Kot smo že v uvodu ugotovili, postaja naša družba vse bolj sedeča, še posebej v primeru delavcev, ki pri svojem delu uporabljajo računalnik kot osnovni ali vzporedni delovni pripomoček. Po podatkih evropske fondacije EFLWC (European Foundation of Living and Working Conditions), je že leta 2003 kar 19 % delavcev Evropske unije celoten ali skoraj celoten delavnik opravljala delo z računalnikom, kar pomeni, da je postal računalnik bistven pripomoček pri večini poklicev, še posebej pa tistih, ki se izvajajo v pisarnah; njegova uporaba je povzročila spremembe delovnih zahtev in psihosocialnega delovnega okolja. Raziskave in izkušnje kažejo, da delo za računalnikom povečuje tveganje za preobremenjenost kostno mišičnega sistema, oči ter psihološko preobremenjenost. Delo za računalnikom v večini primerov predstavlja ohranjanje statičnih položajev telesa, kar predstavlja povečano statično obremenitev večjih mišičnih skupin, ki ohranjajo sedeči položaj, dinamično pa so aktivne v večini le manjše mišične skupine prstov, dlani in rok. Uporaba računalnika je nujno povezana tudi z vidnim zaznavanjem - zaslonskim delom, zato se pogosto pojavljajo simptomi in težave, povezane z očmi oz. vidom. Ker se pri delu z računalnikom pojavljajo tudi povečane miselne zahteve in običajno vnaprej točno določeni časovni roki za izvedbo dela, le-to močno vpliva na povečano psihološko obremenjenost delavca.

Kot je iz tega kratkega prikaza vidno, lahko delo z računalnikom zelo vpliva na zdravje uporabnikov, saj lahko povzroči številne negativne posledice in slabo počutje. Zato je zelo pomembno, da se tudi v zdravstvu, kjer je v zadnjem času računalniško delovno mesto normalen in nujen delovni pripomoček, posveča večja pozornost ergonomsko urejenemu delovnemu okolju, pa tudi posameznim delom računalniške opreme. Le tako se lahko zdravstveni delavci vseh nivojev izognejo negativnim vplivom računalnika in ostale sodobne medicinske IKT opreme ter s tem izboljšajo svoje počutje na delovnem mestu pa tudi v domačem okolju, obenem pa se tudi ustrezno usposobijo za preventivno in edukativno vlogo na tem vse pomembnejšem področju.

     Ureditev prostora v katerem imamo računalnik ali več računalnikov moramo prilagoditi potrebam zdravstvene ustanove in posameznika oz. posameznikov, ki določeno delo v njej opravljajo. Pri urejanju prostora - pisarne zdravstvenih ustanov, moramo najprej upoštevati osnovno zahtevo, in sicer, da prostor čim bolje oz. čim bolj racionalno izkoristimo. Pozorni moramo biti na to, da bo pretok in prenos gradiva ter informacij čim boljši, da bo lažji nadzor nad samim delom, da se bodo zaposleni in stranke - bolniki v takem prostoru ustrezno svobodno gibali, da bodo nevarnosti, ki jih predstavljajo priključki za IKT in druga tehnična sredstva odpravljene in dobro premišljene. Prostore zdravstvenih ustanov moramo seveda urediti glede na potrebe samega dela. Tako lahko na primer velik prostor razdelimo na večje število manjših ergonomsko urejenih računalniških delovnih mest ali pa obratno, da več manjših pisarn z računalniško opremo preuredimo v sam večji pisarniški prostor (sliki 110 in 111). Za dobro opravljeno delo je gotovo odločilnega pomena počutje posameznika med samim delom in po njem, pomemben pa je tudi pravilno in prijetno urejen, zračen ter pravilno osvetljen pisarniški prostor oziroma prostor, kjer imamo računalnik (slika 111).

V skladu s standardom ISO 9241 morajo osnovne okoljske razmere na delovnem mestu ustrezati določenim pogojem in omejitvam, ki jih delno povzema tabela 2.

