• da je udeleženec IND le redko ali celo nikoli v neposrednem stiku z učiteljem; v tem se IND pomembno razlikuje od tradicionalnega izobraževanja. Poučevanje oz. podajanje znanja poteka »oddaljeno« od učenca oz. študenta, s čimer odpadejo za nekatere zaviralni dejavniki, kot npr. obvezna udeležba pri pouku v razredu oz. predavalnici, ob natančno določenem času;
• pomembna vloga izobraževalne organizacije pri načrtovanju in izdelavi učnih gradiv in pri zagotavljanju različnih oblik pomoči udeležence; v tem se IND razlikuje od individualnega in samostojnega učenja;
• učitelj podaja znanje udeležencem posredno, s pomočjo učnih pripomočkov, kot so tiskana gradiva, e-gradiva, računalniški programi, avdio in video mediji, internet itd.;
• komunikacija med učiteljem in udeleženci poteka praviloma z uporabo različnih medijev;
• udeleženci se praviloma učijo sami. Srečanja v skupini so kvečjemu občasna in namenjena socializaciji udeležencev.

   3.4.1 Razvoj izobraževanja na daljavo

     Pobude za izobraževanje na daljavo niso nastajale naključno, ker bi tako želel ta ali oni izobraževalni sistem, ampak so se oblikovale z razvojem v stalno inovativno didaktično akcijo  (vrsta novih oblik učenja, kot npr. odprto učenje (ang. open learning), fleksibilno učenje (ang. flexible learning), porazdeljeno učenje (ang. distributed learning), sodelovalno učenje (ang. collaborative learning), konceptualno učenje (ang. conceptual learning), problemsko učenje (problem solving learning) itd.). Izobraževanje na daljavo je del razvoja izobraževalnega sistema, še posebej izobraževanja odraslih, ki se je kot splošnejši pojav razcvetelo na prelomu stoletja - konec 19. stoletja in v začetku 20. stoletja. Ta zvrst izobraževanja je odraz širših družbenoekonomskih in političnih premikov takratne družbe. Vse hitrejši razvoj delovnega procesa zahteva usposobljenega delavca, notranja diferenciacija dela, ki nastaja z razvojem, odpira potrebe po raznolikih znanjih in specializiranih poklicih, tako postane izobraževanje na daljavo nenadoma množično gibanje. Tej fazi družbenoekonomskega razvoja sledijo še drugi pojavi, ki vse do danes sproti prinašajo potrebe po izobraževanju na daljavo, tako npr.: demokratizacija šolanja, spremenjen družbeni sistem, zaposlovanje žensk, zaposlovanje prizadetega dela prebivalstva (invalidi, bolni...), populacijske spremembe (npr. večji delež starejše generacije, višja izobrazbena struktura prebivalstva),  razvoj tehnologije in znanosti itd. Tako se potrebe po pridobivanju znanja, nadaljnji vzgoji in izobraževanju mlajših in odraslih postopoma zaobsežejo v konceptu vseživljenjskega izobraževanja.

Dosedanji razvoj izobraževanja na daljavo se je odvisno od celotnega družbeno-ekonomskega razvoja, zlasti še od razvoja pojavov vzgoje in izobraževanja, razvijal v nekaj značilnih fazah, vsaka od njih predstavlja višjo obliko lastnega dialektičnega razvoja. Izobraževanje na daljavo, kot pravi Bregarjeva [27], ni novost, saj po nekaterih virih na njegove zametke naletimo že v osemnajstem stoletju. Tedanji razvoj poštnih storitev in tiskanih gradiv je denimo omogočal, da so se ljudje v odmaknjenih krajih Severne Amerike izobraževali samostojno, ne da bi jim bilo potrebno obiskovati klasične, dokaj odmaknjene izobraževalne ustanove; na ta način pridobljeno znanje je imelo, ob ustreznih evalvacijskih sistemih in spričevalih tudi formalno veljavo. V večjem obsegu se je izobraževanje na daljavo začelo pojavljati v drugi polovici devetnajstega stoletja, ko je v ZDA, Kanadi, Avstraliji, Švedski, Nemčiji in Veliki Britaniji začel uspešno delovati  t. i. sistem dopisnega izobraževanja[1]. Na ta način pridobljeno znanje je imelo, ob ustreznih evalvacijskih sistemih in spričevalih, tudi formalno veljavo. Metode dopisnega izobraževanja so bile dokaj odvisne od stopnje razvoja ostalega izobraževanja in vzgoje, še posebej pa je nanje vplival razvoj tehnike. Uporaba množičnih medijev je močno pomnožila kanale prenašanja znanja in informacij. Kolikor bolj se je razvijala izobraževalna tehnologija, različne oblike izobraževanja z uporabo računalnikov, študija v manjših skupinah, študij s pomočjo učnih projektov itd., tem bolj se je tudi izobraževanje na daljavo odpiralo in začelo sprejemati nove oblike in tehnike dela. Tako lahko izobraževanje na daljavo razvrstimo po Taylorju (Bregar, 1998) v štiri značilne generacije oz. obdobja, in sicer:

