacienta.

Simulatorje je možno deliti glede na:

  • stopnjo posnemanja resničnosti,
  • njihovo uporabnost in
  • načine ter cilje poučevanja oz. na raven kompleksnosti nalog, ki jih morajo učeči se izvesti oz. se jih naučiti.

Glede na te kriterije v osnovi ločimo pet skupin simulatorjev [30], in sicer (slika 103):

  • simulatorje delnih nalog (angl. part-task trainers),
  • simulirane paciente (angl. simulated patient),
  • zaslonsko zasnovane simulatorje (angl. screen based simulators),
  • simulatorje na osnovi navidezne resničnosti (angl. virtual reality simulators) in
  • simulatorje pacienta (ang. patient simulators, full scale simulators).

   Simulatorji delnih nalog (t.i. trenerji veščin) (slika 103) so simulatorji, ki ponujajo nizko stopnjo posnemanja resničnosti. Oblikovani so tako, da posnemajo določen del človeškega telesa (človeški torzo, roko, glavo..) in/ali določeno aparaturo, ki je vključena v proces zdravstvene obravnave (npr. vadbeni defibrilator). Primarno so namenjeni urjenju psihomotoričnih veščin in spretnosti. Tovrstni simulatorji so npr. anatomski modeli roke za učenje odvzema krvi in vzpostavitev perifernih venskih poti, anatomski modeli ženske medenice, namenjeni npr. katetrizaciji sečnega mehurja, modeli za samopregledovanje dojk itd. Prednosti teh simulatorjev sta nizka cena in enostavnost uporabe, zato so v zdravstvenem izobraževanju najbolj razširjena oblika simulatorjev. Ker so enostavni in omogočajo le razvoj posameznih ciljanih veščin in ker ti simulatorji ne omogočajo popolnega doživetja kliničnega okolja, se jih zato pogosto uporablja v kombinaciji z drugimi skupinami simulatorjev [30].

   Simulirani pacienti (slika 103) so izurjeni igralci, ki igrajo vlogo pacienta. Simulacija, v kateri je vključen simulirani pacient, temelji na vnaprej pripravljenem in definiranem scenariju, na osnovi katerega se igralca usposobi (pouči), kako odigrati določeno situacijo oz. bolezensko stanje. Na področju zdravstvenih ved se ta simulacija oz. simulator uporablja predvsem pri učenju jemanja anamneze, izvajanja fizičnega pregleda pacienta, urjenja komunikacijskih veščin itd. Izurjeni simulirani pacienti z dobro zasnovanimi scenariji, ki temeljijo na realnih izkušnjah, učeče zlahka popeljejo do optimalnega doživetja realne situacije in tako ustvarijo učinkovito izobraževalno simulacijo. Seveda ima tudi simulirani pacient svoje omejitve in pomanjkljivosti, to so predvsem visoki stroški in težave pri usklajevanju urnikov simulacij z igralci. Poleg že omenjenega na simuliranem pacientu ni možno oz. ni etično izvajati invazivne intervencije, zato je običajno, da se tovrstna oblika simulacije kombinira s simulatorji delnih nalog [30].

