Računalnik je za povprečnega zdravstvenega delavca neke vrste črna škatla (slika 59). Vanjo vpisuje določene podatke, zažene določeno aplikacijo in čaka na rezultate. Kateri sestavni deli so v njegovi notranjosti, večina zdravstvenih delavcev izve šele ob prevzemu računalnika na delovnem mestu ali ob nakupu za domačo rabo; takrat ga sprašujejo kake vrste računalnik želi, koliko pomnilnika potrebuje, ali hoče imeti grafično kartico tega ali onega proizvajalca, procesor firme Intel ali AMD, CD ali DVD pogon, koliko USB vhodov potrebuje itd. (slika 60).

V osnovi ni potrebno vedeti, kateri sestavni deli so v računalniku. Katere vrste čipi in vezja so vgrajeni, bo zanimalo samo strokovnjake in tiste, ki hočejo sami sestaviti zmogljivejši računalnik. Za povprečnega uporabnika je dovolj, da ve, za katera opravila bo potreboval računalnik. Za nekatere je to urejanje besedila, brskanje po spletu, uporaba računovodskih programov, za druge pa igranje igric, obdelava fotografij in videoposnetkov itd. Osnovne naloge, ki jih mora računalnik opravljati, so:

Da bi lahko opravil vse te naloge, računalnik potrebuje strojno (ang. hardware) in programsko (ang. software) opremo.

Računalniki še zmeraj temeljijo na Von Neumannovem modelu računalnika; sestavljeni so iz naslednjih osnovnih elementov (slika 61):

Osrednji del računalnika je centralna procesna enota (CPE ang. CPU), saj se vse poti v računalniku stekajo prav vanjo. Običajno jo sestavljajo trije osnovni deli; aritmetično - logična enota, krmilna enota in registri. Osnovna naloga centralne procesne enote je, da iz notranjega pomnilnika jemlje ukaze in jih izvršuje. V notranjem pomnilniku, ki mu včasih pravimo glavni ali tudi hitri pomnilnik, je lahko shranjena kakršnakoli informacija, ki jo je računalnik sposoben sprejeti; to so ukazi, programi, podatki, vmesni in končni rezultat itd. Sposobnost notranjega pomnilnika za hitro prenašanje informacij v centralno procesno enoto in iz nje, je ključnega pomena za delovanje vsakega računalnika.

Vhodno - izhodne enote služijo za prenos informacij med zunanjim svetom, centralno procesno enoto in pomnilnikom. V osnovi jih lahko delimo v dve skupini. V prvo spadajo naprave, ki so namenjene predvsem za prenos informacij med centralno procesno enoto in notranjim pomnilnikom na eni strani ter zunanjim svetom na drugi strani. Standardne naprave te vrste so na primer tiskalniki, tipkovnice, miške, zasloni različnih vrst, risalniki, telekomunikacijske naprave itd. Poleg teh poznamo še vrsto takih, ki so značilni samo za določeno področje uporabe računalnika kot na primer čutilniki (senzorji) za tlak, temperaturo, kemične ali biološke setavine, spremljanje delovanja določenega organa, vključevanje in krmiljenje laserskih nožev, sprememb magnetnega polja in podobno (slika 62).

V drugo skupino spada zunanji pomnilnik, ki ga lahko obravnavamo na dva načina: kot razširitev notranjega pomnilnika in kot vhodno - izhodno napravo. Skupna značilnost te naprave je torej, da služi shranjevanju informacij, čeprav se mnogokrat uporablja tudi za komunikacijo z drugimi računalniki (npr. USB ključki, magnetni disk, mreže itd.).

Oglejmo si posamezne elemente Von Neumannovem modelu računalnika nekoliko podrobneje!