• Prva generacija, katere značilnost so dopisni modeli oz. tekst; sloni torej na dvosmerni pisni komunikaciji oz. medsebojnem dopisovanju učnega osebja in udeležencev v obliki učbenikov, priročnikov, delovnih in drugih tekstov. Prva generacijaje torej opredeljena z dominantno vlogo tiskanega medija in običajno slabšo učno komunikacijo med učiteljem in udeležencem.Pogosto pa vključuje tudi tutorje, ki udeležencu pomagajo pri učenju.
• Druga generacija, katere značilnost so mediji, ki nudijo za tisti čas nove načine posredovanja znanja oz. študijska gradiva, kot npr. za dopolnitev tiskanih gradiv še avdiokasete, videokasete, gradiva za računalniško podprto učenje, interaktivni video, radio, televizija itd. Pisni oz. tekstovni viri so torej le eden od virov, ki izgubijo svoj osrednji pomen iz dopisnega modela. To generacijo opredeljuje uporaba več različnih medijev - multimedijev, kot so tisk, video in avdio. Izobraževanje temelji na učnih gradivih, ki so izdelani posebej za to izobraževanje, podpirajo pa ga še vrsta drugih, kot npr. knjige, priročniki, revije, časopisi, radijske in televizijske oddaje. Značilna oblika te generacije je šolska televizija. Tudi v tej generaciji je pogosto vključen tudi tutor, ki udeležencu svetuje in pomaga.
• Tretja generacija, katere značilnost so sistemi izobraževanja na daljavo v pravem pomenu besede; temelji na dvosmernih, sinhronih avdio- in video-konferencah. O tej obliki govorimo takrat, ko imamo na voljo več virov znanja (radio, televizija, avdiokonference, videokonference itd.), ki omogočajo prenos znanja na daljavo in vse višjo stopnjo zunanje in notranje interaktivnosti. Je ekonomsko manj učinkovita in v celoti ne omogoča prilagajanja posameznim udeležencem.
• Četrta generacija, katere značilnost je fleksibilno izobraževanje, ki temelji na asinhroni komunikaciji preko spleta. V osnovi sloni na sistemih interaktivne multimedije, računalniško podprtega komuniciranja s pomočjo intraneta in interneta ter novejših komunikacijskih tehnologij. To obdobje je doseglo bistveno višjo stopnjo individualne interakcije, in sicer z uporabo najrazličnejših multimedijskih in medmrežnih izobraževalnih pripomočkov, ki so oblikovani in zasnovani tako, da omogočajo udeležencem večjo samostojnost in fleksibilnost pri učenju oz. študiju. Ta generacija torej omogoča intenzivno učno interakcijo med učiteljem in udeležencem ter med samimi udeleženci, ki lahko pridobivajo znanje kjerkoli in kadarkoli. To generacijo se pogosto imenuje tudi e-izobraževanje.
• V nastajanju pa je že peta generacija, ki temelji na socialnih omrežjih, virtualni in dopolnjeni realnosti ter uporabi najsodobnejših multimedijskih programskih orodij.

V zadnjem desetletju je tehnološki napredek, še posebej na področju IKT, odprl nove možnosti in dal temu izobraževanju nove razsežnosti. Z izobraževanjem na daljavo se tako danes ukvarjajo številne ustanove, ki se med seboj razlikujejo po:

• formalnem statusu - od rednih izobraževalnih ustanov, ki to možnost izobraževanja ponujajo kot alternativo študiju ob delu ali pa kot pomoč pri rednem izobraževanju oz. študiji, do raznih družbenih in privatnih izobraževalnih ustanov, s samo to obliko izobraževanja;
• vrsti gradiv - kot. npr. pisna e-gradiva, multimedijska, avdio ali videokonferenčni sistem itd.;
• obsegu in načinu svetovanja in komunikacije z udeleženci - celovita ali delna podpora;
• izbiri in obsegu metod poučevanja in preverjanja znanja - didaktičnem konceptu itd.

 

    3.4.2 Modeli izobraževanja na daljavo

       V razvoju izobraževanja na daljavo so se glede na organizacijski in tehnološki vidik oblikovali trije  karakteristični modeli [29], in sicer (slika 98):

• model neodvisnega študija, (ang. model of independent learning),
• model neodvisnega študija s podporo tutorjev (ang. model of distributed classroom),
• model tehnološko podprtega študija (ang. model of open and classroom education).

Model neodvisnega študija oz. online študij predstavlja enega najbolj zanimivih in aktualnih modelov izobraževanja na daljavo, ki se je kar v precejšnji meri  uveljavil tudi pri nas (npr. DOBA Maribor). Pri tem modelu se študentje zadržujejo večinoma v domačem okolju in prejemajo študijsko gradivo v klasični ali elektronski obliki, na elektronskih medijskih elementih (npr. CD, DVD itd.), v zadnjem času pa preko Interneta z vso možno IKT podporo. Za skupino oz. posameznega študenta je zadolžen tutor oz. mentor, ki ga usmerja, mu svetuje, spodbuja, skrbi za kvaliteto, medsebojno komunikacijo v skupini itd. Poleg tega dobijo dodatne zapiske učiteljev, v katerih so označene opombe, kaj je v učnem gradivu najpomembneje in na kaj naj bodo študentje pri študiju še posebej pozorni. Višjo raven ponudbe študijskih gradiv predstavljajo video in zvočni posnetki predavanj, ki si jih lahko študentje kadarkoli ogledajo in so s tem povsem nevezani na čas in kraj poteka predavanja.  Neposredna komunikacija[2] med študenti, tutorji in profesorji se lahko glede na to, kaj ima študent na voljo, izvaja s pomočjo telefona, faksimilne naprave, interneta ter namizne videokonference (Skype).

Za posredno komunikacijo[3] se uporablja navadna pošta, elektronska pošta, zvočna pošta ter v zadnjem času tudi video pošta. Za izvedbo vaj na domu lahko študentje dobijo tudi posebne poštne pakete, ki vsebujejo vse potrebne elemente za enostavno izvajanje vaj na kateremkoli področju. Preverjanje znanja se izvaja v klasični obliki, online obliki ali kombinirani obliki. Običajno je to reševanje tesno zasnovanih nalog, ali pa v klasični online izpitni obliki (v živo v na izobraževalni instituciji ali pa tudi videokonfrenčno).

       Model neodvisnega študija s podporo tutorjev oz. model porazdeljenega razreda predstavlja klasični model celostnega e-izobraževanja, pri katerem je omogočen prenos predavanja iz enega v več študijskih središč. V Sloveniji npr. ga uporablja Ekonomska fakulteta v Ljubljani. Izobraževalna institucija uporablja študijske centre (v realni ali e-obliki) nameščene po državi, kjer so študentom na voljo tutorji, ki so v osnovi pomoč študentom in profesorjem.  Profesorji sicer občasno obiskujejo te centre, vendar se lahko uporabi tudi videokonferenca med matično izobraževalno institucijo in centri. Za študijsko gradivo dobijo študentje enako, kot pri neodvisnem študiju material v klasični ali elektronski obliki. Študentje prejmejo še zapiske predavanj in učne navigatorje za lažjo orientacijo pri študiju. Za višjo raven posredovanja študijskega gradiva so na razpolago multimedijsko podprti video in zvočni posnetki, ki so na različnih e-medijih, v zadnjem času pa so dosegljivi predvsem preko omrežja Internet.

