3.2.1 Pojmovna izhodišča

Za pravilno spoznanje in razumevanje e-izobraževanja, je pomembno poznavanje temeljnih didaktičnih pojmov in razumevanje njihovega pomena  (semantike), zato najprej opredelimo ključne pojme, ki jih bomo pozneje uporabljali v različnih povezavah.

Pričnimo  s pojmoma izobraževanje in učenje, ki sta sicer sorodni dejavnosti, a se nekaterih značilnostih pomembno razlikujeta med seboj. Izobraževanje je namerno učenje, ki je usmerjeno v razvoj človekovih intelektualnih in psihomotornih sposobnosti in v razvoj ter oblikovanje osebnostnih lastnosti. To je proces namerne človekove (individualne) in družbene (socialne)  dejavnosti, katere cilj je pridobivanje znanja, razvijanje sposobnosti in oblikovanje človekovega značaja(Kramar, 2005). Je proces, ki je normiran, strukturiran, predmetno usmerjen in organiziran od zunaj. Proces (pridobivanja znanja itn.) se strokovno organizira in nadzoruje, praviloma s poukom in učiteljem. Kratko lahko torej povemo, da je izobraževanje ciljno usmerjen družbeno-formalni proces. V osnovi ločimo formalno in neformalno izobraževanje. Formalno izobraževanje je tisto, ki naj bi pripeljalo do neke vrste formalno potrjenih izobraževalnih rezultatov, kot so spričevalo, diploma ali poklicna kvalifikacija oz. javno priznana stopnja izobrazbe ali usposobljenosti (Jelenc, 1991). Neformalno pa je tisto izobraževanje, ki ni namenjeno pridobivanju formalne izobrazbe, temveč zadostitvi drugih potreb po izobraževanju in/ali interesov udeleženca izobraževanja, ki jih ta želi namembno pridobiti.

Učenje je izrazito notranja aktivnost osebe, ki se uči. V izobraževalnem procesu je prav učenje jedrna, bistvena dejavnost, brez nje ne bi bilo izobraževalnega procesa. Učenje torej označuje večja širina glede na izobraževanje: poteka povsod, zajema vse položaje, okoliščine in priložnosti; vsebine se prepletajo in običajno niso tako načrtno usmerjene na predmet. Danes je učenje postalo del življenja, je prožno in traja vse življenje. Če povedano povzamemo, lahko učenje opredelimo kot vsestranski, nenamenski, vseživljenjski, osebni proces. Učenje pa seveda lahko glede na aktivno vlogo subjekta in način organiziranosti dejavnosti delimo na dve temeljni področji: organizirano in priložnostno.

Pouk je osrednji didaktični pojem, ki označuje namerno (intencionalno), načrtno in organizirano izobraževanje. Poleg pojma pouk se pojavlja tudi pojem izobraževalni proces. To je namerna, načrtna, organizirana sistematična dejavnost učiteljev in učencev, usmerjena k doseganju izobraževalnih in vzgojnih ciljev.

Vseživljenjsko izobraževanje je dejavnost in proces, ki obsega vse oblike učenja bodisi formalno bodisi neformalno ter naključno ali priložnostno (Jelenc, 2007); obsega individualni in družbeni razvoj vseh vrst in vseh oblik izobraževanja, in sicer formalnega v šolah, organizacijah za poklicno izobraževanje, institucijah terciarnega izobraževanja in izobraževanja odraslih ter neformalno doma, na delu, v skupnostih itd. Gre torej za odprt sistem, v ospredju katerega so standardi znanja in spretnosti, ki jih potrebujejo vsi, ne glede na starost. Prizadevanja so usmerjena v zagotavljanje možnosti za preusposabljanje ali dopolnjevanje znanja za vse, ki ga potrebujejo, in to mlade, odrasle, zaposlene in nezaposlene.  Večina odraslih ima več motivov, ki jih spodbujajo k tej obliki izobraževanja, najpogostejši pa so osebnostna rast, uspešno delovanje, osebna sreča, zadovoljstvo itd.

Za strokovno rast zaposlenih skrbi sistem (stalnega) strokovnega izpopolnjevanja, ki predstavlja  sistematično metodo izobraževanja - učenja, ki vodi do rasti in izboljšav v poklicnih zmožnostih in tako omogoča posamezniku, da uspešno deluje v spreminjajočem se delovnem okolju (nove tehnologije, novi pristopi, nova znanja, razširitev znanj..). Namen strokovnega izpopolnjevanja je torej zapolniti vrzeli v znanju med formalno izobrazbo in potrebami poklicne prakse.