Tabela 2: Okoljske (mikroklimatske) razmere pisarniškega delovnega mesta

Temperatura	19 - 23˚C
Vlaga	40% - 60%
Prezračevanje	Odvisno od št. delavcev, ki v prostoru delajo. V osnovi je potrebna trikratna zamenjava zraka na uro, kar v povprečju pomeni 1,3 l/s/m2.
Gibanje zraka	< 0,25 m/s
Hrup	40-50 dB za pisarniško delo oz.: < 55 dB, če je za nalogo potrebna zbranost, < 60dB(A) za druge naloge. Hrup jakosti 61 - 90 dB je že tako močan, da negativno deluje na psihično zbranost.
Osvetljenost	Najustreznejša je dnevna svetloba ali tista umetna, ki je čim bolj podobna naravni (difuzni viri svetlobe). Splošna: 300 - 500 luksov na delovnem območju. Lokalna: nadzira jo lahko uporabnik, pri čemer vsakršna dodatna razsvetljava ne sme negativno vplivati na bližnja delovna mesta.
Blesk in odsevi	Delovno mesto mora biti oblikovano tako, da viri svetlobe (kot so okna, svetilke ali druge svetlobne odprtine ali svetle površine) ne povzročajo neposrednega bleščanja ali motečega zrcaljenja na zaslonu. Izogibamo se pretiranemu kontrastu.
Sevanje	Pomemben dejavnik zdravstvenega tveganja je neionizirano elektromagnetno sevanje (EMS) IKT. Človek je izpostavljen EMS iz naravnih in umetnih virov v frekvenčnem obsegu med 0-300 GHz. Ustrezni osnovni ukrepi: odstraniti laserske tiskalnike in kopirne stroje iz neposredne bližine (bolje iz pisarne), neposredno ob delovnem prostoru ni spleta kablov, oddaljenost od električnih naprav vsaj 1m, uporaba zaslonov s čim manj sevanja, čim manj in čim krajša uporaba mobilnih telefonov.

 

     Kot smo videli, je tudi v zdravstvu v zadnjem času vedno več pisarniškega dela podprtega z računalnikom (npr. bolnišnična administracija, ambulante, uporaba informacijskih sistemov itd.), ki zahteva enako delovno uspešnost in visoko produktivnost kot v proizvodnji, zato razumemo pisarniško okolje in pohištvo v tem smislu kot delovno sredstvo, ki mora zdravstveni delovni proces kar najbolj podpirati, olajševati in pospeševati. Ker vrsta delavcev zdravstva, preživijo polovico dneva v takem delovnem prostoru, dobiva oblikovanje prostorov, osnovne opreme in računalniške opreme  na ergonomski osnovi, vse večji pomen. Oglejmo si to področje nekoliko podrobneje.

 

4.3.1 Osnovna delovna oprema računalniškega delovnega okolja

     Osnovni komponenti računalniškega delovnega okolja sta gotovo ergonomsko oblikovana delovna miza in stol. Na stolu in za mizo nekateri profili zdravstvenih delavcev preživi skoraj celotni delovni dan, zato je pomembno, da sta ta elementa pohištvene opreme v delovnem prostoru v celoti prilagojena osnovnim ergonomskim zahtevam.

4.3.1.1 Delovna miza

     Delovna miza je najpomembnejši del osnovne opreme za pravilno oblikovanje računalniškega delovnega mesta. Priporočljiva delovna površina v splošnem je najmanj 160 x 90 cm, lahko je večja, ne sme pa biti manjša od 120 x 80 cm. Omogočati mora primerno namestitev zaslona, tipkovnice, pisnih podlag, dodatne računalniške opreme (npr. tiskalnik, digitalizator, kartični čitalnik, čitalnik črtne kode itd.), delovne pripomočke in za odlaganje ter imeti tudi dovolj prostora za naslon in premikanje miške. Zagotoviti mora optimalno dosegljivost glede na antopometrične karakteristike uporabnika in omogočiti njegovo spreminjanje položaja. Površina delovne mize naj ne bo iz lesketajočega in na dotik hladnega materiala. Tudi barva površine mize naj bo čim bolj nevtralna in prilagojena drugi pohištveni opremi.  Podporno ogrodje mora zagotavljati stabilnost, narejeno pa mora biti tako, da ne povzroča poškodb. Delovna površina mora biti zaobljena, s čimer se izognemo ostrim robovom in kotom, ki lahko povzročajo poškodbe uporabnikov.  Pri izbiri delovne mize moramo biti pozorni na njeno višino, ki mora biti med 72 in 75 cm, biti mora stabilna, in če je le mogoče, po višini nastavljiva (priporočljiva nastavitev višine plošče mize je od 66 do 80 cm - slika 112). Pod mizo naj bo dovolj prostora za noge (najmanj 60 x 58 x 62 cm - globina / širina / višina) (4).

V zadnjem času je praksa, da so mize sestavljive, tako da jih lahko sestavimo v večje in različno oblikovane sklope. Tako je trend zadnjih let dolg delovni pult ali delovna miza, za katero lahko dela tudi več zaposlenih. Pulti imajo običajno tudi vgrajen kanal za priklop vseh potrebnih energijskih in IKT priključkov.

Če povedano povzamemo, so osnovne zahteve ergonomsko zasnovane računalniške (in pisarniške) delovne mize naslednje (slika 112):

 

4.3.1.2 Stol računalniškega delovnega mesta

     Med delom z računalnikom zdravstveni delavci največkrat sedijo in prav ta prisilna drža lahko povzroči veliko nevšečnosti, zato je izbira ergonomsko oblikovanega stola izjemno pomembna. Paziti moramo, da zagotavlja dober naslon hrbtenici, ki mora biti vzravnana, kot med telesom in nogami mora biti večji ali enak 90°, sedež stola pa ne sme pritiskati na sklep za kolenom. Stol mora biti stabilen in enostaven za premikanje (običajno 5 kolesc prilagojenih lastnostim talne podlage). Stopala morajo biti trdno in v celoti na tleh, lahko pa uporabljamo tudi posebne podstavke za noge (slika 113 in 117). Vrat ne sme biti nagnjen preveč naprej ali nazaj, kolikor se le da moramo sedeti vzravnano. Pri dobrem računalniškem stolu je mogoče poleg višine sedeža nastaviti tudi višino naslonov za roke ter nagib sedežne površine (slika 113). Sedežni del mora biti nagnjen nekoliko naprej, da so boki višje kot kolena, kajti večji kot je naklon sedala, ustrezneje sedimo in boljša je tudi cirkulacija krvi v nogah. Sprednji rob sedeža mora imeti zaobljen oz. primerno oblazinjen spodnji rob, da ne ovira pretoka krvi v nogah.  Naslon za roke mora zagotavljati podporo teže rok in delov zgornjega dela trupa. Ker se uporablja za razbremenitev zgornjih udov, sta naslona rok lahko ustrezno oblazinjena. Naslona pa ne smeta omejevati dostopnosti do delovne površine, ovirati prostega gibanja rok in stola.

Dobrim računalniškim stolom lahko spreminjamo tudi višino  in nagib hrbtnega naslona tako, da ustrezno podpre hrbtenico v ključnih točkah njenega dela, to je spodnji ali ledveni predel hrbta. Priporočljiva je tudi prožna vzmet na hrbtnem naslonu, saj  omogoča elastično podajanje naslonjala pri spreminjanju naklona hrbta. Ergonomija priporoča dolgo hrbtno podlago, kar pomeni do 85 cm nad površino sedeža. Sodobni računalniški (pisarniški) stoli imajo poseben sinhrono-mehanični sistem, ki vzdržuje optimalno razmerje med naslonom za hrbet in sedalnim delom (avtomatsko se prilagaja premikom uporabnika). Sedalno vzmetenje stola mora biti dovolj mehko, da prepreči nepotrebno obremenjevanje in stiskanje medvretenčnih ploščic uporabnika pri sedenju (slika 113). Gibljivi oz., vrtljivi del sedala mora omogočati enostavno in varno vrtenje telesa brez rotacije hrbtenice ali torzije trupa.