       Tretji model, ki predstavlja s finančnega vidika za izobraževalno institucijo težje dosegljiv model predstavlja model tehnološko podprtega študija. V tem primeru se izvajajo klasična predavanja profesorjev pri običajnem študiju, vendar s to razliko, da imajo na voljo v predavalnici več video kamer in zmogljiv videokonferenčni sistem. To omogoča profesorjem, da preko hitrega omrežja (ISDN, visoko hitrostno optično omrežje ali ATM omrežje), posredujejo svoje predavanje v oddaljena mesta, v katerih so prav tako nameščene kamere in videokonferenčni sistem. Študentje imajo pri tem na voljo klasično študijsko gradivo in zapiske predavanj, tako kot so jih vajeni pri običajnih predavanjih in seveda vse možne oblike e-gradiv.

V praksi se celostna oblika tehnološko podprtega študija še ne izvaja, je pa vse več parcialnih oblik tega e-izobraževanja z različnimi organizacijskimi pristopi, kot npr. 50/50 (50% tehnološko podprtih predavanj in 50% tradicionalnih), 60/40 itd.) ter kombinacij oz. prepletanjem tehnološko podprtega študija z online študijem in modelom neodvisnega študija s podporo tutorjev . V Sloveniji trenutno nobena izobraževalna institucija v praksi ne uporablja te oblike izobraževanja na daljavo. Do sedaj so bila prikazana samo priložnostna predavanja na konferencah s strani Inštituta Jožef Stefan in Fakultete za elektrotehniko v Ljubljani, Fakulteti za računalništvo in informatiko v Mariboru ter mednarodni konferenci SIRikt v Kranjski Gori.

 

    3.4.3 Subjekti izobraževanja na daljavo

Študent v sistemu izobraževanja na daljavo je oseba, ki je zelo samostojna in zainteresirana za izobraževanje, vseeno pa je študentu še vedno treba ponuditi sistemske rešitve, ki zagotavljajo podporo njegovemu izobraževanju. Izobraževalni proces se pri izobraževanju na daljavo, gledan kot celota, ne razlikuje od klasičnega načina izobraževanja (didaktični trikotnik - slika 99). Razlika pa nastaja pri komunikaciji med študentom in izvajalci izobraževanja, kar ponazarja didaktični trikotnik po Keeganu (slika 99). Na sliki so jasno vidni trije osnovni komunikacijski tokovi, ki jih predstavljajo posamezni trikotniki. Ti trije trikotniki tudi opredeljujejo odnose in vloge posameznih elementov v procesu izobraževanja. Vrh trikotnika predstavljajo izvajalci izobraževanja, ki v večini primerov še vedno odločajo o študijskih vsebinah, študijskih pripomočkih in načinu izvedbe izobraževanja.

Ker je izobraževanje na daljavo zasnovano na uporabi izobraževalne tehnologije, mnogi avtorji to nakazujejo z razširitvijo didaktičnega trikotnika v didaktični četverokotnik (slika 99), še natančnejši pa z upoštevanjem pomembnih dodatnih subjektov in elementov tega izobraževalnega procesa, v didaktični mnogokotnik (sliki 99), saj se pri izobraževanju na daljavo pod pojmom izvajalec izobraževanja poleg učitelja skriva še cela vrsta sodelavcev, ki študentu nudijo vso potrebno podporo, da le-ta uspešno zaključi izobraževanje.  Med izvajalce izobraževanja tako štejemo: učitelje, tutorje oz. mentorje, demonstratorje, knjižničarje, administratorje, koordinatorje, načrtovalce in oblikovalce (e-)učnih gradiv in druge izobraževance in sodelavce. Naštete subjekte, ki sodelujejo kot izvajalci izobraževanja, lahko združimo v dve skupini in sicer:

• sodelavci, ki so zadolženi za pripravo študijskih vsebin in preverjanje pridobljenega znanja (učitelji in načrtovalci in oblikovalci (e-)učnih gradiv) in
• sodelavci, ki v izobraževalnem procesu sodelujejo kot pomočniki pri premagovanju problemov, ki nastanejo zaradi geografske in časovne ločitve med učiteljem in študentom.

Kakšna je torej vloga učiteljev in vloga vseh ostalih? Učitelj v procesu izobraževanja na daljavo v osnovi izgublja vlogo prenašalca znanja neposredno v predavalnici s pomočjo predavanj ali kakšnih drugih oblik prenosa znanja (ang. t.i. »face-to-face teaching«). Njegovo pedagoško delo prihaja do večje veljave, ker mora vse svoje znanje osredotočiti na pripravo študijskih gradiv in organizacijo izobraževanja na daljavo. Zelo pomembno je tudi poznavanje uporabnosti posameznih medijev in tehnologij, povezanih z njimi, saj je bistvenega pomena, kdaj in kako uporabimo določeno obliko medija za posredovanje znanja. Zavedati se moramo, da bo študent študiral predvsem sam in ne bo imel ves čas ob sebi nekoga, ki mu bo svetoval, če bo pri uporabi določenega medija naletel na problem. Vloga ostalih izvajalcev izobraževanja (imenovali bi jih lahko tudi podporno osebje) je, da študentu nudijo oporo pri študiju, ga motivirajo za študij ter skušajo ustreči njegovim pričakovanjem v zvezi z izobraževanjem. Njihova naloga ni samo odprava študijskih težav (nerazumevanje snovi, socialna izolacija študentov itd.), ampak tudi zadovoljitev individualnih potreb študentov po določenem znanju.