V kontekstu konstantnega in intenzivnega globalnega razvoja z IKT podprtega izobraževanja se je v devetdesetih letih začel pojavljati tudi termin e-izobraževanje. V e-izobraževanju se uporabniku preko elektronskih medijev in svetovnega spleta omogoča samostojno učenje v različnih oblikah kot so besedilo, slika, zvočni in video posnetki, izobraževalne oddaje, video-konferenčni sistemi, prenos preko satelita, interaktivna televizija, animacija, virtualno učno okolje, spletna učilnica... Kot smo že navedli, e-izobraževanje sicer razvojno izhaja iz že opisanega razvoja uporabe računalnika v izobraževanju, na pestrost v razumevanju pojma e-izobraževanja pa kaže tudi pestra uporaba izrazov, ki v domačih in tujih virih e-izobraževanje opredeljujejo. V angleškem jeziku se zanj uporabljajo izrazi kot so: e-learning, e-education, on-line learning, web-based learning, internet-based learning, flexible learning, open and distance learning, virtual education itd., v slovenskem jeziku pa spletno učenje, odprto učenje, fleksibilno učenje, porazdeljeno učenje, sodelovalno učenje itd., ki pa vsak zase ima ožjo ali pa širšo aplikativno širino in pomen. V zadnjih letih prevladujeta predvsem izraza e-učenje in e-izobraževanje. Poglejmo si to, tudi za zdravstvo pomembno področje, malce podrobneje.

 

3.2.2 Razvoj in oblike e-izobraževanja

     Vzporedno z razvojem različnih oblik e-komunikacije in e-poslovanja (e-bančništvo, e-trženje, e-trgovanje, spletne trgovine...), ki smo jih že omenili, se je v devetdesetih letih razvijalo tudi e-izobraževanje. Vsem tem dejavnostim je skupna izmenjava podatkov preko spletnih omrežij ter posledično spreminjanje številnih vidikov poslovanja in seveda tudi življenjskih navad. Prve oblike e-izobraževanja, kot ga poznamo danes, so se pojavile v ZDA, ki na tem področju ostajajo vodilna država, v EU pa je v sklopu Lizbonske strategije nakazana usmeritev v razvoju e-izobraževanja evropskih deželah. Tudi Slovenija je v zadnjih desetletjih izvedla veliko investicij (tako v znanju kot v sredstvih) na področju uvajanja IKT in e-izobraževanja (npr. program RO - Računalniško opismenjevanje Ministrstva za šolstvo in šport RS in Zavoda za šolstvo RS, Projekt e-šolstvo, e-Torba, Inovativna pedagogika 1:1 itd.). Na portalu Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport RS[1] najdemo pomembne opise in dokumente, kot npr. razpise za sofinanciranje računalniške strojne in programske opreme in storitev vzgojno-izobraževalnim zavodom, izobraževanja pedagoških kadrov, številna e-gradiva ter e-učbenike[2], akcijski načrt informatizacije SLO šolstva itd.

     Obravnava e-izobraževanja zahteva najprej jasno opredelitev pojma e-izobraževanje. Najpogosteje je opredeljeno precej ohlapno in široko [27] kot izobraževanje, pri katerem se uporablja IKT (npr. spletno učenje, virtualna učilnica, »digitalno« sodelovanje itd.). Nekoliko natančnejša je opredelitev ASTD (American Society for Training and Development) in portala Elerners: e-izobraževanje vključuje vse oblike elektronsko podprtega učenja in poučevanja in s tem omogočanje formalnih in neformalnih učnih in poučevalnih aktivnosti, procesov, skupnosti in dogodkov s pomočjo elektronskih medijev, kakršni so internet, intranet, optični nosilci, interaktivna televizija, mobilni telefoni, ipd.

     Dileme pri opredelitvi pojma e-izobraževanja zelo dobro razložijo in opredelijo avtorji priročnika »Osnove e-izobraževanja« (Bregar in ostali) [27], ki opredelitve e-izobraževanja razdelijo v dve skupini in sicer prvo skupino, kjer gre za e-izobraževanje v širšem pomenu in drugo skupino, kjer gre za e-izobraževanje v ožjem, bolj določenem pomenu.  

