Internet zaradi možnosti prenašanja vseh vrst podatkov ponuja vrsto storitev za uporabnike (slika 1). Na začetku se je uporabljal za prenos znakovnih sporočil, danes pa prenašamo tudi slike, zvok, video, pa tudi veliko večje količine podatkov. V ta namen so bile skozi desetletja razvite mnoge aplikacije (programi) za delo z določenimi vrstami podatkov, in sicer elektronska pošta, svetovni splet, prenašanje datotek, govorno in video komuniciranje, spletne igre, itd. Oglejmo si nekatere od njih.

 

Svetovni splet (WWW)

Svetovni splet (ang. World Wide Web - WWW) prestavlja navidezno omrežje informacijskih virov, za razliko od interneta, ki predstavlja omrežje računalnikov (slika 2); je mehanizem za dostop do več ali manj med seboj povezanih in prepletenih dokumentov, ki so shranjeni na številnih računalnikih po celotnem internetu. Zaradi preproste uporabe, privlačne grafične oblike in razpoložljivosti prav vseh informacij, je svetovni splet danes sinonim interneta. Kot  iz predhodnih poglavij in zgodovine interneta vemo, se je začetek spleta v taki obliki, kot ga poznamo danes, pričel v Švici, v  inštitutu CERN (Evropska organizacija za jedrske raziskave). Že takrat, posebej pa še danes, omogoča vključitev besedila, slike, zvoka, animacije in video posnetkov v spletne strani, ki so shranjene na določenem spletnem strežniku. Znotraj posamezne strani so hiperpovezave - običajno podčrtane besede, označene s krepko pisavo in modro barvo, ki nas v primeru, da "kliknemo" na njih, "napotijo" na drugi dokument oz. spletno stran (slika 2). V osnovi torej predstavljajo povezave med deli informacij, ki kažejo na druge spletne strani. Spletne strani so napisane v jeziku HTML (ang. Hiper Text Markup Language), ki predstavlja standard za oblikovanje spletnih strani; točno določa strukturo posamezne strani in njene posamezne dele (kaj je naslov, kaj je besedilo, kaj slika, kje naj bo kaj umeščeno, hiperpovezave, poudarjenost itd.). Ker je bila izrazna moč jezika HTML nekoliko premajhna, so se pojavili novi spletni programski jeziki, ki so omogočili še hitrejši razvoj in bolj prijazen dostop do podatkov na internetu, kot npr.: Java (primeren za razvoj interaktivnih mrežnih aplikacij, ki so neodvisne od strojne in sistemska računalniške platforme), XML, XSL, XLINK (primerni za opis in ločitev podatkov od njihove predstavitve), ASP, JSP (skriptna jezika, ki se uporabljata za pisanje spletnih programov, ki se interpretirajo na spletnih strežnikih), VRML (služi za opis 3D objektov) itd.

Spletne strani so dosegljive preko naslovov, ki se vpišejo v naslovno vrstico brskalnika (npr. http://www.vs-nm.si). Kratici http (ang. Hypertext Transfer Protocol - uporablja se pri običajnem prenosu podatkov) in https (ang. Hypertext Transfer Protocol over Secure Socket Layer - uporablja se za varen prenos podatkov) pred naslovom spletne strani pomenita vrsto storitve, ki jo bomo koristili za prenos podatkov in način doseganja spletnih strani. Za pomoč pri iskanju podatkov in naslovov strani po spletu so na voljo spletni iskalniki, ki pomagajo glede na vpisane podatke, locirati spletno stran, ki vsebuje iskane podatke.

Svetovni splet in tudi vse ostale storitve interneta delujejo po že omenjenem modelu povezovanja strežnik - odjemalec (slika 2); povezava se vzpostavi, ko odjemalec oz. uporabnik »potrka« na strežnik in zahteva določeno storitev, v našem primeru spletno stran. Če je potrebno in če ima določeno dovoljenje (npr. uporabniško ime in geslo), mu strežnik to storitev izvede, če pa ga nima, pa zahtevo zavrne.

Pri brskanju po internetu puščamo sledi v obliki piškotkov (ang. cookie). Piškotki so sporočila, ki se zapisujejo na naš računalnik, s katerimi lahko spletna mesta ugotovijo, kdaj smo jih nazadnje obiskali, na kateri strani njihove spletne strani smo se nazadnje ustavili ipd. Ker so piškotki večinoma le v pomoč, je v brskalnikih že prevzeta vrednost, da se sprejme vsak piškotek. Lahko pa brskalniku ukažemo, da nas opozori pred prevzemom piškotka, ali pa da ne sme prevzeti nobenega. V tem primeru nam verjetno ne bodo dostopne določene storitve.

Kadar uporabnik nima pri roki računalnika z internetnim priključkom, si lahko pomaga z mobilnim iskalnikom oz. iskanjem preko mobilnega telefona. Telefon mora biti novejšega tipa oz. mora podpirati vsaj mobilno brskanje WAP 2.

 

Elektronska pošta

Elektronska pošta (e-pošta, ang. E-mail) je najzgodnejša in najpogostejša oblika uporabe interneta. Je način sestavljanja, pošiljanja in sprejemanja elektronskih sporočil (največkrat besedila) po elektronskih komunikacijskih sistemih, največkrat po internetu. Za pošiljanje in pregledovanje elektronske pošte lahko uporabljamo dva načina: z uporabo spletnih brskalnikov ali pa s pomočjo poštnih odjemalcev, kot. npr. Microsoft Outlook (slika 3), Outlook Express, GMail, Opera mail, Mozilla Thunderbird itd.), s katerimi se uporabnik preko omrežja poveže na strežnik elektronske pošte in prebere ali napiše e-pošto (slika 3). Za pošiljanje in pregledovanje elektronske pošte z uporabo spletnih brskalnikov so potrebni aktivna internetna povezava, brskalnik in računalnik. V naslovni  strani spletne pošte v brskalniku vpiše uporabnik svoje uporabniško ime in geslo, se prijavi in lahko začne z urejanjem svoje pošte.

---

Programi za elektronsko pošto omogočajo uporabnikom vsaj pet osnovnih skupin funkcij:

1.     Sestavljanje sporočila: S pomočjo programa za elektronsko pošto lahko sestavimo poljubna sporočila. Tak program vsebuje urejevalnik besedila. S pomočjo vnosnega obrazca izpolnimo naslednja polja:

·    naslovnik (To) - naslovi prejemnikov elektronske pošte;

·    v vednost (Cc) - naslovi prejemnikov, za katere želimo, da prejmejo pošto v vednost;

·    skrita kopija (Bcc) - naslovi prejemnikov za katere želimo, da prejmejo pošto v vednost, vendar se teh naslovnikov ne prikaže prejemniku elektronske pošte;

·    naslov (Subject:) - naslov sporočila.

Večina programov za elektronsko pošto ima poleg naštetih možnosti še možnost nastavitve pomembnosti sporočila (ang. Set Priority: High, Low, Normal), enkriptiranja sporočila (to pomeni da ga naredimo neberljivega za vse razen uporabnika, ki ga lahko edini dekriptira), vodenja imenika naslovnikov ipd.

2.     Prenos sporočil od pošiljatelja do naslovnika(ov), kar dosežemo s pritiskom na gumb Pošlji (ang. Send).

3.     Obveščanje: če pošiljatelj zahteva, lahko dobi sistemsko sporočilo o dostavi sporočila v naslovnikov predalček.

4.     Branje sporočil: program omogoča uporabniku branje sporočil, lahko pa ga tudi sproti obvešča o novih sporočilih.

5.     Urejanje prejetih sporočil: program omogoča uporabniku branje sporočil, ponovno prebiranje, odgovarjanje nanje (ang. Reply), posredovanje (ang. Forward) ipd.

­­

---

 

Prednost e-pošte je predvsem v zelo preprosti uporabi, zelo nizki ceni (za šolajoče je praktično zastonj), zelo hitremu pretoku sporočil, hkratnemu pošiljanju istega sporočila več uporabnikom hkrati (poštni seznami - ang. mailing lists) itd. Zaradi nevarnosti prenosa virusov, spama (nadležnih oglasnih sporočil) itd. se je dobro držati pravila, da lahko preberemo pošto, odpremo priponko ali jo shranimo na svoj disk le (pravila KREVS – ang. Know Recived Expect Sense Virus):

·         če dobro poznamo pošiljatelja,

·         če smo že kdaj prej od njega prejeli e-pošto,

·         če smo pričakovali pošto in priponko,

·         če ima pošta smisel in

·         če je brez virusa (pregledana z protivirusnim programom).

Pri uporabi e-pošte je potrebno upoštevati bonton, ki predpisuje obliko in vsebino sporočil:

·         e-pošta naj vsebuje v vrstici "zadeva" kratek opis vsebine pisma (nekaj besed),

·         na e-pošto naj bi odgovorili v roku 24 ur. Če ne utegnemo napisati takoj celotnega odgovora, pošljemo najprej kratko obvestilo o tem, da smo sporočilo sprejeli in da se bomo še oglasili,

·         ne posredujemo naprej krožnih pisem, reklamnih sporočil in podobne "navlake",

·         v poslovnih sporočilih ne uporabljamo kratic in smeškov, uporaba velikih črk pa pomeni "vpitje".

 

Spletni klepet - IRC

Spletni klepet - IRC (ang. Internet Relay Chat) je protokol za prenašanje tekstovnih sporočil preko Interneta v realnem času oz. navidezni (virtualni) prostor, kjer se srečujejo ljudje z vsega sveta in se pogovarjajo – klepetajo. Namenjen je predvsem skupinski komunikaciji na pogovornih forumih, imenovanih kanali ali klepetalnice. Omogoča pa tudi komunikacijo v parih oziroma privatne pogovore ter prenos datotek, pa tudi za spletne sinhrone konference.  Na IRC-u se družijo ljudje z različnimi interesi, konjički, vprašanji itd. Družijo se v raznih skupinskih debatah, kvizih in podobnem na enem izmed tisočerih IRC omrežjih - strežnikih. Za vključitev v omrežje IRC je potreben poseben program - odjemalec za IRC, ki omogoča pogovore preko IRC protokola. Odjemalci so na voljo za vse pomembnejše operacijske sisteme, ki podpirajo Internetni dostop. Odjemalci so lahko nameščeni na osebnih računalnikih, ali pa na strežniku. Dokaj znana in pogosto uporabljena odjemalca za IRC za osebne računalnike sta npr. mIRC in XChat, na strežniku pa se lahko uporablja npr. originalni odjemalec IRCd. Seveda se lahko uporabniki IRC-a lahko načeloma vključijo v pogovor brez da bi se rabili registrirati na IRC strežniku. Pred začetkom pogovora morajo izbrati samo svoj psevdonim (ang. nickname).

 

Prenos datotek - FTP

FTP (ang. File Transfer Protocol) ali protokol  za prenos datotek je standardni internetni protokol, ki na internetu omogoča preprosto izmenjavo večjih ali manjših datotek med računalniki. Izvira iz operacijskega sistema Unix, kjer se je prav tako uporabljal za prenose datotek med računalniki. Z razvojem interneta je ta protokol, ki je eden od starejših standardov interneta, postal vsestransko uporabljen protokol za prenos datotek. Vsak računalnik, ki ima nameščen TCP/IP ima nameščen tudi FTP in neko orodje za uporabo le–tega (četudi je to orodje samo v obliki ukazne vrstice). Ker gre za programski standard, lahko brez problema prenašamo datoteke med različnimi operacijskimi sistemi. Prenos se lahko vrši v obeh smereh, torej k sebi (ang. download) ali od sebe (ang. upload). Večina današnjih operacijskih sistemov ima danes grafične vmesnike za prenos datotek; v okolju Windows lahko to storite kar z Internet Explorerjem. Ko je zveza med odjemalcem in strežnikom vzpostavljena, strežnik čaka na ukaze odjemalca. Z ukazom GET odjemalec dostopa do datotek na strežniku, z ukazom PUT pa jih pošilja strežniku (slika 4). Kot vidimo s slike 4, sta v komunikacijo vpletena dva računalnika. Prvi je računalnik, ki nudi storitev FTP – imenovan tudi FTP strežnik. Ta je vedno pripravljen, da nudi svoje storitve drugim računalnikom – imenovani tudi FTP odjemalci. Ko so FTP odjemalci enkrat povezani na strežnik lahko opravljajo različne operacije za delo z datotekami (kopiranje, brisanje, premikanje, preimenovanje,...). Ko je prenos podatkov zaključen, se podatkovna vrata zaprejo.