 

   3.4.4 Vloga medijev in tehnologije v izobraževanju na daljavo         

   Medije opredeljujemo kot sredstva komuniciranja, ki, vsak na svoj način, predstavijo znanje, informacijo oz. študijsko gradivo. Vsak medij ima torej svoj način predstavitve znanja oz. informacije [29]. Načini predstavitev znanja oz. vrste medijev pri izobraževanju na daljavo so:

• tekstovna predstavitev - besedilni mediji (tiskano gradivo),
• avdio predstavitev - zvočni mediji,
• video predstavitev - video mediji,
• računalniška predstavitev - kombinirani oz. večpredstavnostni mediji (multimedija in hipermedija).

Noben medij ne velja za najučinkovitejšega in najustreznejšega. Kakovost predstavitve znanja oz. študijske snovi je predvsem odvisna od kombinacije uporabljenih medijev. Kot primerni mediji za izobraževanje na daljavo pa veljajo mediji z naslednjimi lastnostmi:

• mediji, ki jih lahko in znajo uporabljati vsi študenti in do katerih imajo zagotovljen dostop;
• prilagodljivost, kar pomeni uporabo medija na kraju in v času, ki ustrezata študentu;
• medij, ki omogoča aktivno udeležbo študenta pri izvajanju izobraževanja na daljavo;
• možnost povezave posameznega medija z ostalimi mediji, kar omogoči prikaz mimike in nebesednega izražanja študentov in s tem omogoči, da se proces komunikacije med udeleženci v veliki meri približa realnosti. To hkrati pomeni, da postajajo geografske in časovne razlike med udeleženci v njihovem komuniciranju za proces izobraževanja nepomembne.

Vloga tehnologij pri izobraževanju na daljavo je, da omogočijo delovanje medija  oziroma, da omogočijo prenos in predstavitev znanja oz. informacij. V glavnem gre za več različnih tehnologij, ki omogočijo delovanje nekega medija.[4]

Glede na možnost interakcije študenta[5] ločimo:

• Tehnologije, ki omogočajo enosmerni prenos informacij med študentom in učiteljem ali med samimi študenti. Te tehnologije ne omogočajo dvosmerne interakcije, kar pomeni, da je študent le pasivni udeleženec izobraževanja na daljavo (kot poslušalec ali kot gledalec). Primer takšnih tehnologij sta radio, televizija, računalniški avdio in video posnetki, klasična (enosmerna) avdio ter video konferenca.
• Tehnologije, ki omogočajo dvosmerni prenos informacij med študentom in učiteljem ali med samimi študenti. Te tehnologije omogočajo vsaj dvosmerno interakcijo, kar pomeni, da je študent aktivni udeleženec izobraževanja na daljavo. Primer takšnih tehnologij so večtočkovni videokonferenčni prenos, računalniške komunikacije, interaktivna televizija itd.

Tehnologije, ki omogočajo dvosmerni prenos informacij, so glede na časovni zamik v komuniciranju med študentom in učiteljem ali med samimi študenti lahko:

• asinhrone ( ang. time-delayed) tehnologije, s katerimi se učitelj ali študent v proces komuniciranja vključi po lastni volji in so s tem v komuniciranju prisotni časovni zamiki. V to skupino sodi, na primer, elektronska pošta, e-gradiva, ogled video predavanj itd.;
• sinhrone (ang. real-time) tehnologije, s katerimi je učitelj ali študent v proces komuniciranja vključen neprestano v času komunikacije, pri katerih torej ni časovnih zamikov med informacijo enega ter povratno informacijo drugega udeleženca. V to skupino sodijo, na primer, telekonferenca, klepetalnica, forumi, telefon itd.

Glede na kraj in čas, v katerem študent komunicira z učiteljem ali z ostalimi študenti, razlikujemo štiri vrste tehnologij, in sicer (slika 100):

1. V skupino tehnologij, ki omogočijo prenos informacij npr. med učiteljem in študentom, ko se oba udeleženca nahajata ob enakem času na enakem kraju,  sodijo tehnologije, ki so sicer značilne za tradicionalno izobraževanje, a se uporabljajo tudi pri izobraževanju na daljavo, kot, na primer, projiciranje študijske snovi (LCD projektor. PPT...). Te tehnologije sodijo med sinhrone tehnologije in pri njih je študent lahko aktivni udeleženec.
2. Med tehnologijami, ki omogočijo prenos informacij npr. med učiteljem in študentom, ko se oba udeleženca nahajata ob enakem času na različnem kraju, obstajajo tiste, kjer je interakcija študenta zagotovljena (telekonferenca, telefon, video-telefon, e-klepetalnica...), ter take, ki interakcije študenta pri izobraževanju na daljavo ne omogočajo  (televizija, radio). Pri telekonferenčnih prenosih, kjer je interakcija študenta zagotovljena, govorimo o že omenjenih sinhronih tehnologijah.
3. Tehnologije, ki omogočijo prenos informacij npr. med učiteljem in študentom, ko se oba udeleženca nahajata ob različnem času na enakem kraju. Te tehnologije se za prenos znanja med učitelji in študenti uporabljajo v lokalnih študijskih centrih večjih izobraževalnih ustanov (univerz, visokošolskih združenj...) za izobraževanje na daljavo. Študentom je v teh centrih največkrat omogočen dostop do medijske opreme, kot so video-avdio mediji, računalniki z bazami podatkov in študijskim gradivom, knjižnice itd.
4. Tehnologije, ki omogočijo prenos informacij npr. med učiteljem in študentom, ko se oba udeleženca nahajata ob različnem času na različnem kraju. Med temi tehnologijami ponovno razlikujemo med tehnologijami, kjer je interakcija študenta zagotovljena, ter tehnologijami, ki interakcije študenta pri izobraževanju na daljavo ne omogočajo. V prvo skupino sodijo:

• elektronska pošta (e-mail),
• novičarske skupine, klepetalnica, forumi...,
• računalniško podprta skupinska konferenca (npr. NetMeeting, Skype..),
• računalniško podprto programje pripravljeno na osnovi tradicionalnih programskih jezikov in spletnih orientiranih jezikov (HTML5, Java...) in to na prenosnih medijih (CD, DVD, BD - blu-ray, prenosni HDD in SSD diski ...) ali preko interneta in intraneta (izobraževalni internet in spletna programska oprema).

