3.3 UPORABNIŠKA PROGRAMSKA OPREMA

    Uporabniška programska oprema (UPO) je namenjena končnim uporabnikom in reševanju specifičnih problemov uporabnika ali pa pomoči uporabniku pri delu, izobraževanju in zabavi. V osnovi jo delimo na (slika 115):

    Splošno-namenska uporabniška programska oprema (slika 116) je namenjena izdelavi standardnih izdelkov končnih uporabnikov; sem spadajo programi za delo z besedili, programi za delo s preglednicami, programi za delo z bazami podatkov, programi za predstavitve itd. Pripravljajo jih programerske ustanove kot. Npr. Microsoft, Adobe itd. Naštejmo nekaj primerov te programske opreme različnih programerskih - založniških hiš:

Takšna splošno-namenska uporabniška programska oprema je lahko:

    Med specializirano oz. aplikacijsko uporabniško programsko opremo  spadajo programi, ki rešujejo specifične probleme uporabnikov (npr. izračun plač, vodenje poslovanja, grafične programske rešitve, programe zabave itd.) oz. za specifično uporabniško okolje (npr. zabava, igre, multimedija, izobraževanje, programska orodja itd.). Pišejo jih programerji ali pa tudi končni uporabniki sami. Naštejmo nekaj primerov te programske opreme različnih programerskih - založniških hiš:

V nadaljevanju si nekoliko podrobneje oglejmo  nekaj najpogosteje uporabljenih predstavnikov splošno-namenske uporabniške programske opreme.

 

3.3.1 Splošno-namenska uporabniška programska oprema

     Programi za oblikovanje - urejanje besedil (ang. word processor, text editor) predstavljajo enega najpogosteje uporabljenih predstavnikov uporabniške programske opreme. Z njimi lahko urejamo preproste dopise pa tudi najbolj zahtevne dokumente. V osnovi vsebujejo velik nabor orodij, ki nam olajšajo razna opravila, med katerimi so: oblikovanje besedila, določitev postavitve strani, uporabo in izdelavo novih slogov, uporabo glave, noge, izdelavo vsebinskega kazala, kazala preglednic in slik, izdelava preprostih preglednic, črkovalnik besedila, vstavljanje slik, enačb, grafov itd.

Programi za oblikovanje besedil imajo kar obsežno zgodovino. Začetek (slika 118) je seveda vezan na Gutenberga, ki je v sredi 15. stoletja izumil in uveljavil tisk s premičnimi kovinskimi črkami. Gutenbergov izum ni prinesel le tehnične revolucije ampak tudi družbeno-politične spremembe, prav tako kot pozneje računalnik, tudi z možnostjo samostojnega oblikovanja in tiskanja besedil.  Verjetno prvi program za pisanje in oblikovanje besedil z računalnikom so leta 1963 izdelali za računalnik PDP-1, in sicer t.i. Collosal Typewriter ter njegov precej bolj priljubljen naslednik Expensive Typewriter. Prvi programi z vrstičnimi urejevalniki so bili dokaj okorni, izboljšavo pa so prinesli šele zaslonski urejevalniki s sistemom WYSIWYG ( ang. What You See Is What You get - Kar vidiš je to, kar dobiš). Pomembno je tudi leto 1978, ko so v podjetju MicroPro napisali prvi množičnejši urejevalnik besedil Wordstar, leto kasneje pa Lotus WordPro in Corel WordPerfect. Leta 1983 je bila napisana prvotna različica MS Word za IBM PC (slika 119) in operacijski sistem DOS. Kasneje so sledile različice za Apple Macintosh (1984), SCO UNIX ter Microsoft Windows (1989). Leta 1990 je Word  postal del programskega paketa Microsoft Office  1.0 (Word 1.1, Excel 2.0, PowerPoint 2.0).

Velika prednost programov za oblikovanje besedil je enostavno spreminjanje in popravljanje že napisanega besedila ter možnosti oblikovanja, ki pripomorejo k vizualni privlačnosti in funkcionalni uporabnosti dokumentov. Izbiramo lahko obliko, barvo in velikost pisave. Razen klasične strani lahko oblikujemo stolpce (npr. podobno kot v časopisu). Med tekst lahko vstavljamo slike in druge grafične dokumente. S pomočjo predlog in odstavčnih slogov je omogočeno enostavno oblikovanje daljših dokumentov, pa tudi avtomatično izdelavo kazal (npr. kazalo vsebine, kazalo slik...). Preverjanje črkovanja, ki je nepogrešljiva funkcija novejšega urejevalnika besedil, pomaga uporabniku pripraviti besedilo brez tipkarskih napak v izbranem jeziku. Daljšemu besedilu lahko dodamo glave in noge ter oštevilčimo strani. Najbolj znana urejevalnika besedil sta Microsoft Word iz zbirke Microsoft Office (slika 120 ) in brezplačni Writer iz zbirke OpenOffice (slika 121).

    Za pisna oz. grafična dela, ki zahtevajo zahtevnejše združevanje teksta in slik, se uporabljajo programi namiznega založništva (ang. Desk Publisher) (slika 122). Namenjeni so posameznikom in večjim ali manjšim založniškim hišam, saj omogočajo učinkovitejše delo in pocenitev celotnega procesa oblikovanja knjig, časopisov, revij ali drugih publikacij. Začetki uvajanja teh programov segajo v leto 1986, ko je bila zasnovana prva kombinacija strojne in programske opreme z uporabo laserskega tiskalnika, programa Pagemaker in mikroračunalnika Macintosh (Apple). Kmalu zatem (1986) se je na tem področju pojavil izredno zmogljiv program za osebne računalnike, to je Corelov Ventura Publisher, ki je še sedaj v uporabi (novejše verzije so del programa CorelDRAW),  saj zmore združevanje in ureditev tekstov večine urejevalnikov besedil in slik. Konkurentni izdelkov te vrste so npr.: FrameMaker (Adobe), InDesign (Adobe), QuarkXPress (Quark), MS Publisher (Microsoft) itd.

     Programi za delo s preglednicami (angl. spreadsheet)  omogočajo obdelavo podatkov v tabelah. Uspešno jih lahko uporabljamo na vseh področjih, kjer preračunavamo ali analiziramo podatke (npr. planiranje, obračune in vodenje stroškov, izračune poslovnih in drugih parametrov, analiziranje, statistika itd.). Najbolj znana urejevalnika preglednic sta gotovo Microsoft Excel (slika 123) iz zbirke Microsoft Office in brezplačni Calc (slika 124) iz zbirke OpenOffice. Zgodovina elektronskih preglednic je podobna zgodovini programov za oblikovanje besedil (slika 125). Prva elektronska oblika preglednice VisiCalc, ki sta jo razvila Dan Bricklin in Bob Frankston leta 1978, predstavlja prvo resnično uspešno aplikacijo tega področja za osebne računalnike. VisiCalc je  pripomogel, da  so  se  mnogi ljudje,  predvsem  poslovneži, odločili  za prvi nakup osebnega računalnika. Tudi naslednik Lotus-1-2-3, ki ga je v 80-ih letih (1983) razvil Mitch Kapor, ostaja eden najbolje prodajanih produktov programske opreme vseh časov. Naslednji mejnik v razvoju preglednic predstavlja Microsoftovo orodje Excel, prvotno napisan za računalnike Apple Macintosh (1984-1985), nato pa cela množica vse bolj izpopolnjenih in zmogljivih programov za delo z preglednicami v okolju Windows (npr. MS Excel 5., MS Excel 7.0 za Win 95, MS Excel 9.0 za Office 2000, nato MS Excel 10 za Office XP itd.).

    Vneseni podatki preglednic so lahko različnih vrst (besedilni, številski, slika, zvok). Polje, ki je na križišču vrstice in stolpca, se imenuje celica (slika 126). Vrstice označujemo s številkami, stolpce s črkami, celice pa s črkami in številkami. Podobno kot v programih za oblikovanje besedil je v uporabi preglednic mogoče izbrati obliko, velikost in barvo pisave, obarvati območje, preveriti pravopis, dodati zvočne in grafične elemente in ustvariti dokument za izpis na tiskalniku ali objavo na spletu. Podatke lahko razvrščamo po poljubnih kriterijih in jih filtriramo z namenom, da v izpisih prikažemo le tiste, ki so potrebni za pomenljiv prikaz rezultatov. V posamezno celico tabele lahko vnesemo besedilo, številsko vrednost ali formulo. Za računanje uporabljamo formule in funkcije. Funkcije razvrščamo v skupine, npr. matematične, statistične, finančne, datumske, logične. Urejevalniki preglednic imajo vgrajena tudi številna orodja za analizo podatkov. Vse odvisnosti vnesenih podatkov si računalnik oz. program zapomni in če spremenimo določen podatek v preglednici, se bodo ustrezno spremenili tudi vsi drugi, ki so povezani z njim. Tako zlahka opazujemo vplive večjih ali manjših sprememb na preglednico oz. celoten model. Torej nam preglednice lahko odgovarjajo na vprašanja »Kaj če ...?«, zato jih lahko uporabljamo za postavljanje preprostih računalniških modelov oz. simulacij.

Ena večjih prednosti uporabe preglednic je tudi enostavna izdelava in oblikovanje različnih vrst grafikonov. Podatke lahko predstavimo npr. s stolpčnimi, črtnimi, krožnimi ali tortni in drugimi oblikami grafikonov. Za vrsto grafikona se seveda odločimo glede na vrsto podatkov, ki jih želimo grafično predstaviti.

    Elektronske preglednice že omenjenega programskega paketa Microsoft Excel (slika 123) iz zbirke Microsoft Office in odprtokodnega CALC (slika 124) iz zbirke OpenOffice je mogoče uporabljati v povezavi z urejevalniki besedil, s programi za izdelavo predstavitev in drugimi aplikativnimi programi posamezne zbirke. Urejevalniki preglednic omogočajo vnos tako razsežnih tabel, da v praksi do omejitev skoraj ne more priti (npr. v MS Excel več kot 16.000 stolpcev in več kot 1 milijon vrstic, kar je več kot 16 milijard celic).

    Če vzamemo za primer okno preglednice programskega paketa MS Excel 2010, vidimo niz objektov, ki uporabniku lajšajo delo (slika 123): zavihki na traku z ukazi in ukaznimi gumbi (ti v vsaki skupini izvedejo ukaz ali prikažejo meni z ukazi), naslovna vrstica, vnosna vrstica, statusna vrstica itd. Večino zaslona zajema okno delovnega lista, ki ga imenujemo preglednica. Preglednica oz. delovni list je glavni dokument, ki ga v Excelu uporabljamo za delo s podatki in njihovo shranjevanje. Delovni list je sestavljen iz celic, organiziranih v stolpce in vrstice. Mreža preglednice Excel 2010 obsega na vsakem delovnem listu 1.048.576 vrstic ter 16.384 stolpcev, nanizanih od stolpca A do stolpca XFD. Posamezna preglednica tvori en list v delovnem zvezku (slika 123), v katerem je ob prvem zagonu Excela privzeto število listov, označenih z List1, List2, List3 ... Delovne liste enostavno preimenujemo, dodajamo (njihovo skupno število je omejeno s pomnilnikom), spreminjamo njihov vrstni red, jih brišemo itd.

     V vsakdanjem in poslovnem življenju se pogosto srečujemo s kopico med seboj povezanih podatkov. Dokler je njihov obseg majhen, jih še lahko preprosto spremljamo, ko pa se njihovo število in kompleksnost začneta povečevati, se pojavi potreba po njihovem celovitejšem obvladovanju. Ko še ni bilo računalnikov, so podatke zapisovali v razne obrazce (kartone) in jih shranjevali v kartoteke. Zdaj jih shranjujemo elektronsko v računalniške zbirke podatkov in to z uporabo ustrezenega programskega orodja - programa za delo z bazami podatkov (angl. database) (slika 127). Ti so v današnjem času temelj procesov upravljanja vsakega podjetja, saj nam omogočajo zares veliko stvari: od učinkovitega in varnega shranjevanja ogromnih količin podatkov ter njihove obdelave, pa vse do iskanja, filtriranja in same uporabe le-teh. Brez dobre podatkovne baze nobeno dandanašnje podjetje ne more učinkovito poslovati. Zbirka podatkov v osnovi vsebuje podatke, ki so organizirani tako, da predstavljajo vir informacij pooblaščenim osebam.

    Tudi zgodovina programske opreme za delo z bazami podatkov je zelo razgibana. Vse se je začelo v zgodnjih 60-tih letih z Charlesom Bachmanom  iz General Electric-a, ki je razvil prvi splošno-namenski sistem za upravljanje baz podatkov (ang. Integrated Data Store); sledil je IBM s svojim hierarhičnim podatkovnim modelom (pozna 60. leta) in nato z relacijskim modelom (Edgar Codd - 70. leta). Prvi pomembnejši programski paket za delo z bazami podatkov je gotovo dBase podjetja Ashton-Tate (pozneje Borland), ki je izšel v letu 1980 za mikroračunalnike operacijskega sistema CP/M, nato pa prirejen za Apple II in IBM PC računalnike z OS DOS. Microsoftov Access verzije 1.0 je zagledal luč sveta leta 1992 in hitro prevzel primat med programi za delo z bazami podatkov na osebnih računalnikih; s pojavo Microsoft Office 95 pa Access 95 postane del programskega paketa Microsoft Office Professional, kar velja še sedaj (npr. Access 2010 v MS Office 2010 Professional).

    Programi za delo z bazami podatkov omogočajo dvoje: organizirano shranjevanje podatkov in tipična opravila s podatki, kot so iskanje podatkov, združevanje podatkov, statistično obdelavo in izpis poročil, ki temeljijo na podatkih. Najbolj znana paketna programa za urejanje zbirk podatkov sta Microsoft Access iz zbirke Microsoft Office (sliki  128 in 129) in brezplačni Base iz zbirke OpenOffice. Programi za delo z zbirkami podatkov omogočajo učinkovit način shranjevanja velikih količin podatkov. Omogočajo izdelavo, spreminjanje in dopolnitev podatkovnih zbirk. Podatkovne zbirke z njihovo pomočjo preiskujemo oz. na njih poizvedujemo, izdelujemo poročila (slika 129), naredimo statistične obdelave in različne analize. 

Primer večje zbirke podatkov je npr. register prebivalcev. Vsebuje ime, priimek, rojstne podatke, naslov stalnega bivališča in druge podatke, ki jih o nas vodi država. Seveda pa ni nujno, da so zbirke podatkov tako obsežne. V podjetju je primer zbirke podatkov kadrovska evidenca zaposlenih, v banki podatki o komitentih, v knjižnicah podatki o knjigah in njihovi izposoji itd.

Pod pojmom zbirka podatkov razumemo podatke in njihovo organizacijo (sliki 130 in 131). Podatki so v zbirki podatkov organizirani v podatkovnem modelu. Najpogosteje je to relacijski podatkovni model, kjer podatke uvrščamo v tabele, ki si jih lahko predstavljamo kot kartoteke. Te tabele pa so med seboj povezane z vzpostavitvijo relacije (sliki 128 in 129). Relacija med dvema tabelama se vedno vzpostavi preko posebnih polj, ki jim rečemo ključi.

Vzemimo primer (slika 131): imamo zbirko podatkov o študentih: vpisna številka, ime, priimek, naslov in kraj bivanja. Podatki so shranjeni v obliki tabele, se pravi v vrsticah in stolpcih. Stolpce imenujemo polja in vanje shranjujemo isto vrsto podatka (npr. ime); vrstice imenujemo zapisi in vanje vpisujemo vse podatke o istem objektu (v našem primeru podatki o isti osebi). Seveda bistvo zbirk podatkov ni v eni, temveč v več tabelah podatkov, ki jih je mogoče med seboj povezovati. Razen tabele študent imamo še npr. tabelo učitelji,  kjer vodimo različne podatke o predavateljih in tabelo izvedenih predavanj - predmetov (šifra predmeta, ime predmeta, termin izvedbe, število udeležencev...). Razen tega pa bi v to tabelo radi vnesli še predavatelje in udeležence posameznega predmeta. Ker imamo študente že shranjene v zbirki študent, nima smisla v tabelo izvedenih predavanj vnašati vseh podatkov o študentih. Namesto tega vnesemo le njihove šifre. Enako velja za podatke o predavateljih. Tabele medsebojno povezujemo z vzpostavitvijo relacije (slika 129) in s pomočjo ključev. V našem primeru so ključi šifre študentov, predavateljev in predmetov. Bistvo računalniške zbirke podatkov je v enkratnih vnosih istih podatkov. S tem preprečujemo odvečno delo in zmanjšujemo možnosti napak.

    Kot pripomoček pri predstavitvah s pomočjo računalnika (elektronske prosojnice) se uporabljajo programi za predstavitve (ang. presentation software). S pomočjo računalnika in predstavitvenega programa lahko izdelamo najrazličnejše predstavitve. Njihov temeljni namen je povečati sporočilno moč predstavitve, predavanja ali poučevanja. Primer računalniške predstavitve (ang. slideshare) je prezentacija, ki jo pripravi predavatelj za svoje predavanje. Z njo predavatelj vizualno predstavi informacijo oz. tematiko o kateri govori in tako ojača prenos informacij, krepi razumljivost svojih besed ter daje predavanju širšo razsežnost in nazornost. Najbolj znani programi te vrste zadnjega časa so Microsoft PowerPoint iz zbirke Microsoft Office (slika 132), brezplačni Impress iz zbirke OpenOffice in spletna prezentacijska aplikacija Prezi. Če se opredelimo na MS PowerPoint vidimo, da je bila prva verzija tega programskega paketa izdelana leta 1987 za Aple Mac računalnik (PPoin 1.0), za Windowse pa 1990 leta (PPoint 2.0), leta 1995 je postal PPoint del paketa MS Office 95 (verzija 7.0); sledil je niz vse bolj izpopolnjenih programskih verzij (npr. PPoint 2000, PPoint 2002 (OS WIN XP), PPoint 2007 (verzija 12), PPoint 2010 (verzija 14) itd.). 

Programi za izdelavo računalniških prezentacij so v osnovi kombinacija urejevalnikov besedil in programov slikanja. S predstavitvenim programom ustvarimo zaporedje predstavitvenih strani, ki lahko vsebujejo različne elemente: besedila, grafikone, tabele, slike, zvočne zapise in film. To zaporedje predvajamo na zaslonu po vrstnem redu, ki si ga pripravimo vnaprej in ga ne moremo spremeniti (diaprojekcija), ali pa navidezno zaporedno, kjer lahko s krmilnimi gumbi po potrebi strani preskakujemo ali se nanje vračamo.

Prosojnica in diapozitiv nista posrečena izraza, a ju vseeno uporabljamo (v uporabi je predvsem diapozitiv). Oba se nanašata na medija, ki ju danes skorajda ne uporabljamo več. To sta grafoskop in diaprojektor, kar je oboje nadomestil računalnik oz. njegovi izhodni napravi: zaslon in LCD projektor.

Predstavitveni programi imajo več predlog za izdelavo predstavitve. Uporabnik izbere eno izmed ponujenih možnosti ali si jo oblikuje sam (slika 132). Predloga ima obrazce za naslovno stran in osrednji del, kamor vnašamo vsebino predstavitve (besedilo, tabele, grafikone, slike, zvočne elemente in animacije). Besedilo najpogosteje pišemo v obliki alinej. Uporabimo kratke in jedrnate stavke ali celo nepopolne stavke, ki predstavljajo naslov kratke teme, o kateri govorimo. S predstavitvenim programom je mogoče pripraviti tudi spletno stran.

Predstavitve lahko tiskamo. Najpogosteje izberemo tiskanje izročkov, se pravi tiskanje enega ali več diapozitivov na eno stran papirja; poslušalci lahko na izročke pišejo lastne zapiske.

 

3.3.2 Kratka navodila za oblikovanje in uporabo e-prosojnic

     Predstavitveni program je lahko učinkovit le, če vemo, kako z njim dobro in pravilno pripraviti predstavitev; v nasprotnem bomo z njim dosegli ravno nasproten učinek (sliki 133 in 134). Vsaka predstavitev ima uvod, jedro in zaključek, V uvodu kratko napovemo bistvo predavanja oz. predstavitve, jedro je osrednji del predavanja kjer po izbranih korakih predstavimo bistvo problematike oz. e-predstavitve, v zaključku pa kratko povzamemo in strnemo predstavljeno problematiko. Praksa kaže, da pozornost poslušalcev in količina shranjenih informacij narašča, če govorni del podpremo z besedilnim, slikovnim in skrbni izbranim multimedijskim gradivom.

    Vedno se moramo zavedati, da je predstavitev namenjena poslušalcem in ne avtorju oz. predavatelju. Zato si moramo vsaki točki izdelave zastavljati naslednja vprašanja: je vsebina dovolj vidna, je razumljiva, ali predstavitev povečuje sporočilno moč predavanja oz. predstavitve.

Prosojnice naj imajo malo besedila. Zavedati se moramo, da prevelika količina besedila na prosojnici preusmeri pozornost s predavatelja na prosojnico oz. da poslušalci velike količine besedila ne morejo hkrati poslušati in brati.

Podlaga prosojnice naj bo svetla, besedilo na njej pa temno. Nekateri menijo, da je pomembno le, da sta podlaga in besedilo kontrastna, se pravi, da so sprejemljive tudi svetle črke na temni podlagi (npr. rumene črke na temno modri podlagi). Za tiskanje izročkov je bolje, da so črke na svetli podlagi. Čeprav so raznobarvne podlage lahko na videz privlačne, pa niso priporočljive, saj je na pisanih podlagah besedilo slabo vidno. Za celotno grafično zasnovo prosojnic, je zelo pomembna izbira barv. Izbiramo barve, ki so na podlagi dobro vidne in med seboj usklajene (upoštevamo barvni krog - slika 135).

Kako dolgo naj se predavatelj zadrži na eni prosojnici, je težko zapisati kot pravilo, ki drži v vseh okoliščinah. Za običajne prosojnice priporočajo 1 do 1,5 minute; predavanja so bolj dinamična, če se slika pred poslušalci ustrezno hitro spreminja, oz. ustrezno spremlja besedilo.

Na prosojnicah uporabljajmo razen besedila še grafične elemente. Pregovor pravi, da je slika vredna več kot tisoč besed. Seveda ta trditev ne drži vedno, saj moramo biti pri izbiri in uporabi slik pazljivi; izbiramo le tiste slike, ki natančneje pojasnjujejo in nazorneje prikažejo v besedi in sliki podano vsebino. Slike, le za popestritev predstavitve ne uporabimo, saj take slike navadno ne izboljšajo njene sporočilne vrednosti, ampak jo lahko celo poslabšajo. Če se poslušalec v mislih ukvarja s sliko, ki s predstavitvijo vsebine ni povezana, ne povzame bistva, ki mu je bila z predstavijo namenjena. Držimo se naslednjega pravila: v predstavitev ne vstavljamo raznih brezpomembnih sličic in okraskov, temveč le pomenljive grafične elemente (npr. z besedilom povezane grafikone, slike, animacije, video posnetke itd.).

Besedila na prosojnici morajo biti jezikovno pravilna. Priporočljivo je, da pri izdelavi vklopimo preverjanje pravopisa. Zavedati se moramo, da so napake za poslušalce moteče in dajejo slab vtis o predavatelju!

    Za izvedbo dobre računalniške predstavitve, ob dobri programski opremi in po vseh, zgoraj naštetih pravilih priprave prosojnic in predstavitve, potrebujemo tudi ustrezno tehnično opremo (slika 136), med katero je ustrezen računalnik (stacionarni, prenosni, tablični...), dovolj veliko in kvalitetno projekcijsko platno, kvaliteten LCD projektor in laserski kazalnik, po možnosti pa tudi krmilna miška (daljinsko preklapljanje med prosojnicami).