3.1 RAČUNALNIK OZ. IKT V IZOBRAŽEVANJU

     Računalnik oz.  informacijsko-komunikacijska tehnologija (IKT) že ima svoje mesto v našem izobraževalnem sistemu, v nekaterih šolah in izobraževalnih stopnjah bolj, v drugih manj poudarjeno. Mnogo je govora o možnostih sodobnejšega in kvalitetnejšega pouka in poučevanja, ki ga ta tehnologija omogoča, o možnostih uspešnejše individualizacije in diferenciacije, možnostih prehoda od pouka, ki temelji na pomnjenju obilice podatkov, k reševanju problemov, ki zahtevajo kreativno mišljenje in kot rezultat tudi takšno znanje. Za naš izobraževalni sistem je to izrednega pomena, vendar primanjkuje konkretnih raziskav, ki bi dejansko pokazale, kako se da ta pričakovanja doseči, kaj se ne da doseči, katere didaktične oblike in metode dela ter katera dodatna znanja pri učencih in učiteljih terja uporaba IKT pri pouku, če naj bi z njimi zares miselno in motivacijsko razgibali učence in se predvsem izognili morebitnim negativnim  spremljevalnim učinkom.

     Ko je informacijsko komunikacijska tehnologija v Evropi prodrla na področje izobraževanja, je kaj hitro delovala na oblike in metode poučevanja v tradicionalnem izobraževanju, saj prinašala nekatere nove, bolj učinkovite pristope. Delovala je tudi na trg izobraževalne ponudbe, na katerem je prišlo do prave eksplozije produktov za potrebe izobraževanja in izobraževalnih programov. Kot vemo, temelji izobraževanju na daljavo, ki je bilo sprva manj cenjeno kot kontaktno izobraževanje, segajo v čas pred uveljavljanjem računalnikov oz. IKT, a je kmalu prineslo spoznanje, da ima uvajanje računalnika v izobraževanje prednosti in da odpravlja nekatere hibe dotedanjega izobraževanja na daljavo, ki so bile brez tehnologije nerešljive. Spoznanje, da se je mogoče izobraževati kjer koli in kadar koli je vplivalo na tradicionalno izobraževanje, saj je lahko prodrlo v družbene in ekonomske procese, torej v »neizobraževalne« procese, kot so na primer komunikacije in prenos informacij, industrijo, državno upravo,  zdravstvo itd., in postalo njihov nujni sestavni del. Večji del vzorov za uporabo računalnika oz. IKT v izobraževanju smo Evropejci dobili iz ZDA in iz nekaterih drugih delov razvitejšega sveta, ki je bil ekonomsko uspešnejši, ker je bil naprednejši prav na področju izobraževanja in je aktivno razvijal in širil razne oblike računalniško podprtega izobraževanja oz. e-izobraževanja. Spoznanje, da je učinkovitost  izobraževalnih sistemov povezana z učinkovitostjo učenja in poučevanja in da je potreben stalni napredek na tem področju, je pospešilo dogajanje na trgu izobraževalne ponudbe, predvsem tiste, ki omogoča e-izobraževanje. Strateško pomembno je postalo posredovanje izobraževalnih vsebin preko IKT, ob tem pa tudi njihova kakovost, predvsem pa potrebe in zahteve učečih.

   3.1.1 Pedagoški vplivi na razvoj uporabe IKT v izobraževanju

Pomemben korak in osnova za razvoj uporabe računalnika v izobraževanju pomenijo raziskovanja in proučevanja na področju programiranega pouka po drugi svetovni vojni, najprej v razvitih deželah, pozneje pa skoraj po celem svetu. Poglavitna značilnost programiranega pouka je v tem, da omogoča samoizo­braževanje, saj prevzema funkcijo posredovanja in utrjevanja določenega znanja učni stroj s posebej sestavljenimi programi ali pa programirana besedila oz. učbeniki. Programirane vsebine so sestavljene po posebnih psiholoških, didaktičnih in programsko‑tehničnih merilih, ki omogočajo skrbno analizo logičnih struktur in osnovnih pojmov, koncentracijo učnih vsebin okrog temeljnih logičnih osi, programiranje učnih poti, delo v individualnem tempu in po individualiziranih programih, postopno napredovanje, povezovanje neznanega z že znanim in takojšnjo samokontrolo, podkrepitev ter aplikacijo učnih rezulta­tov. Možnosti sprotnega kontroliranja odgovorov temeljijo na utrjenem sistemu zvez med učencem in učnim virom, da bi bilo zagotovljeno enakopravno učno komuniciranje. Pomemben element v programiranem pouku, ki je pomembno vplival na razvoj uporabe računalnika pri pouku, je tudi podkrepitvena funk­cija povratne informacije. Podobno kot je bila prvotno temeljna funkcija povratne informacije v programiranem pouku podkrepljevanje učnih rezultatov v smislu motiviranja, ki naj zagotavlja postopno napredovanje in načrtno vodenje učnega procesa, se pozneje sicer tudi pri uporabi računalnika pri pouku ta motivacijska funkcija povratne informacije ohrani, vedno bolj pa se poudarja njen urejajoči pomen, kakršnega sta poudarjala že Pressey in še zlasti Crowder v razvejanem programiranju.