Med tehnologije, ki interakcije študenta ne omogočajo, sodijo:

• tisk na papirju - tehnologija, ki se je kot edina uporabljala še do začetka sedemdesetih let. Prenos tiskanih gradiv od učitelja do študenta je bil izveden izključno preko pošte;
• zvočni posnetki (CD, DVD, prenosni HDD in SSD diski...) - medij, katerega uporaba zaradi možnosti shranjevanja velike količine podatkov vse bolj narašča; predstavlja tehnologijo oz. medij, ki omogoča prilagodljivost, nadzor študenta nad predvajanjem študijske snovi in je cenovno bolj ali manj ugodna. Uporablja se lahko kot osrednja ali pomožna tehnologija za pojasnjevanje teksta in grafike. Zelo učinkovita je lahko npr. pri študiju tujih jezikov na daljavo;
• video posnetki (CD, DVD, BD - blu-ray, prenosni HDD in SSD diski ...) - podobno kot zvočni posnetki omogočajo visoko prilagodljivost, nadzor študenta nad predvajanjem študijske snovi ter lahko glede na to, ali je študijsko gradivo pretežno v video ali avdio obliki, služijo kot osrednja ali pomožna tehnologija;

   Priprava - didaktični scenarij

V procesu izobraževanja na daljavo predstavlja prvi korak izdelava didaktičnega scenarija. Pri izdelavi didaktičnega scenarija je potrebno najprej izdelati t.i. didaktična izhodišča, ki predstavljajo[29]:

• Snovna izhodišča, kjer učitelj opredeli študijsko snov, ki jo bo predstavil študentom. Študijska snov mora biti dovolj sodobna, študentu razumljivo prikazana in znanstveno neoporečna.
• Pedagoško-psihološka izhodišča, pri katerih učitelj opredeli:
  • začetno stopnjo izobrazbe študentov ter njihovo znanje,
  • sposobnosti in znanje, ki naj bi ga študenti dodatno pridobili,
  • verjetne reakcije v toku študija oz. študijskih situacij, težave idr.
• Metodična izhodišča, ki zajemajo:
  • operativne vzgojno-izobraževalne cilje in smotre (taksonomija ciljev: znanje, razumevanje, uporaba, analiza, sinteza ter vrednotenje ali evaluacija študijske snovi);
  • učno artikulacijo (uvodni del z mobilizacijo in motivacijo, pridobivanje nove snovi po izbranih učnih korakih, vmesno preverjanje osvojenega znanja, končno preverjanje znanj in generalizacija). Pri tem si pomaga z učnimi načeli izobraževanja na daljavo (učna načela izobraževalne komponente izobraževanja na daljavo, učna načela planiranja in programiranja gradiva in učna načela vzgojne komponente [29]);
  • opredelitev študijskih pripomočkov - medijev in IKT.
• Organizacijsko - tehnična izhodišča, ki predstavljajo do popolnosti proučen metodični pristop študijskega dela z analizo vseh študijskih situacij in na osnovi tega pripravljena natančna organizacijska shema izvedbe. Še posebej je organizacijski pristop potreben pri samostojni uporabi medijev in računalnikov oz. IKT. V tem se organizacijska izhodišča že prepletajo s tehničnimi izhodišči, ki zajemajo preizkus medijskih pripomočkov, ugotavljanje ustreznosti, didaktične vrednosti, analize osnovnih in dodatnih napotkov za delo idr.

Pri izdelavi didaktičnih izhodišč učitelj sodeluje predvsem z didaktičnim načrtovalcem in načrtovalcem študijskih gradiv. Šele ko so didaktična izhodišča izdelana, se lahko oblikuje globalni scenarij z faznim diagramom za končno - izvedbeno oblikovanje.

PRIMER 1:

Študij se, na primer, začne v ponedeljek. Od študentov se pričakuje, da se priključijo na spletne strani oziroma vključijo v diskusijo še isti dan ali najkasneje dan po tem. Študenti dostopajo do študijskih gradiv na spletnih straneh, po potrebi nekatera tudi prenesejo na svoj računalnik. Študij poteka po poglavjih, ki so načrtovana za posamezen študijski teden. Posamezno poglavje je enakovredno tri in pol urnemu klasičnemu poučevanju, vključno z vsemi vajami in nalogami. Prvi dan naslednjega tedna objavi učitelj na spletni strani novo poglavje z nalogami. S pomočjo vodnika in tutorja oz. mentorja dobijo študenti napotke, na kaj naj bodo pozorni pri branju študijskega gradiva in kje v svetovnem spletu (povezave) se nahajajo dodatne informacije. S pomočjo elektronske pošte in klepetalnice ali/in foruma komunicirajo študenti med seboj in z učiteljem oz. tutorjem - mentorjem.

Študenti imajo na voljo določena orodja za samopreverjanje znanja s pomočjo testnih spletnih strani in mehanizme za pošiljanje odgovorov na zastavljena vprašanja učitelju, ki jih pregleda in oceni.

Od učitelja oz. tutorja se pričakuje, da se vključuje v klepetalnice in forumske skupine vsak dan vsaj dvakrat in da pregleda komentarje študentov. Študenti lahko komunicirajo z učiteljem tudi posredno, s pomočjo elektronske pošte, ali ob določenih urah v živo, s pomočjo videokonference Skype in s pomočjo klepetalnice oz. foruma.

PRIMER 2:

V drugem primeru se izobraževanje na daljavo začne kadarkoli, brez predhodne najave in brez posebnega začetka predavanj. Preostali proces sicer ostane enak prejšnjemu primeru, s to razliko, da ni posebnih omejitev glede časa pošiljanja odgovorov. Ta način je še posebej primeren za odrasle, ki študirajo ob oz. iz dela, ki ne želijo biti učno časovno omejeni. Celotno trajanje  študijskega programa je lahko omejeno, običajno z obdobjem  trajanja študija na daljavo.

---

  

   3.4.6 Interaktivne oblike in pristopi izobraževanja na daljavo

  Vse naštete strategije (poglavje 3.3) so pospešile in izredno razširile uporabnost in pogostost že uveljavljenih metod študijskega dela iz začetnega obdobja uporabe računalnika in še posebej poznejših oz. sedanjih izobraževalnih omrežij na vseh nivojih izobraževanja. Razviti svet je hitro vključil obetavne storitve IKT v izobraževanje in ugotovil, da le-te omogočajo študentom in učiteljem, ne glede na kraj in čas, dostop do neizmernih izobraževalnih virov doma in po vsem svetu. Tako je omogočeno tudi skupinsko učenje in individualno povezovanje med uporabniki z različnim začetnim znanjem. Postopoma se podirajo zidovi, ki omejujejo predavalnico, nova tehnologija pa vodi učitelje in študente postopoma na pot raziskovanja in s tem pridobljenega logičnega in problemsko zasnovanega znanja; ta tehnologija in pristopi spreminjajo tako poučevanje kot tudi samo učenje. Že prvi začetki so pokazali, da spletno učenje lahko znatno obogati in razširi vsak šolski predmetnik, obenem pa omogoča individualizacijo in diferenciacijo poučevanja, povezuje učitelja in študente s tekočimi in najnovejšimi študijskimi in strokovnimi dogodki ter jih spodbuja za sodelovanje tudi izven učilnice, v dodatnem ali dopolnilnem izobraževanju, v zadnjem času pa v sodobnejših oblikah izobraževanja na daljavo. Razvoj študija na daljavo, še posebej spletno baziranega učenja (s prikazanimi strategijami oz. metodami spletno podprtega učenja) nudi v računalniškem in izobraževalnem okolju dramatične spremembe, ki se kažejo v vse bolj uporabniško prijaznih študijskih pripomočkih. Osebni, prenosni, tablični in drugi računalniki postajajo tako nepogrešljiva platforma za lokalno in oddaljeno delo in študij. V zadnjem času je razviden izredno močan trend razvoja na področju ponudbe multimedijsko zmogljivejših produktov, orodij in programskih aplikacij. Ti omogočajo opazovanje video posnetka, skupaj z zvokom, s statično sliko in z besedilom, ki so za uporabnika, študenta in učitelja tudi najprimernejši. Uporabniki po drugi strani tudi zahtevajo dodatne interaktivne in dinamičnejše storitve, ki jih ponuja internet. S tem dramatičnim preskokom v obnašanju uporabnikov se proizvajalci trudijo ponuditi uporabnikom orodja, ki bi jim omogočila učinkovito modeliranje in oblikovanje multimedijskih študijskih gradiv za svetovni splet, predvsem skupaj z multimedijskimi in hipermedijskimi izdelki.

V zadnjem času so se izoblikovale naslednje pomembnejše sodobne oblike in pristopi interaktivnega izobraževanja na daljavo:

• spletna študijska okolja,
• spletne avdio - videokonference,
• televizijske oddaje na spletnih straneh,
• video podprta spletna predavanja oz. vaje in
• laboratorijsko delo na daljavo.

O spletnih študijskih okoljih oz. strategijah spletnega učenja in poučevanja (poglavje 3.3) smo v predhodnem tekstu obširneje že spregovorili, zato si sedaj oglejmo še preostale.

     Spletni videokonferenčni učni sistemi spadajo med novejše, a zelo pomembne edukativne možnosti izobraževalnega interneta. Nudijo sinhroni in asinhroni (npr. arhivi predavanj..) prenos žive slike in zvoka ter pri tem povezujejo dva ali več uporabnikov med seboj. Glede na različne izobraževalne namene ločimo:

• skupinska srečanja,
• virtualne učilnice,
• govorilne ure,
• sestanke študentov s tutorji oz. mentorji in učitelji,
• predavanje gostujočega predavatelja,
• snemanje predavanj ali sestankov in
• spletne konference.

Za razliko od običajnih oz. profesionalnih videokonferenc za spletne videokonference ne potrebujemo drage videokonferenčne opreme in posebnega znanja, ampak zadošča osebni računalnik, primerna programska oprema (npr. Skype) in internetna povezava. V primerjavi z običajnimi oz. profesionalnimi videokonferencami je kakovost slike in zvoka v spletnih videokonferencah običajno nekoliko slabša.

Najhitrejša in najenostavnejša je videokonferenca med dvema ali manjšim številom uporabnikov (npr. učitelj - učitelj, učitelj - študent - tutor, študent - študenti itd. - slika 101), ki sta medsebojno direktno povezana preko omrežja internet. Primer najpogostejšega videokonferenčnega sistema te vrste je npr. Skype (Microsoft), ki omogoča glasovne in video klice, tekstovno komuniciranje, deljenje datotek ter delitev zaslona ali posameznega programskega okna med uporabniki. V glasovnih klicih lahko sodeluje do 25 uporabnikov, v video klicih pa do 10. Uporaba Skype je zelo razširjena predvsem med posamezniki kot sistem za glasovne klice in preproste videokonference v izobraževalnem okolju, manj pa v poslovne svetu in medicini. Glavna dejavnika za to sta omejitve števila udeležencev in majhno število dodatnih funkcionalnosti pri uporabi videokonferenc (interaktivna tabla, preverjanje prisotnosti itd.).

Če želi med seboj komunicirati več oseb, je potreben poseben strežnik - (t.i. reflektor), ki združuje vse žive video slike in jih nato organizirano posreduje drugim udeležencem (slika 101). Predstavlja zahtevnejši skupinski videokonferenčni sistemi, ki omogoča večsmerno avdio- in video komunikacijo, z visoko interaktivnostjo in več dodatnih orodij. Primer takega sistema je npr. Arnesov VOX (Adobe Connect Pro), ki ponuja kakovostne rešitve za namene e-izobraževanja in spletnih seminarjev (ang. Webinars). Omogoča do 200 udeležencev in vrsto orodij, kot npr. prikaz računalniškega namizja, klepetalnico, grafično in besedilno dopolnjevanje gradiva, pisanje zapiskov in glasovanje v anketah, izmenjavo datotek, prikaz predstavitev, videa ali aplikacij v celozaslonskem načinu, snemanje celotnega dogajanja v spletni konferenci, urejanje in objavo posnetkov na spletu itd.

   Enostavnejša oblika videokonferenčnega sistema je enosmerni videokonferenčni sistem (slika 101), katerega različica je tudi t.i. sprotni video (ang. video streaming). Pri tem se video/zvočni posnetki sproti ali na zahtevo pošiljajo iz videostrežnika - reflektorja vsem v konferenco vključenim udeležencem. Postopek oblikovanja takšnih videoposnetkov je lahko zelo enostaven: najprej se posname določena sekvenca (npr. predavanje, seminar, laboratorijska vaja ali proces, eksperiment itd.), se nato ustrezno obdela na računalniku in nato prenese na reflektor oz. strežnik. V zadnjem času imamo tudi nekaj ustanov (npr. NASA, razne univerze ...), ki sprotno pošiljajo nekatere videoposnetke ali celo TV-program.

Konferenčni sistemi torej omogočajo neposredni stik študenta in učitelja, kakega gosta in študentov oz. učiteljev, sodelovanje med študenti v različnih krajih in državah, konzultacije itd. Učitelj lahko preko računalnika in kamere podaja študijsko snov študentu, ki je odsoten (npr. je doma, v športnem ali rekreacijskem zavodu, na delovnem mestu, na potovanju, bolnišnici itd.), le-ta pa lahko aktivno ali pa samo pasivno sodeluje pri razpravi, vajah, seminarjih itd.

   Televizijske oddaje na spletnih straneh predstavljajo prenos zaporedja slik po komunikacijskem kanalu v realnem času. Princip je zasnovan popolnoma enako, kot TV zapis, ki uporablja to človekovo lastnost, da se z dovolj hitrim menjavanjem sličic tvori navidezno gibanje. Da bi zaporedje slik (film, video odlomek) prenesli do študenta, potrebujemo dovolj hitro povezavo ter sposoben kodirnik/dekodirnik slike. V izobraževanju na daljavo se je uporabljal (in se še) sistem pošiljanja posnetkov predavanj oz. študijskih vsebin na videokasetah, pozneje na CD-jih, v zadnjem času  pa je vse bolj v uporabi prenos videa oz. ogled TV oddaj v določenem času preko interneta, torej TV predavanja (oddaje) na spletnih straneh. V bistvu gre za  enosmerni videokonferenčni sistem (slika 101), ki omogoča posamezniku ali skupini v vnaprej dogovorjenem času ogled predavanj oz. demonstracije določenih študijskih vsebin. V svetu je ta oblika posredovanja študijskih vsebin dokaj pogosta, pri nas pa šele na začetku; primer prve te oblike pri nas je TevePika iz Ljubljane, ki prenaša zanimive oddaje tudi preko interneta, vsako leto pa omogoča tudi ogled predavanj in delavnic »Poletne šole COLOS« vsem zainteresiranim študentom in učiteljem osnovnih in srednjih šol ter fakultet.

     Ker je časovna določenost (časovno določen TV program) včasih oz. mnogokrat omejitev za spremljanje televizijskih izobraževalnih oddaj na spletnih straneh, se  v zadnjem času vse pogosteje uporabljajo video podprta spletna predavanja oz. vaje; predstavljajo datoteke oz. arhive video posnetkov predavanj in vaj (slika 101). V bistvu te datoteke oz. predloge predstavljajo spletne strani, iz katerih lahko študenti opazujejo video posnetek predavanja in vaj, v kvalitetnejših izvedbah pa imajo tudi možnost hkratnega opazovanja elektronskih prosojnic, narejenih s pomočjo enega izmed običajnih računalniških predstavitvenih  orodij (npr. MS PowerPoint).  Za lažje  sledenje  predavanju  so dodane  tudi predloge, pri katerih imamo možnost vstavljanja ustreznih podnapisov (npr. tekst predavanj oz. vaj) v kateremkoli jeziku. S tem je povečana možnost, da predavanju sledi večje število študentov tako v Sloveniji kot tudi v tujini; to pa gotovo predstavlja kvalitetno novost za slušno prizadete študente, ki so bili do sedaj večinoma prikrajšani za uspešno spremljanje takih predavanj oz. vaj. Poleg tega se lahko na tem delu, v skladu z vsebino predavanja, bolj ali manj sinhronizirano pojavljajo povezave na druge strani, multimedijsko oblikovana študijska gradiva, interaktivna spletna študijska gradiva itd.,  ki natančneje opisujejo in razširjajo trenutno vsebino predavanj in vaj.

     Vse večje sposobnosti računalniške strojne in programske opreme ter omrežij odpirajo vedno nove izobraževalne možnosti, med katerimi je gotovo tudi laboratorijsko delo na daljavo. V enostavnejši (manjša interaktivnost oz. odzivnost laboratorijske opreme) in zahtevnejši (večja interaktivnost oz. odzivnost laboratorijske opreme) omogoča študentom s pomočjo brskalnika, video slike (posnetka ali slike v realnem času) in orodij za interaktivnost opravljanje eksperimentalnih oz. laboratorijskih vaj v domačem okolju (domu, šoli, knjižnici, računalniški učilnici itd.).

          Kot smo videli, spletna študijska gradiva, še posebej video podprta, tako za učitelje kot za študente predstavljajo nove možnosti učenja in poučevanja, s to razliko, da imajo sedaj študenti na voljo orodje, ki jim omogoča 24 ur na dan, da izberejo čas in kraj učenja, da se osredotočijo na tiste dele predavanja oz. vaje, ki jih najbolj zanimajo, oz. potrebujejo dodatna znanja itd.; izbira istega predavanja oz. vaj je lahko tudi večkratna. Ne nazadnje se poveča tudi internacionalizacijski in socialni učinek, saj tudi tuji uporabniki oz. udeleženci in zdravstveno, kazensko ali starostno prizadeta populacija pridobiva na širini strategij in novih didaktičnih možnosti tega e-izobraževanja. 