V tradicionalnem izobraževanju je IKT le ena od sestavin učnega procesa, ki je namenjena le njegovi dopolnitvi in obogatitvi, ne posega pa v konceptualne osnove in osnovno strukturo tradicionalno zasnovanega učnega procesa. Naslednja stopnja je delno tehnološko podprto izobraževanje, ki obsega vse od najpreprostejše uporabe IKT (uporabo osnovne multimedije, spletne predstavitve šol, uporaba e-pošte in spletnih virov, objava predmetnikov in učnih gradiv..), do kompleksnejših in zahtevnejših oblik uporabe IKT (npr. spletno projektno delo, zahtevnejšo multimedijo, spletne diskusije in avdio-video konferenčne sisteme..). Temeljne značilnosti delno tehnološko podprtega izobraževanja so torej [27]:

Nekoliko višja stopnja (e-)izobraževanja je kombinirano izobraževanje (ang. blended learning), ki v osnovi temelji predvsem na aktivni uporabi sodobnih multimedijskih in internetnih tehnologij, pri tem pa povsem ne izključuje neposrednih - tradicionalnih oblik poučevanja, vendar se le-te lahko pojavljajo le kot dopolnilne in v razmeroma omejenem obsegu.

Celostno e-izobraževanje je najvišja stopnja e-izobraževanja, pri katerem tehnološka podpora ni le delna pri posameznih prvinah izobraževalnega procesa, temveč je celostno integrirana v vse prvine izobraževalnega procesa, torej v pedagoško in administrativno podporo ter v učna gradiva, kar tudi omogoča, da se učni proces izvaja ob fizični in časovni ločenosti učitelja in učenca [27].

       Druga skupina obravnava e-izobraževanje v ožjem, bolj določenem pomenu, ki jo v osnovi predstavlja zgoraj opisano celostno e-izobraževanje, ki omogoča prostorsko neodvisno izpeljevanje učnega procesa, obenem pa z inovativnimi oblikami  tehnološko podprte komunikacije in z dostopnostjo do novih virov znanja omogoča uresničevanje sodobnih pedagoških modelov (npr. konektivizem, konceptualno poučevanje itd.) in znanja (t.i. e-izobraževanje 2.0). Pomeni torej drugačno izobraževanje z vidika ponudnikov in uporabnikov izobraževalnih storitev, pa tudi z vidika posameznika. Zmanjšuje se vloga izobraževalne organizacije in institucionalne podpore e-izobraževanja, v ospredje prihajajo pobude in potrebe posameznika in ustvarjanje virtualnih socialnih skupnosti in omrežij [27].

     E-izobraževanje se tako v deželah v razvoju kot v razvitem svetu [27] sicer vse bolj uveljavlja in širi, poteka pa še vedno v bolj ali manj tradicionalnih učnih oblikah in prostorih, pri čemer se IKT v večini uporablja kot dopolnilna sestavina učnega procesa, torej na nivoju delno tehnološko podprtega izobraževanja in kombiniranega e-izobraževanja (slika 95). Celostno e-izobraževanje je zaživelo le v t.i. odprtih univerzah, v strokovnem usposabljanju naprednih podjetij, privatnih izobraževalnih ustanovah itd. E-izobraževanje in usposabljanje ima sicer vidno mesto v razvojnih dokumentih Evropske unije (npr. Lizbonska strategija, Evropska informacijska družba 2010 itd.) in v Sloveniji, a je po začetnem velikem navdušenju malce zgubilo v zagonu. Ne glede na to, pa je izobraževanje danes gotovo precej drugačno kot pred nekaj desetletji; IKT ima svoje mesto in počasi tudi pridobiva na pedagoški veljavi. Spodbujevalec teh gibanj so gotovo mlajše generacije - digitalne generacije (ang. digital natives, n-gens), ki se lotevajo dela, učenja, pridobivanja znanja in drugih aktivnosti drugače kot prejšnje generacije. Zanje je značilno, da so navajeni spremljati informacije sočasno iz več virov, hitro, a površinsko. Informacije iščejo po potrebi in ne na zalogo, neprestano komunicirajo z uporabo tehnologije, večinoma na daljavo itd. Razvojne težnje, ki so vezane na izobraževanje te generacije so med drugim:

Kot vidimo, se pri e-izobraževanju spremeni osredotočenost, ki se z učitelja premakne na učenca (slika 96). Za tradicionalno izobraževanje je npr. značilna predvsem vloga učitelja, ki so mu učeči bolj ali manj pasivno podrejeni. Koncept e-izobraževanja pa je v tem smislu ravno nasproten: v ospredje postavlja učečega, kateremu so na voljo različni izobraževalni viri, ki jih v glavnem dosega s pomočjo IKT. Učitelj pri tem postaja vse bolj moderator izobraževalnega procesa in svetovalec, kako priti do pravih informacij in kako iz teh informacij ustvariti novo znanje.

 

---

[1] http://www.mizks.gov.si/si/delovna_podrocja/direktorat_za_investicije/ikt_v_solstvu /e_gradiva/

[2] https://eucbeniki.sio.si/