   Zaslonsko zasnovani simulatorji (slika 103) so računalniški programi (strategija simulacije), ki modelirajo različne vidike človeške fiziologije, kliničnih okolij ali specifičnih nalog, pri čemer je temeljni in edini nosilec tovrstnih simulatorjev osebni računalnik, običajno brez dodatnih realnih naprav in instrumentov. Ti računalniški programi le grafično oz. multimedijsko prikazujejo klinično okolje, navidezne paciente, navidezne aparature in njihove fiziološke parametre, ki so prikazani v obliki krivulj oz. številk (elektrokardiogram, krvni tlak, nasičenost periferne krvi s kisikom ipd.); ponujajo večji ali manjši nabor intervencij, ki jih je potrebno oz. mogoče izvesti za obravnavo določenega kliničnega problema. V bistvu ti simulatorji uporabnikom ponujajo visoko raven interaktivnosti, saj omogočajo oskrbovanje navideznih pacientov, ki se odzivajo po realnih zakonitostih fiziologije in patofiziologije ter s tem učečim se omogočajo tudi razvoj sposobnosti odločanja. Po zaključeni obravnavi tovrstni simulatorji uporabnikom posredujejo tudi informacijo o ravni uspešnosti izvedenih intervencij. Glede na to, so ti simulatorji namenjeni predvsem pridobivanju teoretičnega znanja in preverjanju le-tega na ožjih kliničnih primerih; so cenovno ugodni in se v procesu izobraževanja lahko uporabljajo tako na individualni ravni (samostojno učenje in preverjanje) kot tudi pri skupinski obliki učnega dela [30].

   Navidezna resničnost (slika 103) predstavlja enega od najnovejših dosežkov računalniško oz. IKT podprtih tehnologij. Simulatorje z navidezno resničnostjo (v novejšem času tudi dopolnjeno resničnostjo) sestavljajo osebni računalnik s posebno programsko opremo in interaktivne naprave (VR očala, rokavice - haptične naprave, projekcijske sobe...), ki skupaj ustvarjajo tridimenzionalno predstavo resničnega sveta, ki je za uporabnike vizualno zelo blizu realnosti. Dodatne interaktivne naprave ustvarjajo slike, zvoke, dotike, premike, upore (haptika) itd., ki dajejo uporabnikom med izvajanjem nalog dodaten občutek doživetja resničnosti klinične situacije; s haptičnim zaznavanjem dotika uporabniku omogočajo fizično interakcijo znotraj navideznega okolja in večji občutek prisotnosti v navideznih okoljih, kar v osnovi odpravlja pomanjkljivost zaslonsko zasnovanih simulatorjev. Simulatorje z navidezno resničnostjo se lahko uporablja npr. pri demonstraciji in urjenju laparoskopskih tehnik operacije in drugih endoskopij,  pri vodenju poroda, vzpostavitvi venskih katetrov itd. Namenjeni so torej urjenju kompleksnih veščin in predstavljajo prihodnost v procesu praktičnega usposabljanja, izobraževanja in raziskovanja v zdravstvu, njihova dostopnost in uporabnost pa sta trenutno še dokaj omejeni, predvsem zaradi visoke cene.

Poseben primer uporabe navidezne resničnosti v simulacijah so navidezni svetovi (angl. virtual worlds) ali večuporabniška navidezna okolja (angl. multiuser virtual environment - MUVE), kot je na primer SecondLife. V računalniško ustvarjenem navideznem 3D svetu uporabniki upravljajo in vodijo svojo navidezno različico - avatarja, v različnih zdravstvenih - kliničnih situacijah (npr. nege, nudenja prve pomoči, preprečevanju bolnišničnih okužb, zdravstvene oskrbe pacientov v izrednih razmerah kliničnih intervencij, operativnih posegih itd.) [30].

   Simulatorji pacienta (slika 103) so v osnovi lutke (odrasli, otrok, novorojenček) s človeku podobno anatomijo, velikostjo, težo, gibljivostjo sklepov ter s človeku podobnim zunanjim videzom in notranjimi organskimi sistemi (respiratorni, kardiovaskularni, uropoetski). Simulatorje pacienta običajno delimo po stopnji resničnosti, s katero simulator posnema stanje pacienta. Na osnovi te delitve so simulatorji pacienta razvrščeni v tri skupine: nizka, zmerna in visoka stopnja posnemanja resničnosti.

Za simulatorje z nizko stopnjo posnemanja resničnosti je značilna odsotnost odziva simulatorja oz. nikakršna ali pa minimalna interaktivnost z uporabnikom. Taki simulatorji pacienta so namenjeni predvsem učenju psihomotoričnih veščin, zato se uporabljajo npr. pri učenju pravilnega dvigovanja ali obračanja pacienta, pri učenju aplikacije zdravil v podkožje ali mišico, pri učenju oskrbe odvajalne stome ali kirurške rane itd.