 

   3.4.7 Izobraževanje na daljavo - e-izobraževanje

   Že v dosedanji obravnavi smo videli, da e-izobraževanje in izobraževanje na daljavo nista identična procesa. Oba procesa izhajata iz uporabe računalnika v izobraževanju zgodnjih in srednjih razvojnih let, da pričnemo govoriti o e-izobraževanju s pojavom globalnih omrežij (internet) in, da izobraževanje na daljavo predhodi e-izobraževanju. Dejstvo pa je tudi, da  izobraževanje na daljavo večina izobraževalnih institucij ne uporablja v taki meri, kot bi se lahko in obratno, e-izobraževanje se na večini izobraževalnih institucij ne uporablja le za namene izobraževanja na daljavo. Izobraževanje na daljavo in e-izobraževanje se v določenih segmentih prekrivata, vsekakor pa nista identična. V čem je bistvena razlika? Guri-Rosenblitova (2005) podajata (za primer visokošolskih ustanov) tri pomembne razlike, in sicer:

• Oddaljenost oz. neposredna bližina med učencem in učiteljem - izobraževanje na daljavo predstavlja izobraževanje, kjer sta učitelj in učenec fizično ločena (v prostoru in času), kar pa ni opredeljujoča značilnost za e-izobraževanja (uporaba IKT pri učenju in poučevanju v različnih oblikah in metodah dela).
• Ciljna skupina uporabnikov - za izobraževanje na daljavo se v večini primerov odločajo osebe, ki se zaradi določenih razlogov (družina, geografska oddaljenost, služba, invalidnost itd.) ne morejo udeležiti klasičnih oblik izobraževanja. E-izobraževanje lahko uporabljajo vsi v izobraževanje vključeni od vrtca do doktorskega študija v bolj ali manj intenzivnih didaktičnih oblikah in metodah.
• Stroški - ustanove, ki izvajajo izobraževanje na daljavo, s pomočjo ekonomije obsega omogočajo in širijo dostopnost te oblike izobraževanja, za klasične izobraževalne ustanovam, pa taka oblika predstavlja višje stroške (IKT, mentorji, tutorji, oblikovalci učnih gradiv, interaktivna in multimedijsko podprta e-gradiva, časovna dostopnost učiteljev itd.) in ostajajo le na bolj ali manj intenzivnih in množičnih oblikah in metodah vključevanja e-izobraževanja v izobraževalni proces.

 

   3.4.8 Prednosti in slabosti izobraževanja na daljavo

    Izobraževanje na daljavo oz. celostno e-izobraževanje ima določene prednosti in tudi slabosti. Najpomembnejše prednosti za udeleženca so:

• Neodvisnost od prostora oz. kraja izobraževanja - ni potrebna fizična prisotnost v istem prostoru in kraju z ostalimi sodelujočimi v izobraževalnem procesu (prihranek časa in zmanjšanje stroškov zaradi potovanja v klasično učilnico).
• Prosta izbira hitrosti in časa učenja - omogoča prilagajanje časa in hitrosti učenja svojim potrebam in možnostim.
• Hitra distribucija novih informacij o poteku in rezultatih izobraževanja na daljavo.
• Prilagodljivo učenje - prilagoditev izobraževanja sposobnostim vsakega posameznika. Možnost samotestiranja in diagnostičnega testiranja za ugotavljanje predznanja, najustreznejših načinov učenja (video, zvok, tekst...), sledenje napredka itd.
• Multimedijsko podprto in interaktivno učenje - povečuje motivacijo in uspešnosti učenja.
• Nadzor nad učnim procesom, napredkom učenca in rezultati - vse interakcije, ki jih učeči opravi, se beležijo; na osnovi teh podatkov se pridobijo informacije o stanju izobraževanja vsakega posameznika in možnost nudenja pomoči, usmerjanja za uspešnejše delo itd.

    Slabosti tega načina izobraževanja, pa so:

• Pomanjkanje osebnega kontakta z učitelji, mentorji oz. tutorji in sošolci - ena največjih pomanjkljivosti, saj virtualna komunikacija ni vedno mogoča in v celoti ne nadomesti osebnih kontaktov.
• Upad motivacije zaradi različnih osebnih in drugih težav.
• Učenje z računalniškimi zasloni ni zdravo in je za oči in telo utrujajoče.
• Vsi učenci ne končajo izobraževanja - osip izobraževanja na daljavo je do 30% višji kot pri klasičnem izobraževanju.
• Kvalitetno izobraževanje na daljavo je zahtevno in drago (število mentorjev - tutorjev, izdelava kvalitetnih portalov, LMS orodij, kvalitetnih MM in interaktivnih gradiv, priročnikov in učbenikov...) itd.

---

[4] Avdio predstavitev znanja lahko omogočijo naslednje tehnologije: avdio kasete, radio in telefon. Video predstavitev lahko omogočijo naslednje tehnologije: televizijski prenos, videokasete, CD-ROM, satelitski prenos, kabelski prenos, mikrovalovi.

[5]  Interakcija študenta pri izobraževanju na daljavo pomeni njegovo aktivno vlogo pri izvajanju izobraževanja na daljavo v smislu vmesnega postavljanja vprašanj, pogovora z učiteljem ali ostalimi študenti ipd.

---

[2] Pri neposredni komunikaciji ni časovnih zamikov med informacijo enega ter povratno informacijo drugega udeleženca. Oba udeleženca sta v proces komunikacije vključena neprestano.

[3] Pri posredni komunikaciji časovni zamiki med informacijami udeležencev (učencev, študentov) obstajajo, zato se udeleženec v proces komuniciranja vključi po lastni volji.

---

[1] ... Najdaljšo tradicijo dopisnega izobraževanja imajo v ZDA, Angliji in na Švedskem. Z dolgo tradicijo se lahko pohvalijo še na Poljskem, medtem ko se je dopisno izobraževanje v obdobju med vojnama in tik po drugi svetovni vojni razmahnilo še po drugih evropskih deželah. V to obdobje segajo začetki dopisnega izobraževanja tudi pri nas.