Podrobnejša analiza kaže ustreznost delitve zgodovinskega razvoja uporabe računalnika v izobraževanju na tri pomembna in karakte­ristična obdobja (slika 1) [26, 28]:

• obdobje računalniških izobraževalnih omrežij, ki ga lahko podobno kot v predhodnih delimo na dve pomembni razvojni dobi, in sicer:
  • začetno obdobje uporabe računalniških izobraževalnih omrežij, ki nadgradi izobraževalne pomanjkljivosti terminalskega obdobja in omogoči kvalitetno delo na večjih in mikroračunalniških sistemih (najpogosteje krajevna omrežja - LAN (Local Area Network), pa tudi zmogljivejša kot npr. ETHERNET itd.);
  • izobraževalni internet, kot posledica želje po vse obsežnejšem povezovanju različnih krajevnih omrežij in oddaljenih računalnikov, ki je pripeljalo do globalnega omrežja Internet in njegovih karakterističnih storitev in tehnoloških rešitev (WEB 1.0, WEB 2.0, WEB 3.0 in prihajajočega WEB 4.0) tudi v izobraževanju.

Vpliv programiranega pouka in učnih strojev je bil še posebej intenziven v zgodnjem obdobju uporabe računalnikov v izobraževanju, in to še posebej s kvantitativnim kibernetičnim obravnavanjem programiranega pouka predstavnikov kibernetične pedagogike, ki so posredno ali neposredno vplivali na prve pro­gramske izdelke CAI[1], CAL[2] in poznejših CML[3] sistemov. V svojem začetku so bila ta gibanja koristna, saj so vzpodbudila niz razvojno‑raziskovalnih aktivnosti na področju uporabe računalnika v izobraževanju, kmalu pa tudi pomemben in koristen kritični odnos pedagoških strokovnjakov za to področje, saj je prevelika evforija računalniških navdušencev (prepuščanje reševanja tudi ožje strokovnih pedagoško‑didaktičnih vprašanj računalniškim strokovnjakom) in premajhno upoštevanje pedagoško‑didaktične sfere (včasih tudi premajhna angažiranost teh) v določenem delu pripeljala to področje aktivnosti v negativno smer. Iz te enos­mernosti so pomagali raziskovalni projekti (npr. PLATO, CLASS, TICCIT, NDPCAL, ADPP, SIRP, PCDP, LOGO itd.), ki so jih vodili ali izvajali vidni strokovnjaki (pedagoški in računalniški) visoko razvitih dežel tega področja. K temu pa je vidno prispeval tudi izredno hiter razvoj in izpopolnjevanje računalniške tehno­logije, kar se lepo vidi že v terminalskem obdobju (vse večje prilagajanje aparaturne opreme potrebam izobraževanja), še pose­bej pa v mikroračunalniškem in mrežnem obdobju.

Analize kažejo, da je v posameznih deželah obstajala velika razlika med začetnim, mikroračunalniškim in mrežnim obdobjem. Tako so visoko razvite dežele preživele prvi val euforije in nepremišljenih akcij že v zgodnjem obdobju, razvite dežele, posebej pa še dežele v razvoju, so to doživljale šele skupaj s prihodom mikroračunalnikov. Visoko razvite dežele so že v zgodn­jem obdobju opravile niz raziskav, ki so pokazale možnosti in stranpoti v uporabi računalnikov v izobraževanju, nekatere dežele v razvoju pa še sedaj ne iščejo lastnih empiričnih izkušenj, ampak kar sledijo rezultatom razvitih dežel. To se je v razvoju pokazalo kot velika napaka, saj so razlike med njimi prevelike, da bi lahko kar prezrcalili izkušnje in ugotovitve ter uporabili strojno, programsko in didaktično opremo v svojih razmerah. Na to so opozorili strokovnjaki niza mednarodnih posvetovanj (npr. UNESCO/Stanford simpozij 1986. leta, Mednarodni UNESCO kongres v Parizu 1989. leta, 5. IFIP kongres v Sidniju 1990. leta itd.).

Raziskave, ki so potekale pod okriljem UNESCO‑a, potrjujejo v naši razvojni analizi uporabljeno Hebenstreitovo [26]  delitev držav (glede na uporabo računalnika v izobraževanju) na visoko razvite, razvite in dežele v razvoju. Za vse te države so značilne tri faze uvajanja računalnikov v šolstvo, in sicer: