3.6.1 Podatek, zapis, datoteka

    Obdelava podatkov je področje, ki je najtesneje povezano z razvojem računalnikov. V resnici še zdaleč ni tako mlada dejavnost, kot je računalnik sam; stara je kot človeški rod, saj je človek že od nekdaj iskal primerne oblike za shranjevanje in obdelavo podatkov, sprva še na preprost način, z razvojem tehnologije pa na zahtevnejši, a ugodnejši in hitrejši način (slika 168).
Kratek pregled obdelave podatkov v dobi računalnikov je primerno začeti s t.i. podatkovjem, t.j. zbirko podatkov, ki so dosegljivi računalniku. V vsakdanjem življenju več ali manj vsi uporabljamo različna neračunalniška podatkovja kot npr. telefonski imenik, redovalnico, bančni izpis prihodkov in dajatev, spisek čakalnih dobe v zdravstvu  itd. V marsikateri pisarni še najdemo večje ali manjše omare s predali in kartotečnimi listi (še posebej v zdravstvu, kot kaže slika 169). Na njih so shranjeni razni podatki (v šoli npr. podatki o učencih, učiteljih, v zdravstvu podatki o bolnikih - zdravstveni karton itd.) in ko  želimo zvedeti za določene podatke, uslužbenec (npr. zdravnik) prične listati po njih. Podobno "listanje" opravi tudi računalnik, le da podatki niso spravljeni na kartotečnih listih, temveč na diskih, DVD, spominskih karticah itd. Pri računalniški obdelavi podatkov v osnovi ločimo naslednje korake:

    Ključna značilnost računalniškega vnosa podatkov je v tem, da so ti podatki za razliko od ročnega zajemanja lahko enkrat za vselej shranjeni v računalniku in jih ni potrebno vnašati še več krat. Naša učinkovitost je zato precej večja.  Pomislimo na nekdanje zamudno popravljanje dokumentov, ki smo jih tipkali ali pisali na staromoden način, s pisalnimi stroji ali ročno. Če smo se zmotili, smo praktično morali celoten dokument napisati znova. Ker lahko podatke, ki smo jih enkrat računalniškega vnosa podatkov vnesli, uporabimo večkrat in jih kvečjemu popravljamo, se zmanjša tudi število napak, ki jih povzroča človek. Seveda je na ta način obdelava podatkov tudi bistveno hitrejša.  Podatkov je in bo čedalje več, saj smo v dobi informacijske družbe.

Seveda poseben problem predstavlja dosedanje papirno poslovanje in zajem obstoječih papirnih dokumentov; pomislimo npr. na obstoječe knjižnice in na potrebo po digitalizaciji knjig, na zdravstvene kartone itd. V knjižničarstvu splošni trendi vodijo v tako imenovane digitalne knjižnice, ki so lahko dostopne tudi preko spleta, v zdravstvu pa na različne e-storitve (e-naročanje, e-recept, e-zdravstveni karton itd.). Računalniki nam lahko s svojimi velikimi spominskimi zmogljivostmi omogočajo pomniti velike količine podatkov. Do njih lahko hitro dostopamo in si pri tem pomagamo z iskalnimi mehanizmi. Dober zgled za to so npr. spletni brskalniki, brez katerih danes praktično ne gre več. Intenzivna uporaba računalnikov in digitalizacije nasploh naj bi pomenila tudi, da bomo potrebovali manj papirja, saj so dokumenti in drugi podatki dostopni praktično povsod v digitalni obliki. Dodatno podporo za tako uporabo podatkov smo dobili še v mobilnem računalništvu, ki ga predstavljajo mobilne digitalne naprave in brezžična omrežja.

    Spoznajmo najprej nekaj osnovnih pojmov s področja obdelave podatkov (slika 170). Različne podatke združujemo v zapise, le-te pa nizamo drugega za drugim v množico urejenih podatkov, ki jo imenujemo datoteka. Zapisi so torej del datoteke. Predstavljamo si jih kot kartončke s podatki (npr. o učencih, bolnikih, zaposlenih itd.), ki so zloženi drug za drugim v kartoteki (slika 171). Datoteka je torej skupina urejenih množic podatkov, ki tvorijo neko celoto. Datoteka je v računalniku izredno pomembna, saj hrani vse delovne podatke, ki jih imamo v računalniku. V datotekah lahko hranimo različne elemente kot npr. programe, podprograme, programe operacijskega sistema, tekstovne in numerične podatke, besedila, slike, animacije, video posnetke itd. Ker jih moramo te podatke razlikovati, damo vsaki datoteki ime in končnico oz. podaljšek. Z imenom in podaljškom je datoteka enolično določena. V OS Windows je ime datoteke v osnovi sestavljeno iz določenega števila znakov, podaljšek pa iz treh ali štirih znakov, med njima pa je pika. Npr.: gorazd.txt (slika 171).

Naštejmo nekaj pogosto uporabljenih podaljškov:

V datoteki se del zapisa imenuje polje; v vsakem je zapisan en sam podatek (slika 170). Imena in števila polj v datoteki so lahko določena ali pa si jih določimo sami.

Kot smo že spoznali je programov za obdelavo podatkov je veliko, kot npr. MS  Excel, MS Access itd. 

 

3.6.2 Osnove obdelave podatkov

    Struktura datoteke določa pravila, po katerih vnašamo podatke v datoteko. Ločimo dve vrsti podatkov, in sicer:

Podatke hranimo v računalniku, obdelujemo pa jih lahko na dva načina:

Iste podatke lahko najdemo v različnih datotekah. Delo z datotekami in njihovo vzdrževanje je izredno zapleteno, če ne poskrbimo za ustrezen sistem povezovalnih podatkov, t.i. ključev, ki določajo pripadnost podatkov ene datoteke drugi datoteki. Ključi so navadno določene oznake, številke, šifre itd. Tako povezane in organizirane skupine datotek se imenujejo podatkovja. V obdelavi podatkov je podatkovje zelo pomemben pojem. Osnova zanj je ena ali več med seboj povezanih datotek, ki jih poseben program vodi tako, da jih lahko uporabljamo v raznih situacijah in neodvisno od njihove predstavitve.

Kakršno koli dobro organizirano podatkovje pa sčasoma zastari, zato ga je potrebno spremljali in preurejati. Preurejanje pomeni nov način urejanja zapisov, drugačno razporeditev ali število polj, dodajanje ali spreminjanje ključev itd.

Podatke v datoteki in podatkovju lahko tudi urejamo (sortiramo), kar npr. pomeni razvrstitev po velikosti, abecedi itd. 

Podatke v datoteki ali podatkovju velikokrat iščemo. Kako dolgo bomo iskali kak posamezen podatek je odvisno od načina iskanja in urejenosti podatkov. Iskanje podatkov je v določeni povezavi tudi z elementi zunanjega pomnilnika; tam namreč običajno hranimo datoteke. Navadno so to:

Pisanje in branje podatkov na magnetnem traku, mikrokaseti in podobnih pomnilnih elementih poteka zaporedno, zato so v takih datotekah podatki dostopni zaporedno - drug za drugim, od tod tudi ime: zaporedna ali sekvenčna datoteka. Pri trdem disku so podatki porazdeljeni po sledeh, iskanje sledi pa je razmeroma hitra operacija. Zato so podatki tu porazdeljeni na niz posameznih delov, ki jih lahko dokaj hitro, samostojno - premo iščemo; od tod tudi ime: datoteke z neposrednim ali premim dostopom.

Iskane podatke lahko izpišemo in to na različne načine in oblike. Običajni izpis ima obliko tabele, ki jo v praksi imenujemo poročilo (slika 173). Podatki v poročilu bodo imeli svojo vrednost, če so zanesljivi, zato je pomemben del programov za obdelavo podatkov stalno preverjanje ustreznosti podatkov. Poenostavljeno povedano to pomeni, da npr. v številsko polje ne moreš vpisali črk, v polje PRIIMEK ne moreš vpisati datuma itd.

 

3.6.3 Osnove podatkovnih baz

     V dosedanji obravnavi računalništva in informatike, smo spoznali, da je svet poln podatkov. Z njimi se srečujemo vsak dan in vsepovsod. Da lahko te podatke lažje in bolj učinkovito uporabimo je človek izumil podatkovne baze, zbirališče najrazličnejših podatkov. Podatkovne baze (PB), tako kot podatke, najdemo vsepovsod. Lahko so to osebni zapiski ali zapletene računalniške baze podatkov, vse imajo enak osnovni namen in nalogo. Bolj kot je baza zapletena, več mora znati upravljalec, katerega skrb je nemoteno delovanje baze in upravljanje s podatki. Dobra podatkovna baza nam lahko izredno olajša delo, ravno obratno pa je z neurejeno bazo, ki nam ga lahko zelo oteži in celo privede do izgube poslovnih učinkov ali podatkov. Popolna podatkovna baza ne obstaja, vendar se strokovnjaki trudijo, da bi se tej popolnosti vse bolj približali. Večina teh napak se zagreši s strani človeka in njegove nevednosti ali brezbrižnosti v ravnanju s podatki, zato je treba ljudi izobraziti v tej smeri, da ne bodo njihova vsakdanja srečanja z različnimi podatkovnimi bazami prerasla v nevšečnosti.

V literaturi najdemo številne definicije podatkovnih baz, ki jih lahko povzamemo v naslednji: Podatkovna baza je zbirka med seboj pomensko povezanih podatkov, ki so shranjeni v računalniškem sistemu, dostop do njih je centraliziran in omogočen s pomočjo sistema za upravljanje podatkovnih baz (SUPB). V osnovi to pomeni, da nek proces iz realnega sveta preslikamo v programsko obliko in podatke o njem hranimo v e-obliki na enem mestu.

     Zgodovino podatkovnih baz lahko delimo na tri obdobja, ločena po tem kaj je bilo takrat v središču dogajanja. V prvem obdobju je bil v središču računalnik. Pisanje programov je takrat potekalo v strojnem jeziku in kasneje v zbirniku, torej v tesni povezavi z izbrano vrsto računalnika. Na strukturo takšnih podatkov je vplivala tudi zmožnost pomnilnega medija. Za shranjevanje podatkov so uporabljali luknjaste kartice, kasneje pa magnetne trakove. Drugo obdobje postavlja v središče program. Zgodi se preusmeritev iz aparaturne v programsko opremo. V tem obdobju se razvijejo in uporabljajo višji programski jeziki, ki pa so bližje človeku in lažji za razumeti. Poveča se tudi prenosljivost programov. Trenutno smo v tretjem obdobju. Razvoj aparaturne opreme in tehnike programiranja je v ospredje postavil podatke, središče obdelovanja teh podatkov pa podatkovno bazo (PB).

     Oglejmo si nekaj osnovnih pojmov, vezanih na podatkovne baze, in sicer: podatkovni sistem, arhitekturo PB, stanje PB, podatkovni model in sistem za upravljanje podatkovne baze. Kot prvega si oglejmo podatkovni sistem; je računalniško podprt sistem, ki s pomočjo sistema za upravljanje podatkovne baze omogoča uporabo in upravljanje s podatki, ki so shranjeni v podatkovni bazi. Da bi podatkovni sistem deloval, so potrebni (slika 172):

Arhitektura PB je tri nivojska, vsebuje torej 3 nivoje opisov podatkovne baze, in sicer (slika 172):

Zelo poenostavljeno povedano: zunanji nivo opisuje uporabo podatkov, konceptualni pomen podatkov, notranji pa način shranjevanja podatkov.

Stanje podatkovne baze je predstavljeno z množico podatkov, ki so trenutno shranjeni v PB. Najpogostejša operacija nad podatki je branje podatkov. Branje podatkov ne spremeni stanja podatkovne baze, vse ostale osnovne operacije pa ga (dodajanja novih podatkov, spreminjanja podatkov in brisanja podatkov).

Podatkovni model je povezana zbirka konceptov namenjenih opisovanju in manipulaciji s podatki. Namen modela je v tem, da nazorno omogoči izgradnjo baze podatkov v konkretnem poslovnem okolju (npr. tehnološkem, organizacijskem, medicinskem itd.). Zagotoviti mora dovolj ostro in realno sliko poslovnega sistema.

Modeliranje podatkov je proces identifikacije povezav med podatkovnimi elementi. Podatkovne modele uporabljamo za predstavitev konceptualnega in zunanjega nivoja podatkovne baze, ne pa tudi fizičnega nivoja. Podatkovni model v osnovi opisuje okolje s termini kot so entiteta, atribut, relacija, ključ (slika 173).

Entiteta ali predmet podatkov je objekt opazovanja. Objekt opazovanja pa je vse kar lahko enolično identificiramo, izoliramo od okolice in opišemo. Entitete identificiramo tako, da jim določimo ime, lastnosti entitete in vrednost lastnosti. Entitete so npr.: študent, profesor, predmet, izpit itd.

Entiteto določene vrste opisujemo z lastnostmi oz. atributi; v osnovi so značilnosti oz. lastnosti entitet.  Atribut (imenovan tudi podatkovni element ali element podatkov) je tisti podatek, ki z vidika vsebine, torej z vidika uporabnika, ni več členljiv oz. ga ni možno ali smiselno razstaviti na manjše dele. Atribut je npr.: datum rojstva, vpisna številka, ocena izpita itd.

Relacije oz. povezave med entitetami, ponazarjajo odnose med predmeti podatkov v smislu števila povezanih predmetov podatkov.

Vsak entiteta mora vsebovati atribut, ki enolično identificira vsak pojav entitete. Tak atribut imenujemo ključ. Ključ je torej podatkovni element, katerega vrednost loči pojav posameznega predmeta podatkov od drugih pojavov tega predmeta oz. dovoljuje enolično identifikacijo določenega predmeta podatkov znotraj določene množice. Ločimo primarne, sekundarne, kandidatne, zunanje in sestavljene ključe.

     Podatkovni modeli, ki so danes najpogosteje v uporabi so: relacijski, entitetno-relacijski (E-R), objektno-relacijski (O-R) in objektni podatkovni model. Starejša modela iz 70-ih let, ki postopoma izginevata iz prakse pa sta hierarhični in mrežni podatkovni model. Relacijske podatkovne baze temeljijo na relacijah, sestavljene so iz množice tabel, ki imajo predpisano strukturo (slika 173). Vsak tabela ima zapis, kjer se nahaja relacijska shema in pa vrstice s podatki, ki jih imenujemo relacije. Entitetno relacijski model (E-R model) je tehnika za opis konceptualnega modela zbirke podatkov s pomočjo diagramov (slika 173). Vsebuje grafično notacijo za predstavitev organizacije oz. strukture zbirke podatkov v obliki entitetno - relacijskih diagramov.

Vzemimo primer (slika 173): imamo relacijsko podatkovno bazo referata za študentske zadeve in računovodstva. Vsebuje vrsto datotek z zbirko podatkov. Podatki so shranjeni v obliki tabel (v vrsticah in stolpcih). Seveda bistvo zbirk podatkov ni v eni, temveč v več tabelah podatkov, ki jih je mogoče med seboj povezovati. Razen tabele študent ( vpisna številka, ime, priimek, naslov in kraj bivanja) imamo še npr. tabelo učitelji (različni podatki o predavateljih), tabelo izvedenih predavanj - predmetov (šifra predmeta, ime predmeta, termin izvedbe, število udeležencev...) itd. Vzemimo primer bi v to tabelo radi vnesli še pogodbene predavatelje in udeležence posameznega predmeta. Ker imamo študente že shranjene v zbirki študent, nima smisla v tabelo izvedenih predavanj vnašati vseh podatkov o študentih. Namesto tega vnesemo le njihove šifre. Enako velja za podatke o predavateljih. Tabele medsebojno povežemo z vzpostavitvijo relacije (slika 173) in s pomočjo ključev. V našem primeru so ključi šifre študentov, predavateljev, izpitov in predmetov. Bistvo računalniške zbirke podatkov je v enkratnih vnosih istih podatkov, kar preprečuje odvečno delo in zmanjšuje možnosti napak.

Sistem za upravljanje podatkovne baze (SUPB - ang. DBMS - Data Base Management System) predstavlja programsko opremo, nujno potrebno za delo s podatkovno bazo (slika 172). Osnovne naloge SUPB so:

Primer sistema za upravljanje relacijskih podatkovnih baz je že omenjeni MS Access, ki je namenjena zbiranju, organiziranju in vzdrževanju podatkov, ki jih lahko na različne načine obdelujemo - pregledujemo, spreminjamo, preračunavamo in grafično predstavljamo na monitorju, papirju ali na spletu. Je orodje, ki je zelo primerno za baze podatkov manjših podjetij, nato za obdelavo zasebnih zbirk, vključuje pa se lahko tudi v baze podatkov informacijskih sistemov večjih poslovnih sistemov. Seveda poleg opisanega SUPB (ki je običajen za osebne računalnike) obstaja še več podobnih, tudi zmogljivejših sistemov kot npr.: Oracle, Sybase, MS SQL, Ingres, MySQL, ObjectStore, Jasmine, Versant Object Database, dBase LLC itd.

 

 

3.6.4 Zaščita - varnost podatkov

    Danes, ko je večina računalnikov povezanih v omrežje, morajo tako uporabniki kot informatiki posvetiti veliko pozornosti varnosti. Varnost sistemov (še posebej računalniških) je zelo obsežen pojem, zato ga je potrebno skrbno strukturirati. Varnost v grobem delimo na dve področji [Vidmar, 2000]:

V nadaljevanju se bomo posvetili predvsem zaščiti  elektronskih podatkov oz. informacij.

Podatki, ki so shranjeni v podatkovju, morajo biti varni in zaščiteni pred nedovoljeno uporabo in manipulacijami, pred nenamernim ali namernim uničenjem in pred neupravičenim spreminjanjem. Zaščita je lahko fizična (npr. varnost pred krajo, diverzijo, zaščita okolja pred ognjem, poplavo itd.) in neposredna (zaščita na samem računalniku, kot npr. ključ, magnetna kartica, šifra, geslo itd.). Pri uporabi in urejanju datotek in podatkovja pa lahko pride tudi do povsem nenamernih in naključnih napak, ki poškodujejo ali celo zbrišejo program ali datoteko. Zato skrben programer vedno pripravi vsaj dve varnostni kopiji posameznih programov, datotek itd.

Varovanje osebnih in poslovnih podatkov zajema pravne, organizacijske in ustrezno logistično-tehnične postopke ter ukrepe, s katerimi se:

     Varnost lahko razumemo tudi na drugačen način: uporabnikom ne omogočimo dostop do vsega kar jim določeno omrežje nudi. Seveda pa moramo biti pripravljeni na najslabše, zato moramo imeti varnostne kopije. Kopiranje lahko avtomatiziramo; vsaj tedensko ali mesečno naredimo kopijo celotnega sistema (seveda, če imamo dovolj prostora). Dnevne ali celo urne kopije se delajo v institucijah, kjer se podatki hitro menjajo in so za uporabnike zelo pomembni (npr. banke, davčna služba, računovodstva itd.).

     Zelo pomembno je varovanje osebnih podatkov na vseh področjih družbenega sistema, še posebej na področju zdravstva.  Za varovane osebne podatke štejejo tisti podatki o fizični osebi (delavcih, študentih, zasebnikih, bolnikih itd.), ki kažejo na lastnosti, stanja ali razmerja posameznika, ne glede na obliko, v kateri so izraženi. Za osebne podatke štejejo zlasti :

     Kaj torej pomeni informacijska varnost?  Informacijska varnost pomeni varstvo podatkov in informacijskih sistemov pred nezakonitim dostopom, uporabo, razkritjem, ločitvijo, spremembo ali uničenjem. Obsega določanje in uporabo ukrepov za zaščito tajnih podatkov, ki se obdelujejo, shranjujejo in prenašajo s pomočjo komunikacijskih, informacijskih in drugih elektronskih sistemov pred naključno ali namerno izgubo tajnosti, celovitosti ali razpoložljivosti ter ukrepov za preprečevanje izgube celovitosti ali razpoložljivosti samih sistemov (Urad vlade RS za varovanje tajnih podatkov, web 2015).

Vsako podjetje in ustanova mora oblikovati svojo varnostno politiko. Varnostna politika podjetja ali ustanove definira vse vidike njihovega varovanja (materialne kot tudi nematerialne), sestavni del te politike pa je tudi varovalna politika informacijskega sistema, z upoštevanjem vseh povezav z ostalimi dejavniki, ki vplivajo na varnost informacijskega sistema kot celote.  Glede na specifiko naših poslovnih procesov v osnovi ločimo tri tipe varnostnih politik, in sicer:

• odprta (dovoljeno je vse, kar ni izrecno prepovedano),
• restriktivna (natančno določa pravila za ravnanje z informacijami) in
• zaprta (prepovedano je vse, kar ni izrecno dovoljeno).

3.6.5 Varnost in zlonamerna programska oprema

V zvezi z zaščito in varnostjo podatkov in programske opreme je treba omeniti še zlonamerno programje - računalniške viruse, ki so v zadnjem času strah in trepet uporabnikov računalniških sistemov. Izdelani so zato, da bi izzvali oviro pri delu, okvaro ali celo uničenje datotek s programi ali podatki. O njih smo še pred kratkim govorili kot o neke vrste izmišljotinah, danes pa so postali že velika nadloga, ki povzroča velike težave in izgube v denarju, času in računalniških zmogljivostih.

     Kako bi definirali računalniški virus? Računalniški virus je računalniški program, ki se je sposoben sam razširjati preko drugih računalniških programov ali dokumentov. Zaradi tega se računalniški virus obnaša zelo podobno biološkemu virusu, ki se širi tako, da okuži celice. Podobno kot se okužimo z biološkim virusom, se tudi računalniški program okuži z virusom. Računalniški program je v tem primeru gostitelj virusa. Virusi pa so samo eden od različnih tipov programov, ki so narejeni z zlobnimi nameni. Pogosto imenujemo viruse tudi računalniške črve, trojanske konje in ostale vrste zlobnih programov. To lahko zmede uporabnike, saj so dandanes virusi veliko manj pogosti, kot so bili včasih. Danes prevladujejo predvsem trojanski konji in črvi. Zaradi tega se uporabniki pogosto varujejo samo pred določenim tipom zlobnih računalniških aplikacij in so zato bolj ranljivi za ostale.

---

---

    Večina virusov napada PC računalnike. In kako zvemo zanje? Po navadi se začne računalnik čudno vesti, npr. zamenja se mu smer decimalne vejice, zamenjajo se nekatere številke, črke pričnejo padati po ekranu navzdol, po ekranu se premika »žogica«, ki se odbija od robov ekrana, diskovna enota ali sam računalnik počasneje dela ali se polni z datotekami, ki so brez pomena, računalnik ne reagira na noben ukaz itd. Računalnik se »okuži« z virusom najpogosteje na tri načine:

     Kako se zavarujemo pred zlonamernim programjem? Ne obstaja 100% zaščita, ustrezno pa smo zaščiteni, če izpolnjujemo tri osnovne pogoje varnosti:

1. uporabljamo požarni zid (programska ali strojna oprema, ki preverja podatke iz interneta ali omrežja in jih zavrne ali jim dovoli vstop v računalnik, odvisno od nastavitev požarnega zidu - slika 175),
2. uporabljamo dobro zaščitno - protivirusno programsko opremo in
3. skrbimo za ustrezno (najbolje samodejno) posodabljanje sistemske in zaščitne programske opreme.

Držimo se tudi naslednjih pravil:

Več o tej pomembni tematiki, si oglejte na spletni strani "www.safe.si", združenja za varno rabo Interneta in drugih omrežij (slika 176).

     Oglejmo si še poročilo o omrežni varnosti za leto 2015, ki ga pripravlja SI-CERT (ang. Slovenian Computer Emergency Response Team) - nacionalni odzivni center za obravnavo incidentov s področja varnosti elektronskih omrežij in informacij. V letu 2015 so obravnavali preko 2000 incidentov, kar je približno enako kot v letu 2014 (11 incidentov na dan). Trend preteklih let se nadaljuje (okoli 400 primerov škodljive kode več kot v letu 2014), saj je ponovno največ dela zahtevala obravnava virusov in trojancev, prav tako je zabeležen velik porast spletnih prevar. Povprečno oškodovanje pri spletni goljufiji je 1140 €, povprečno oškodovanje pri spletnem nakupovanju pa 720 €. Največje posamezno oškodovanje v letu 2015 je bilo 18.000 € (nigerijska prevara). Resno grožnjo so v letu 2015 predstavljale okužbe z izsiljevalskimi virusi (kar 283 primerov), ki so se širile preko priponk v elektronskih sporočilih. V tem letu so na SI-CERT obravnavali tudi več prijav zlorab elektronske komunikacije med slovenskimi podjetji in njihovimi poslovnimi partnerji iz tujine. Napadalci so vdrli v e-poštne sisteme podjetij, od koder so lahko spremljali njihovo elektronsko komunikacijo s strankami.

 

3.6.6 Informacijska varnost v zdravstvu

     V zdravstvu nastajajo velike količine zaupnih osebnih podatkov, ki so vezani na telesno, duševno in mentalno zdravje ljudi. Hranijo se na različnih nosilcih (analognih in digitalnih), kot npr. na papirju, slikah, filmih, diskih, zgoščenkah itd. in tudi v glavah zaposlenih. Med udeleženci zdravstva se prenašajo bodisi fizično, elektronsko in tudi govorno. Jasno je, da so zdravstveni delavci zavezani k varovanju in zaščiti teh podatkov. Evropska unija je kazensko-pravni okvir varovanja in zaščite informacijskih sistemov uredila v »Konvenciji o kibernetskem kriminalu«, ki obravnava računalniške sisteme in posledice groženj za podjetja in ustanove. Ratificirala ga je tudi Slovenija in ga vpeljala med člene svoje ustave in v kazenski zakonik. V smislu zdravstvenih ustanov se osredotoča predvsem na zakonodajne člene, ki obravnavajo varnost in zaupnost osebnih in ostalih podatkov ter člene lastne zdravstveni stroki, ki urejajo delovanje le te, pri rokovanju z občutljivimi podatki. Zahteve za informacijsko varnost so v Sloveniji podane v naslednjih zakonih: 

S pričetkom uvedbe projekta e-Zdravje leta 2008 (slika 178), so vse zdravstvene ustanove, ki želijo biti povezane z zdravstveno omrežje zNet (slika 179) pod okriljem Ministrstva za zdravje RS, postavljene pred nalogo vpeljave celovite varnostne politike standardiziranega varovanja poslovnih informacij. Seveda je Ministrstva za zdravje RS pripravilo vzorčni predlog in ustrezne napotke za t.i. sistem za upravljanje varovanja informacij (SUVI). V bistvu obsega ljudi, procese in tehnologije (slika 180). Gre torej za skupino dokumentov, v katerih so opisani postopki  v procesu varovanja informacij in varnostna pravila, ki so zavezujoča za vse zaposlene.

Kot bomo pozneje videli, je bolnišnični informacijski sistem temelj zdravstvene ustanove za upravljanje s pacientovimi podatki; z bolnišničnim informacijskih sistemom  se vodijo vsa dogajanja za vsakega posameznika. V ta sistem (program) dostopa vso medicinsko osebje, pa naj si bo za naročanje, vodenje čakalnih vrst, vse vrste preiskav, nameščanje pacienta v sobo in posteljo, cenik storitev, urnike, itd.  Bolnišnice ter njihovi zaposleni imajo torej vpogled v veliko osebnih podatkov, tudi v tiste kateri niso potrebni za zdravljenje. Zdravstveni delavci  zato morajo spoštovati ključna načela o zaupnosti in striktnem varovanju podatkov v zdravstvu. Praksa je pokazala, da so v zdravstvenih institucijah  npr. kršitve »Zakona o varstvu osebnih podatkov« zelo pogoste, saj zdravstveno osebje ključnih občutljivih podatkov pacientov ne varuje primerno. Osebni podatki se nepravilno posredujejo, dostop do njih ni ustrezno varovan ali pa do zdravstvenih podatkov dostopa osebje, ki nima pooblastil.

     Bolnikovi osebni podatki so v središču zdravstvenega varstva. Bolnik mora dati soglasje, da deli svoje osebne zdravstvene podatke s strokovnjaki; soglasje velja skozi celotno zdravstveno oskrbo, podajanje diagnostike in omogoča zapis medicinske zgodovine posameznika in s tem tudi zagotavlja varnost pacientov. Ker gre za občutljive podatke je dolžnost zdravstvenih delavcev, da zagotovijo, da so zapisani podatki shranjeni, skupni in dostopni, kakor to določa zakon.

Obstajata dva glavna cilja v zvezi z varnostjo informacij na področju zdravstvenega varstva (Alhfeldt, 2007):

Za zdravstveni sektor je značilnih nekaj posebnosti v zvezi z varovanjem informacij (Ministrstvo za zdravje RS, 2011):

Leta 2008 je bil uveden mednarodni standard ISO/IEC 27799, ki vsebuje smernice, za upravljanje sistemov informacijske varnosti (SUVI) v zdravstveno varstvenih okoljih. Smernice so namenjene ravnanju zdravstvenih organizacij in drugih varuhov osebnih zdravstvenih podatkov. Jasno opredeljujejo, kako najbolje čuvati zaupnost, celovitost in dostopnost teh podatkov. Standard ISO/IEC 27799 predstavlja dopolnitev priporočil ISO/IEC 27002 povezanih z varnostmi kontrolami, ter povzema in dopolnjuje tiste elemente SUVI, ki so specifični za področje zdravstva.