Če povzamemo glavne ugotovitve, je za brezhibno držo pri sedenju na ustrezno oblikovanem stolu za računalniško delovno mesto torej pomembno (slika 113):

 

4.3.1.3 Dodatki

     Kot prvi, a že omenjen dodatek k osnovni opremi računalniškega delovnega mesta so ustrezno oblikovani podstavki za noge (slika 113 in 117), ki imajo funkcijo podpore in udobja nog, zaradi njih je tudi manj bolečin in zatekanja gležnjev. Vzrok za uporabo je v tem, da je višina delovnih miz (ne nastavljivih po višini) običajno prilagojena potrebam višjih ljudi. Tako se velikokrat zgodi, da manjši, potem ko namestijo višino stola tako, da dosežejo ravno pozicijo zapestja, z nogami izgubijo stik s tlemi. V teh primerih so opore za noge nujen pripomoček, da noge ponovno počivajo udobno na tleh in da z njimi preprečimo močan površinski pritisk na spodnji strani stegen (med sedežem in podkolenčno jamo mora biti vsaj 2 cm prostora) ter s tem poskrbimo za nemoteno cirkulacijo krvi. Širina opore mora znašati najmanj 50 cm in globina 33 cm [2]. Najmanjše višinsko nastavljivo območje mora znašati 125 mm, naklonski kot naj bo nastavljiv med 0° in 10° do 40°. Podstavek mora biti stabilen, da se ne premika, imeti mora zadostno površino in izdelan mora biti tako, da noge na njem ne drsijo.

     Da se izognemo zdravju škodljivi in utrudljivi drži telesa pri daljšem prepisovanju ali urejanju dokumentov, je računalniško delovna mesta dobro opremiti s podlogami oz. držali za besedila (slika 117), ki naj bodo dovolj velika, da lahko nanje naslonimo celotne predloge s tekstom, ki ga vnašamo v računalnik. Podloga mora biti stabilna, da se besedilo ne trese, namestimo pa ga neposredno ob zaslon v višino oči, saj se tako izognemo bolečinam v vratu in očeh zaradi neprestanega dviganja in spuščanja oz. obračanja glave [2]. Kadar npr. gledamo sem in tja med objekti na različnih razdaljah (npr. med zaslonom in tekstom na mizi), morajo mišice v očesu vseskozi spreminjati ostrino leče, kar je za oko večja obremenitev. Držalo ima lahko tudi posebno lokalno svetilo in pokazatelj vrstic.  Dobro je, da je površina držala nesvetleča, prav tako pa ne sme biti prepustna za svetlobo.

 

4.3.2 Računalnik po meri ergonomije

     Kot smo že omenili, z ergonomsko ureditvijo računalniškega delovnega mesta skušamo delo čimbolj prilagoditi človekovim fizičnim in psihičnim lastnostim ter zmanjšati oziroma preprečiti morebitne škodljive učinke na zdravje. Zdravo in prijetno delo ob računalniku mora zadostiti vnaprej pravilno opremljenim prostorom, izbiri prave opreme, njenem razporedu, organizaciji dela in seveda ergonomsko oblikovani računalniški osnovni strojni opremi in njeni namestitvi. Oglejmo si to področje nekoliko podrobneje.

 

4.3.2.1 Zaslon

Da bi preprečili neprijetne posledice (npr. utrujene in pekoče oči, povečano solzenje, glavobole, bolečine v vratu in ramenih itd.), je potrebno zaslon, ne samo pravilno izbrati, temveč tudi pravilno namestiti. Namestimo ga točno predse, oddaljenega za dolžino roke (ne manj kot 50 cm) in to v višini oči, torej tako, da je zgornja vrstica besedila v višini oči oz. največ 5 cm pod višino oči (slika 114). Glede na to je pomembno, da je zaslon nastavljiv po višini in nagibu, da ga lahko premikamo v vodoravni in navpični smeri in da je po možnosti tudi vrtljiv (pomembno še posebej v zdravstvu, npr. za boljši prikaz RTG, CT, MR slik itd.). Postavitev zaslona (in celotnega računalnika) je še posebej pomembna pri prenosnih računalnikih, saj so procesni del, zaslon in tipkovnica nedeljiva celota (razen pri tabličnih računalnikih). Da bo dalj časa trajajoče delo ob teh računalnikih ergonomsko ustrezno, je dobro uporabljati posebne podlage - naslone (slika 114), ki prenosnim, tabličnim in dlančnim računalnikom zagotovi ustrezno višino pogleda ter ustrezno držo telesa, dodatna tipkovnica in miška pa še ustreznejše delo.

