Če smo zelo natančni, lahko  vhodno - izhodne enote v osnovi delimo v tri skupine, in sicer:

Oglejmo si jih nekoliko podrobneje.

2.2.3.1 Vhodne enote

Z računalnikom se pogosto "pogovarjamo" tako, da mu podatke ali programe neposredno tipkamo na tipkovnico (sliki 88, 89), ki je v žični ali brezžični povezavi z računalnikom. Običajni uporabniki natipkamo v eni minuti od 50 do 150 znakov, spretni tipkarji pa tudi 500 znakov in več. Pri tujih računalnikih so tipke razporejene po t.i. sistemu QWERTY, pri slovenskih pa po sistemu QWERTZ (slika 88).  Standardna računalniška tipkovnica ima več kot 100 tipk, ki jih glede na njihov namen delimo v več skupin, in sicer:

K  tipkam s posebnim pomenom in opravilno funkcijo štejemo naslednje (slika 89):

V tehničnem smislu je tipkovnica sestavljena  iz niza stikal: za vsak znak na tipkovnici po eno stikalo. Vsakič, ko pritisnemo določen znak - tipko, sklenemo stikalo (slika 88). Stikala so urejena v matriko (mrežo), kot to delno prikazuje slika 88. Računalnik nenehno pregleduje tipkovnico in ugotavlja, ali je bil kak znak - tipka - pritisnjena  ali ne. S pritiskom na tipko tipkovnice vzpostavimo stik med prevodnikoma - dvema pravokotnima žicama. Obe sta povezani z bralnim pomnilnikom, ki prevede kombinacijo žic v že omejeno kodo ASCII. Če je npr. pritisnjena tipka "A", je njena koda 01000001 (desetiško 65).

V osnovi ločimo naslednje vrste tipkovnic:

Še pred kratkim smo morali vse ukaze vtipkati s tipkovnico. To je bilo največkrat težavno in dolgočasno opravilo, zlasti če nismo spretno tipkali in poznali ukazov operacijskega sistema oz. določenega programa. Ker je ta ovira ljudi odvračala od uporabe (in s tem tudi od nakupa) računalnikov, so se proizvajalci kmalu domislili preproste rešitve - miške (slika 90 - leta 1968 jo je izumil Douglas Engelbart). Z leti je razvoj prinesel vse več oblik, gumbov in seveda funkcionalnosti. V zadnjem času jih delno že nadomeščajo na dotik občutljivi zasloni (npr. dlančniki, tablice, pametni telefoni..) ali različne projekcijske rešitve, a njihovo preprostost bo  težko hitro presežena. V osnovi ločimo (slika 90):

Mehanske miške - miške s kroglico, so bile ene prvih računalniških mišk.  Gibanje zaznavajo s pomočjo kroglice, ki dvema drsnikoma sporoča premike po oseh X in Y ter s tem računalniku sporoča koordinate za premikanje kazalnika (kurzorja). Miške s kroglico so kmalu zamenjale optične miške, ki so boljše tako po ločljivosti (natančnost) kot hitrosti. Starejše optične miške uporabljajo svetlečo diodo (LED) za osvetlitev podlage pod miško, optični senzor pa nato z zajemom slik podlage pomaga razvozlati, v katero smer uporabnik premika miško. Vse to se seveda zgodi v milisekundah, preračune razlike v slikah pa opravi v miško vgrajeni procesor.

Med tehnično naprednejšimi optičnimi miškami so gotovo laserske miške, ki namesto diode LED uporabljajo infrardečo lasersko diodo, ki je pri svojem delu še odzivnejša in natančnejša. V prid laserskim miškam govori tudi nižja poraba električne energije in zato daljša avtonomija ob delovanju na baterije.

Omeniti kaže še sledilne ploščice, ki so tipične vhodne naprave pri prenosnikih. Na dotik občutljiva ploščica sledi gibanju prsta in ga pretvarja v gibanje kazalca na zaslonu.

Z miško izbiramo objekte in aktiviramo ukaze, ki jih vidimo na zaslonu računalnika. Tehnološke izvedbe miške so različne glede na:

Osnovne akcije pri delu z miško so:

Obstajata še nekaj izvedb mišk, ki so v zadnjem času v vse pogostejše v uporabi. Med njimi je gotovo miška s sledilno kroglico (ang. TrackBall - slika 90). Sledilna kroglica se lahko uporablja kot samostojna naprava (pogosta v medicinskih napravah) ali pa kot pripomoček, lociran na miški ali na tipkovnici (prenosnega) računalnika; ima isto funkcijo kot tradicionalna miška.

