• V spoznavno ergonomijo prištevamo poleg ergonomske fiziologije še ergonomsko antropometrijo, psihologijo, ekologijo delovnega mesta itd. S preiskovalnimi metodami teh strok spoznavamo ergonomske probleme.
• Izvajalska ergonomija temelji na tehničnih in organizacijskih metodah, s katerimi se spoznani ergonomski problemi rešujejo, saj pri tem sodelujejo ustrezni strokovnjaki, kot npr. strokovnjaki tehnične znanosti, zdravstveni delavci, strojniki, arhitekti, oblikovalci, organizatorji dela itd.

• Ergonomija ugotavlja katerim obremenitvam je izpostavljen človek, vključen v administrativno, tehnično oz. tehnološko okolje in kako bi lahko najbolje izrabili njegove sposobnosti; povezuje več znanstvenih področij, ki jih usmerja enoten cilj - uspešno in humano delo (Polajnar, Verhovnik, 2000).
• Ergonomija obravnava odnos človek - delovno okolje in to skozi obremenitev človeka na delovnem mestu, tako s fizične kot psihološke plati (Balantič, 2001).
• Ergonomija je znanstveno področje, na katerem s strokovnim raziskovanjem delovanja tehnike, tehnologije in okolice na človeka ter z dobljenimi ergonomskimi načeli s pomočjo različnih strok, skušamo uskladiti odnose med človekom, delovnim mestom in okolico z namenom humanizacije dela (Husić, 2010).

Če te definicije malce povzamemo, vidimo, predstavlja ergonomija interdisciplinarno znanost, ki išče rešitve za metodološke in praktične probleme v zvezi s prilagajanjem delovnih pogojev in delovne okolice človeku in njegovim psihofizičnim sposobnostim. V letih razvoja se je ergonomija spreminjala in širila na vsa področja človekovega dela, kot so bivalno okolje, promet in varnost, v bolnišnice in šole, na področje športa in prostega časa itd. Osnovni namen ergonomije pa ostaja isti: vedno je v ospredju optimiranje določenega sistema s prilagajanjem pogojev sposobnostim in potrebam človeka. Za vsako panogo dela ima seveda svoje točno določene standarde (npr. ISO 9241) in predpise (npr. Zakon o varnosti in zdravju pri delu, Zakon o varstvu okolja, Zakon o delovnih razmerjih itd.). To velja seveda tudi za zdravstvo (slika 110), kjer se ergonomija v najširšem smislu ukvarja s pogoji dela vseh zdravstvenih profilov, ki sodelujejo v zdravstveni negi bolnikov in oskrbovancev; ugotavlja obremenitve in dejavnike tveganj, ki jih imajo zdravstveni delavci na delovnem mestu in podaja ustrezne rešitve za odpravljanje le-teh.

     Ergonomija kot znanost je razmeroma mlada disciplina, stara nekaj več kot 50 let, problematika, ki jo obravnava, pa je gotovo stara toliko kot človek sam. Človek se je že od nekdaj trudil (od odkritja kolesa pa tja do odkritja računalnika), da bi delo oblikoval čim lažje in čim bolj učinkovito. Hiter razvoj proizvodnje in tehnologije je seveda bistveno vplival tudi na hiter razvoj ergonomije. Najprej so npr. stroji človeku pomagali in celo odvzeli težko fizično delo, v današnjem svetu pa računalniki prevzemajo velik del rutinskega dela doma, na delovnem mestu in še posebej v  sodobni administraciji - pisarni. Obremenjenost zaradi mišičnega dela se je tako prenesla, še posebej na obremenjenost čutil in na pozornost.

Ergonomijo v osnovi sestavljajo štiri strokovno in znanstveno različne vede, in sicer medicino dela, psihologijo dela, ekologijo dela in študij dela.

     Medicina dela - veda o medsebojnih povezavah med delom in poklicem, med ljudmi, njihovim zdravjem in obolenji; temelji na spoznanju fizičnih in psihičnih reakcij človeka na delo in na delovno okolje. Naloga medicine dela je torej uskladiti odnose med človekom in delom ter s preventivnimi in higienskimi ukrepi preprečevati okvare zdravja z uporabo zgodnjih specifičnih diagnostičnih metod.

     Psihologija dela - obravnava ljudi pri delu in njihove delovne pogoje; proučuje problematiko percepcije, procese odločanja in druge vire procesiranja informacij, ukvarja pa se tudi s problemi načrtovanja naprav, strojev, delovnih mest in delovnih pogojev glede na zmožnosti in omejitve človeka, učinki dela na človeka, nezgod pri delu, staranja in delovnih sposobnosti, uspešnosti pri delu itd.

     Ekologija dela - raziskuje, ocenjuje, ureja in spremlja vse delovne postopke in pojave, ki so lahko nevarni zdravju. Obsega fizikalne dejavnike (toplotno okolje, energijo sevanja in mehansko energijo), kemijske dejavnike (pline, pare, aerosole) in biološke dejavnike (bakterije, viruse...).

     Študij dela -  obravnava ljudi, sodelujoče v delovnih procesih, ki morajo stalno slediti hitremu razvoju tehnologije delovnih sredstev, predmetov dela ter materialov in neprestano izpolnjevati obstoječe metode dela ter iskati nove. 

Ergonomija v zadnjem času pridobiva vse večji družbeni in ekonomski pomen, ki se izraža v povečani humanizaciji dela, zmanjšanju pogostosti nesreč pri delu, zmanjšanju poklicnih okvar in obolenj, zmanjšanju fluktuacije delavcev in povečanju socialne stabilnosti delovnih kolektivov, kar v osnovi tudi povečuje produktivnost dela, kot pomemben cilj.