Pomembno je tudi, kam postaviti zaslon; postavimo ga na mesto, kjer bodo sončni oz. svetlobni odboji čim manjši. Pazimo torej, da je računalniško delovno mesto ustrezno oddaljeno od oken, ki ne smejo biti pred zaslonom ali za njim. Okna lahko seveda zaščitimo z zavesami ali žaluzijami, da s tem omejimo premočno osvetlitev zaslona in bleščanje. Umetna svetloba naj bo čim bolj podobna naravni (slika 111).

Svetlost in kontrast na zaslonu morata biti enostavno nastavljiva, tako da ju uporabnik brez težav prilagaja razmeram delovnega okolja (razmerje svetlosti med znaki in ozadjem naj bo najmanj 1:4). Prevelik kontrast med zaslonom in neposrednim vidnim poljem lahko obremeni funkcijo akomodacije (izostritve) oči, kar jih utruja. Slika na zaslonu ne sme utripati, znaki na zaslonu morajo biti dovolj veliki, ostri, nepopačeni in razločno oblikovani, presledki med njimi in med vrsticami pa morajo biti dovolj veliki, da jih je moč ločiti brez napora, a tudi dovolj majhni, da je besedilo pregledno. Seveda mora biti zaslon zaradi dobre čitljivosti tudi vedno dobro očiščen.

     Če povzamemo, so osnovne lastnosti dobrega zaslona:

 

4.3.2.2 Tipkovnica

     Tudi tipkovnica predstavlja osnovno povezavo med računalnikom in uporabnikom, saj predstavlja pomemben element za vnos podatkov. Biti mora ločena od zaslona, stabilna in ne sme drseti. Poškodbe zaradi tipkanja in s tem povezanih ponavljajočih se gibov (npr. sindrom zapestnega kanala - poškodba zapestnega živca), so v veliki meri odvisne od sile, s katero pritiskamo na tipkovnico in nenaravne lege rok pri dolgotrajnem tipkanju. Tipkovnica mora biti od sprednjega roba mize oddaljena vsaj 5-10 cm, da lahko pred tipkovnico naslonimo zapestja rok ali postavimo naslon za roke. Srednja vrstica na tipkovnici naj ne bo več kot 30 mm nad površino mize, saj previsoko postavljena tipkovnica pripelje do napačne drže rok pri delu, kar povečuje nevarnost, da bo prišlo do krčenja mišic in s tem povezanim vnetjem ovojnic in zapestij. Kadar so roke postavljene pod prevelikim kotom, to zožuje žile v zapestju, kar zmanjšuje dotok krvi, stisnjene pa so tudi kite in živci, ki vodijo skozi zapestje. Tako naj bi bil nagib tipkovnice 5˚ do 11˚ (odvisno od posameznika), dobro pa je, da ima tipkovnica možnost stopenskega nastavljanja naklona. Seveda pa ne smemo pozabiti na odmore med samim tipkanjem, ki omogočajo, da je delo čim manj utrujajoče.

Pri premikanju in prilagajanju tipkovnice nas sredstva priključitve in dolžina kabla ne smejo ovirati, temu pa se lahko izognemo z nakupom brezžične. Priporočljiva je svetla barva tipkovnice, brez leska, pregledna, tipke in simboli na njej pa morajo biti čitljivi in dobro prepoznavni. Hrup tipk naj bo dovolj pridušen. Zaželen je tudi ustrezno močan pritisk na tipko, njen odpor (blokada) in ustrezno dolga pot tipke, kar omogoča, da je tipkanje dovolj kvalitetno.

Tudi optimalno ergonomsko urejeno računalniško delovno mesto (slika 117), je samo eden od predpogojev za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Zdravstvene težave, kot so bolečine v vratu, ramenih, zapestjih in križu ter glavoboli in psihične napetosti, lahko uspešno preprečujemo z aktivnimi odmori, vajami za sproščanje mišic ter nasploh z zdravim in aktivnim načinom življenja.