     Tipkovnica in miška sta osnovni vhodni enoti, v uporabi pa je še vrsta drugih enot (slika 85), kot. npr.:

• Optični bralnik (skener) - pretvori sliko, risbo, fotografijo ali dokument v grafične podatke, ki jih lahko obdela računalnik. V praksi deluje kot fotokopirni stroj, le da je rezultat "poskenirana" slika na monitorju in ne dvojnik originalnega lista na papirju. Opnični bralnik sam po sebi ne prepoznava, kaj je prebral, saj ne razlikuje med besedilom in sliko. Zato pa obstajajo posebni programi za optično prepoznavanje znakov (ang. OCR - Optical Character Recognition), ki zmorejo tudi to. Bralnik natiskano besedilo prebere kot sliko, to pa obdela OCR program, ki prebrano predela v besedilno kodo. Optičnih bralnikov je več vrst: ročni, ki ga povlečemo preko slike, namizni, na katerega sliko položimo na stekleno ploščo in jo prekrijemo s pokrovom  (pod stekleno plošco je bralna glava s pritrjenimi tipali, ki se premika od vrha do vznožja dokumenta in odčita vsako vrstico dokumenta posebej) ter bobnasti, kjer je slika pripeta na vrteči boben.

• Igralna palica - navadno je narejena v obliki ročke, ki jo nagibamo in pritiskamo na tipke na ročki ali na podstavku s čimer krmilimo igralne objekte na ekranu.

• Mikrofon - uporabljamo za snemanje zvoka; analogno zvočno valovanje pretori v električne impulze, ki jih zvočna kartica prepozna in pretvori v binarni zapis.

• Digitalni fotoaparati in video kamere - uporabljamo za snemanje fotografij in videa; posneto gradivo s podatki zapišejo na pomnilni medij (npr. magnetni trak, CD, DVD, kartico..), ki jih po snemanju povežemo z računalnikom in vanj prenesemo podatke. Namesto filma iz starejših časov, vsebujejo senzorsko polje svetlobno občutljivih elementov (CCD čip) s pripadajočo elektroniko, ki signale svetlobnih posnetkov pretvori v binarno obliko.

Maksimalna ločljivost je ena najpomembnejših lastnosti digitalnega fotoaparata in kamer. Kot vemo, so digitalne slike sestavljene iz pik (grafična pika - piksel); ločljivost se nanaša na število pik, ki sestavljajo sliko. Večja kot je ločljivost, bolj ostra je slika. Današnji digitalni fotoaparati namenjeni širšemu trgu se gibljejo v razponu od 2 milijona pik do 20 milijonov pik in celo več. Katero ločljivost potrebujemo je odvisno od tega, kaj nameravamo početi z fotografijami. oz. video posnetki. Če želimo posnetke zgolj pošiljati po e-pošti ali jih dati na ogled na splet, potem bomo zadovoljni z nižjo ločljivostjo. Za tiskanje npr. fotografije, potrebujemo vsaj 150 pik na palec.

• Spletne kamere - (ang. webcam) so majhne kamere, priključena na računalnik, s katerimi lahko v spletu v živo snemamo zvok in video - komuniciramo. V osnovi ločimo vgrajene in zunanje spletne kamere. Notranje spletne kamere so navadno manjše, vgrajene v ohišje monitorja, običajno tik nad zaslonom (npr. v prenosnih in tabličnih računalnikih ali pametnih telefonih). Zunanje spletne kamere so navadno večje, zmogljivejše, z zahtevnejšo optiko in po obliki prirejene načinu uporabe (npr. za nadzor).

Zasloni na dotik za razliko od mišk, ki uporabljajo klik, uporabljajo podoben poseg, ki se imenuje tap oz. tapanje, to je dotik zaslona z enostavnimi potezami prsta oz. dveh prstov, kot npr: tap (enkratni dotik zaslona), dvojni tap (npr. zagon programa..), vlečenje (npr. premik datotek, spreminjanje velikosti oken..), vlečenje in spuščanje (premik ali kopiranje datotek..), povečava - pomanjšava (razmik ali približanje  dveh prstov), vrtenje (rotacija elementa), izbira s podrsavanjem itd.