Simulatorji višjih (zmernih in visokih) stopenj posnemanja vključujejo e-lutke, ki omogočajo večjo interaktivnost z učečim se in posledično odziv, ki je zelo blizu realnosti. Taki simulatorji pacienta so sposobni posnemanja človeške fiziologije in patofiziologije, saj omogočajo npr. poslušanje srčnih ritmov, črevesnih zvokov (peristaltike), opazovanje dihanja, vpogled v fiziološke parametre (krvni tlak, periferni pulzi ali EKG..) itd. Predvajajo lahko tudi zvoke, kot so kašljanje, jokanje, stokanje in besede ali celo kratke stavke.

Glede na delovanje oz. sposobnosti posnemanja resničnosti človeške fiziologije in patofiziologije simulatorje višjih stopenj delimo na sekvenčne in modelsko zasnovane. Sekvenčni simulatorjipacienta (slika 104) so simulatorji zmerne stopnje posnemanja resničnosti. Krmilijo se s pomočjo ročnega upravljalnika ali osebnega računalnika, ki ima nameščeno posebno programsko opremo. Ročni upravljalnik ali osebni računalnik lahko upravljajo bodisi učitelji ali programski scenariji, ki omogočajo samodejno delovanje krmilnih naprav. Scenariji so navodila, po katerih deluje simulator med izvajanjem simulacije in odražajo stanje simulatorja (pacienta), ki se spreminja s časom ali glede na intervencije uporabnikov. Sekvenčni simulatorji pacienta zahtevajo vsaj delno vključevanje učitelja v potek simulacije, saj se odzivajo samo na stanja in intervencije, ki so točno določene; v primeru, da učeči se izvede intervencijo, ki ni načrtovana, se simulator ne odzove. V takih primerih mora učitelj sproti prilagajati fiziološke parametre in ostale odzive simulatorja, da bi se uprizorila čim bolj realna klinična izkušnja.

Modelsko zasnovani simulatorji pacienta (slika 104) predstavljajo simulatorje z najvišjo stopnjo posnemanja resničnosti. Krmilijo se le z osebnim računalnikom, ki ima nameščeno posebno programsko opremo, v novejših in zahtevnejših izvedbah tudi s podprto z umetne inteligence. Krmilno napravo lahko upravljajo tako učitelji kot tudi vnaprej ustvarjeni scenariji oz. algoritmi. Ker modelsko zasnovani simulatorji delujejo na osnovi modelov fiziologije in farmakologije, omogočajo, da se simulator odziva samodejno kot živ človek. Fiziološka in patofiziološka stanja se modelirajo glede na matematične enačbe (programske algoritme), ki opisujejo procese kardiovaskularnega, respiratornega in nevrološkega sistema. Življenjski znaki simulatorja pacienta se spreminjajo samodejno glede na omenjene modele in glede na posege uporabnika (npr. s povečevanjem koncentracije vdihanega kisika se pri simulatorju povečujejo tudi vrednosti saturacije itd.). Tovrstni simulatorji posnemajo človeški odziv večplastno in v realnem času ter zagotavljajo realen prikaz klinične izkušnje. Omogočajo visoko stopnjo posnemanja realnih kliničnih situacij in posledično učečemu se zagotavljajo priložnosti za urjenje tako komunikacijskih kot psihomotoričnih veščin, razvoj klinične presoje in kritičnega mišljenja ter timske obravnave pacienta. Največja pomanjkljivost modelsko zasnovanih simulatorjev pacienta je seveda njihova visoka cena [30].
 
    Za kvalitetno izvedbo opisanih vrst simulacij oz. simulatorjev v zdravstvu je vsekakor potrebno tudi ustrezno učno okolje - simulacijski laboratoriji oz. učilnice (slika 105). V osnovi so to učni prostori, ki posnemajo oddelčne bolniške sobe, operacijske dvorane ali prostore za obravnavo življenjsko ogroženega pacienta z vso ustrezno infrastrukturo. Pri slednjem mislimo na opremo, ki se v izbranih okoljih nahaja tudi v realnosti, kot npr. bolniške postelje, vozički, ustrezno pohištvo, aparature (monitorji, aspiratorji, črpalke za aplikacijo terapije, anestezijski aparat ipd.) in ostali instrumenti ter materiali, ne nazadnje pa tudi ves potreben sistem napeljav, zgrajenih po predpisanih standardih, ki jih klinično okolje zahteva (električna napeljava, plinska napeljava s standardiziranimi vtičnicami ipd.).
Ikona poučevalne enote Album slik
Izo_v_zdrav_17.jpg<>Slika 102. Spletna učilnica predmeta »Informatika v zdravstvu« na Fakultete za zdravstvene vede Univerze v Novem mestu Izo_v_zdrav_18.jpg<>Slika 103. Vrste medicinskih simulatorjev Izo_v_zdrav_19.jpg<>Slika 104. Sekvenčno in modelsko zasnovani simulatorji pacienta Izo_v_zdrav_20.jpg<>Slika 105. Primer sodobno opremljenega simulacijskega laboratorija









Ikona poučevalne enote Za boljše razumevanje in širitev znanja:
  1. Primer navodil za uporabo e-učilnice (Moodle): http://pomorska.geps.si/sites/pomorska.geps.si/files/navodila-ucitelji.pdf
  2. Primer spletne učilnic CDI Univerzum: http://moodle.cdi-univerzum.si/
  3. Postavitev spletne učilnic (članek): http://www.fm-kp.si/zalozba/ISBN/978-961-266-066-6/prispevki/potocnik-zuber.pdf
  4. Video navodila za uporabo Moodla: http://www.os-sl-mesto.si/moodle/course/view.php?id=53
  5. Spletna učilnica z e-gradivi (potrebna je prijava): http://www.egradiva.si/
  6. Inmedia simulator (simulator navidezne bolnišnice): http://www.inmedea-simulator.net/med/scene/index/index.jsp?locale=sr
  7. Simulatorji Ambu: https://www.ambu.com/products/emergency-care-and-training/training-manikins
  8. Simulatorji CAE Healthcare: https://caehealthcare.com/
  9. Simulatorji Guamard: http://www.gaumard.com/aboutsims
  10. Simulatorji Simbionix: http://simbionix.com/simulators/
  11. Medicinski simulacijski center UKC Ljubljana: https://www.kclj.si/index.php?dir=/strokovna_javnost/organiziranost_klinik/medicinski_simulacijski_center
  12. Simulacijski center Ljubljana (SIM): https://www.zd-lj.si/sim/index.php/sl/
  13. Simulatorji Trandomed: http://si.trandomed3d.com/medical-simulation/
  14. Virtualpatient-Work.Net: http://www.virtualpatient-work.net/
  15. Virtualna visoka šola Bayern (Medicina): https://kurse.vhb.org/VHBPORTAL/kursprogramm/kursprogramm.jsp?Period=66&School=4
  16. Zbornik Sodobne IKT v družinski medicini: http://www.drmed.org/wp-content/uploads/2014/06/zbornik_Sodobne_poti_koncno.pdf
  17. Sodobni pristopi poučevanja prihajajočih generacij (zbornik):  http://eduvision.si/Content/Docs/Zbornik%20prispevkov%20EDUvision%202014.pdf
  18. Medicinske simulacijske igre: https://www.ranker.com/list/best-medical-simulator-games/ranker-games
  19. 3D simulacijske igre: http://www.3dseriousgamesandsimulations.com/showcase/healthcare-serious-game/