• Svetlobno pero - uporablja se podobno kot miška, torej za vodenje kazalca miške na ekranu in za izbiro ukazov z uporabo posebnih grafičnih podlog (npr. grafične tablice).

---

    V Marshevi veleblagovnici v mestu Troy, ameriški zvezni državi Ohio, je bil 26. junija 1974 uporabljen prvi laserski bralec za branje črtne kode, ko je neka stranka kupila paket 10  žvečilnih gumijev. Njihova uporaba je do danes daleč presegla prvotne zamisli. S črtno kodo ne označujejo samo izdelkov, ki so na prodaj, temveč se uporabljajo povsod tam, kjer je potreba po hitrem in enostavnem strojnem razlikovanju. Ocenjujejo, da se vsak dan prebere 30 milijard črtnih kod. Črtna koda je čitljiva z bralnikom črtne kode (slika 91). Ti bralniki so lahko samostojne naprave, ki imajo vgrajen pomnilnik in program. V prodajalnah se največkrat uporablja koda GS1 - 13 (bivši EAN 13), drug standard pa je GS1 - 128 (bivši EAN 128), ki omogoča različne dolžine zapisa (slika 91). V trgovinah se uporablja tudi koda UPC_A, v zdravstvu pa UPC_B. Črtne kode lahko zapišejo 10 do 12 znakov in same po sebi ne pomenijo ničesar. Njihova moč se izrazi šele, ko se čitalec poveže s podatkovno bazo, kjer so shranjeni vsi parametri oz. podatki.

V zadnjem času je v pogosti uporabi (tudi v medicini) tudi črtna koda QR (ang. Quick Response - »hiter odziv«) (slika 91 ). Gre za dvodimenzionalno črtno kodo, ki lahko vključuje tudi spletne naslove in preko njih omogoča hiter dostop do informacij. Telefon (kamero) le usmerimo v kodo in če je na telefonu naložen potrebni čitalec, bo telefon sam prebral URL naslov ter prikazal spletno stran z ustreznimi informacijami. 

---

2.2.3.2 Izhodne enote

Prikazovalnik je torej računalniška zunanja naprava oz. enota, katere naloga je prikaz statične in gibajoče slike, ki jih ustvarja računalnik in obdela grafična kartica. V osnovi je prikazovalnik torej predvsem namenjen komunikaciji med človekom in računalnikom. Na svojem zaslonu nam prikazuje poleg podatkov in ukazov, ki smo jih vnesli, tudi rezultat našega delovanja. V tehnološkem smislu ločimo:

Prikazovalniki LCD so na voljo v dveh oblikah, in sicer klasični (razmerja stranic 4:3) in v zadnjem času najpogostejši širokokotni izvedbi (angl. Widescreen, 16:9 ali 16:10).

Pomembne karakteristike prikazovalnikov so:

• Velikost zaslona oz. velikost vidnega polja; za opis se uporabljata dve količini. Prva je razmerje med širino in višino vidnega polja, kot npr. 4:3, 16:9, druga pa diagonala vidnega polja, ki se tradicionalno meri v palcih (inčah) oz. colah (1 palec = 2,54 cm; npr. zaslon 15" (38.1 cm po diagonali), 17" (43,18 cm), 19", 21" in več).
• Grafična ločljivost zaslona oziroma kakovost prikaza; je odvisna od števila uporabljenih pik (piksel - ang. pictureelement - slikovni element, oziroma posamezna pika na računalniškem zaslonu). Podana je z dvema številoma, ki povesta, koliko pikslov se nahaja v eni vrstici in v enem stolpcu zaslona (npr. 1024 x 768, 1280 x 1024, 1600 x 1200 in več). Manjši kot jepiksel (npr. 0,24 mm), večja je ločljivost oz. ostrejša je slika. Večina 15 palčnih monitorjev je namenjena za delo pri ločljivosti 1024 x 768 za 17 in 18 palčne pa pri 1280 x 1024.
• Zaslonu, ki je sposoben prikazovati barve, pravimo barvni, sicer je zaslon enobarvni - monokromatski. Večina današnjih LCD zaslonov lahko prikazuje tisoče ali milijone različnih barv v spektru RGB, kar dosežejo z mešanjem rdečih, zelenih in modrih signalov z različnimi jakostmi.
• Kotna vidljivost je kot, v katerem se dobro vidi na zaslon. Zasloni LCD lahko namreč pri različnem kotu gledanja nanj prikazujejo barvno sliko zelo popačeno. Maksimalni kot je običajno med 50˚ in 100˚. Ta moteč efekt se lahko izboljša z drugačnimi tehnologijami izdelave, pri čemer lahko dosežemo zorni kot celo 140˚ in več.
• Kontrastnost slike je razmerje med najsvetlejšo in najtemnejšo piko na zaslonu. Kontrastnejša slika pomeni bolj "žareč" zaslon in manjše napenjanje oči - torej boljši zaslon.
• Odzivni čas je čas, ki je potreben, da piksel na zaslonu zažari in popolnoma ugasne. Odzivni čas npr. 25 ms pomeni, da se na zaslonu lahko v 1 sekundi zamenja 40 slik (40:1).
• Poraba energije - pri LCD zaslonih se energija porablja za žarnico, matrični zaslon in krmilno elektroniko. Običajno je poraba računalniških 17" LCD monitorjev okoli 20W, pri CRT pa vsaj štiri krat več.

---

Seveda je v uporabi in razvoju še več tehnoloških rešitev za zaslonski prikaz. Oglejmo si najpomembnejše.

Prihodnost zaslonov je gotovo ploska. Cene LCD in plazma zaslonov padajo, konkurenčnost OLED in SED zaslonov pa je vse večja, saj sta njuna poceni izdelava in varčnost tisti, ki zagotavljata boljšo kvaliteto slike in ekonomske prihranke. Vsak zaslon ima na žalost tudi slabe lastnosti; plazma je zaradi svoje velikosti primerna predvsem za TV aparate, OLED pa žal niso vzdržljivi itd. Največ se trenutno pričakuje od SED in HAD zaslonov.

Razvojni trendi prikazovalnikov gredo v smeri možnosti prikazovanja 3D prostora brez uporabe 3D očal, prikaza nadgrajene resničnosti, gibkih zaslonov (zaslonov, ki se dajo upogibati in so praktično nezlomljivi), 3D zaslonov za mobilnike itd.

---

    Veliko krat si želimo videti besedilo ali sliko zapisano oziroma narisano na papirju, ne pa samo na zaslonu. Prebiranje besedil na zaslonu, možnost, da jih hranimo na diskih, CD, DVD, ključkih itd., je zagotovo privlačno in ima svoje prednosti, toda hkraten izpis na papirju daje še večjo preglednost. Zato potrebujemo tiskalnike (ang. printer), torej izhodne naprave (slika 94), ki  kodirane  podatke iz računalnika pretvorijo v človeku razumljivo obliko - besedilo in/ali sliko, ki jo odtisnejo na papir ali kak drug material. V osnovi ločimo več vrst tiskalnikov, in sicer: 

Zasloni in tiskalniki sta osnovni izhodni enoti, v uporabi pa je še vrsta drugih enot (slika 86), kot. npr.:

• Risalniki (ang. plotter) in rezalniki (slika 86); rišejo s posebnimi peresi oz. pisali (enobarvno ali večbarvno) ali pa izrezujejo s posebnimi noži (npr. napise, etikete itd.). Pisalo oz. rezalo nadzira in vodi program, mehanično pa ga premikata dva motorja, eden v eno, drugi v drugo smer. Vidimo, da delujejo risalniki popolnoma drugače kot tiskalniki: rišejo črte od točke do točke, namesto da bi izdelovali risbo s tiskanjem že pripravljenih znakov ali točk. Delujejo na principu gibanja v Kartezijevem koordinatnem sistemu X - Y: pero risalnika je pritrjeno na nosilec, ki se lahko pomika v smeri X (levo ali desno), nosilec s peresom pa je nameščen na konzolo, premikajočo se v smeri Y (gor - dol). Na ta način lahko rišemo ravne, poševne in zakrivljene črte, like itd. Opisana tehnologija je starejša in se uporablja običajno le še pri rezalnikih, novejši risalniki pa uporabljajo tehnologijo brizganja barve, podobno kot že opisani brizgalni tiskalniki. Ta tehnologija omogoča večjo natančnost, zmogljivost in dimenzije (izdelava plakatov, načrtov itd. - slika 86). 
• Zvočniki; predstavljajo izhodne enote, ki s pomočjo zvočne kartice poskrbijo za posredovanje zvoka (glasbe, zvočnih učinkov, govora itd.). Računalniški zvočniki se med seboj razlikujejo tako po obliki kot tudi po funkcionalnosti (visokotonski, srednjetonski in nizkotonski) in kvaliteti zvoka. Lahko imamo samo en zvočnik, lahko pa tudi več, celo do 7 zvočnikov. Najbolj pogosto imamo dva zvočnika, ki posredujeta levi in desni kanal (stereo kvaliteta). Danes pogosto zasledimo par zvočnikov, ki je vgrajen kar v monitor računalnika (tudi notesniki imajo par zvočnikov že vgrajen). Je pa kvaliteta teh, vgrajenih zvočnikov, slabša, zato je za boljšo kvaliteto zvoka bolje imeti dodatne - zunanje zvočnike (slika 86).
• LCD projektor (slika 86); je naprava, ki omogoča prikazovanje (projekcijo) slike, videa ali računalniških podatkov na določeni podlagi ali projekcijskem platnu, in to pri dnevni svetlobi. 
• Večfunkcijske naprave (slika 86) - so naprave, ki omogočajo uporabo več različnih opravil na isti napravi, kot. npr. tiskanje, skeniranje, fotokopiranje, faksiranje itd.  Naprave so lahko na nivoju osebne uporabe ali pa profesionalne; v slednjem primeru so opremljene z mrežnim vmesnikom, tako da so združljive z lokalnim omrežjem institucije, kar pripomore zmanjšati stroške in negativne vplive na okolje. Takšne naprave imajo tudi lastni pomnilnik in trdi disk, ki omogoča shranjevanje dokumentov v osebni predal.

2.2.3.3 Vmesniki

    Za kvalitetno in nemoteno delo vhodno - izhodnih enot so pomembni t.i. vmesniki (ang. interface), ki omogočajo prenos signala med dvema komponentama strojne opreme in ju na ta način tudi poveže.  Nekateri uporabljajo izraz vmesnik kar za konektor ali vtičnico, kamor priključimo na računalnik razne dodatne naprave. Seveda to ni povsem pravilno, saj ta izraz združuje celotno vezje in pripadajočo programsko opremo, ki omogoča zvezo med dvema računalniškima napravama. V grobem delimo vmesnike na:

V čem je razlika? Zaporedni ali serijski vmesnik prenaša podatke bit za bitom, vzporedni ali paralelni pa vse bite enega zloga (npr. 8 bitov pri manjših računalnikih) naenkrat (slika 99) . Zaporedni so pri prenosu podatkov na daljavo enostavnejši in cenejši, so pa v primerjavi z vzporednim počasnejši. Čeprav je obojih več vrst, prevladuje med zaporednimi vmesniki standard RS 232, ki predpisuje tudi tip konektorja (miniaturni D-konektor s 25 priključki), signal na posameznih priključkih in njihove nivoje. Primeri uporabe so priklop miške, grafične plošče, risalnika itd.

Vzporedni vmesniki sprejemajo in oddajajo hkrati celo besedo, potrebujejo pa poleg osmih »podatkovnih linij« še druge signale, ki računalniku in perifernim napravam povedo, kdaj lahko oddajajo signal oziroma podatek in kdaj ne. Najbolj znan tip vzporednega vmesnika je razvila firma Centronics Corporation (od tod tudi ime centronics vmesnik). Primera uporabe sta npr. priklop tiskalnika, modema itd.

Kaj so torej vodila? Računalniška vodila so avtoceste, po  katerih prihaja do izmenjave podatkov (in ukazov) med centralno procesno enoto računalnika in njegovim pomnilnikom (pa tudi drugimi napravami). Poznamo zelo hitra - lokalna vodila, namenjena predvsem komunikaciji med  CPE in pomnilnikom, pa tudi nekoliko počasnejša zunanja vodila, namenjena komunikaciji s perifernimi napravami (npr. USB).