Ikona poučevalne enote POJMI, KI SI JIH VELJA ZAPOMNITI:
  • Teleizobraževanje,
  • e-izobraževanje,
  • spletna učilnica,
  • Moodle,
  • simulacija,
  • simulator,
  • simulator delnih nalog,
  • simulirani pacient,
  • zaslonsko zasnovani simulator,
  • simulator na osnovi navidezne resničnosti,
  • simulator pacienta,
  • sekvenčni simulator pacienta,
  • modelsko zasnovani simulator pacienta,
  • simulacijski laboratorij oz. učilnica.

RAZMISLI - ODGOVORI - OPRAVI:
  1. Naštejte in kratko opišite zvrsti e-izobraževanja oz. teleizobraževanja v zdravstvu, glede na to, kdo je sprejemnik izobraževanja in kakšen je namen izobraževanja.
  2. V e-izobraževanje ločimo, glede na načine uporabe IKT, štiri osnovne načine. Naštejte in kratko opišite jih.
  3. Zakaj lahko trdimo, da e-izobraževanje v osnovi izhaja iz tradicionalnega izobraževanja (študija) na daljavo?
  4. Zakaj in kdaj e-izobraževanje v zdravstvu  in še posebej v zdravstveni negi?
  5. Naštejte prednosti e-izobraževanja v zdravstveni negi in v zdravstvu  nasploh.
  6. Naštejte ovire za uvajanje e-izobraževanja v zdravstveno nego in v zdravstvo  nasploh.
  7. Kaj je spletna učilnica?
  8. Kaj predstavlja odprtokodni sistem Moodle?
  9. Na osnovi spletne učilnice izbranega predmeta (npr. predmeta »Informatika v zdravstvu« Fakultete za zdravstvene vede Univerze v Novem mestu) analizirajte orodja, ki jih omogoča odprtokodni sistem Moodle.
  10. Kaj spletna učilnica omogoča (nudi) učitelju in kaj študentu?
  11. Kakšna je razlika med simulacijo in simulatorji? Podajte definicijo za oba pojma.
  12. Kaj so prednosti in kaj slabosti simulatorjev?
  13. Glede na kaj v osnovi delimo simulatorje?
  14. V osnovi ločimo pet skupin simulatorjev. Naštejte in kratko opišite jih.
  15. Kaj so prednosti in kaj slabosti simulatorjev delnih nalog? Katere in zakaj bi jih v sklopu zdravstvene nege uporabljali?
  16. Kaj so prednosti in kaj slabosti simuliranih pacientov? Katere in zakaj bi jih v sklopu zdravstvene nege uporabljali?
  17. Kaj so prednosti in kaj slabosti zaslonsko zasnovanih simulatorjev? Katere in zakaj bi jih v sklopu zdravstvene nege uporabljali?
  18. Kaj so prednosti in kaj slabosti simulatorjev na osnovi navidezne resničnosti? Katere in zakaj bi jih v sklopu zdravstvene nege uporabljali?
  19. Kaj so prednosti in kaj slabosti simulatorjev pacienta? Katere in zakaj bi jih v sklopu zdravstvene nege uporabljali?
  20. Simulatorje pacienta razvrščamo v tri skupine, in sicer v nizko, zmerno in visoko stopnja posnemanja resničnosti. Naštejte in kratko opišite posamezne.
  21. V čem je bistvena razlika, v čem prednost in v čem slabost sekvenčno in modelsko zasnovanih simulatorjev?
  22. Opišite simulacijski laboratorij - učilnico na vaši ustanovi. Kaj so njene prednosti in kaj slabosti?
  23. Kakšna bi bila sestava simulacijskega laboratorija - učilnice za simulacijo bolniške sobe in sobe za obravnavo življenjsko ogroženih pacientov? Katere simulatorje bi za njih izbrali?
« Predhodni | Naprej »