Običajno  pa uporabljamo FTP storitev interneta s preprostimi vtičniki (slika 4) ali grafični vmesniki – programi, ki omogočajo FTP. Eden takih je npr. odprtokodni program FileZilla (slika 4), nato CuteFTP, BulletProof, gFTP, ncftp, WS ftp itd.

V svetu obstaja množica strežnikov FTP, ki vsebujejo zbirke računalniških programov, slik, tekstov, filmov, zvočnih zapisov itd. Naštejmo jih nekaj: FileZilla Server, War FTP Daemon, Serv-U FTP Server, BSD ftpd, wu-ftpd, ProFTPD, ftp.arnes.si itd.

 

Novice

    Novičarske skupine v internetu imajo malo skupnega s klasičnimi novicami, kot jih poznamo iz medijev, saj so posvečene diskusiji in debati. Bistvo novičarskih skupin so javni forumi, kjer udeleženci objavljajo sporočila, ki jih  lahko vidijo vsi bralci novičarske skupine. Bralec lahko izbere javni odgovor (z objavo v novičarsko skupini) ali zasebni odgovor (na avtorjev elektronski naslov). Skupine so hierarhično urejene. Najvišjo raven v hierarhiji, npr. na primeru novičarske skupine USENET, sestavljajo glavne skupine, kot npr.: Comp (računalniško usmerjene skupine npr. računalniške trgovine, tehnični nasveti in uporabni namigi za strastne računalnikarje itd.), Alt (»Alternativne skupine« - obdelujejo množico tem "od vijaka do dinozavrov"), Biz (poslovne skupine - poslovni izdelki, storitve, ocene), Rec (skupine za rekreacijske dejavnosti), Talk (forumi za splošno razpravljanje), Sci (skupina za znanstvene diskusije, raziskovanje in razvoj), Soc (družbeni problemi in kultura), si (skupine novic iz Slovenije) itd. Vsaka skupina se nadalje deli na več ali manj podskupin, te pa se delijo še naprej, kot npr. to primer skupine sci.med, zanimive za zdravstvene delavce in pokriva področje medicine; je podskupina od Sci, seveda z nadaljnjimi pod - podskupinami.

Novičarske skupine so polek dobrih stvari žal prinesle tudi izum neželene oglasne pošte (spam) ter izmenjavo prepovedanih vsebin (npr. pornografija, pedofilija itd.).

Leta 1995 so postale novičarske skupine na voljo tudi na internetnih straneh, z prodorom Googla pa je baza novičarskih skupin enormno narasla. Za branje in sodelovanje v  takih novičarskih skupinah lahko uporabimo tudi odprtokodni program iz skupine Mozilla Thunderbird, ki deluje po načinu odjemalec - strežnik.

Novičarski strežniki izgubljajo pomen, saj jih počasi izpodrivajo forumi in blogi, ki so po mnenju mnogih preprostejši za uporabo in dostopnejši za širšo množico uporabnikov. Še vedno pa so dober vir informacij, zato so v zadnjem času na voljo tudi v spletni obliki, kakršni sta npr. Google groups (groups.google.com) in Arnesov arhiv novic (www.arnes.si/news/SiNews.html).

 

Forum

     Forumi iz področja medicine - zdravstva:

• Med.Over.Net: http://med.over.net/forum/
• Medeno srce: http://www.medenosrce.net/forum/
• Zdravje - Forum MyCity: http://www.mycity.rs/Zdravlje/
• Zdravniški nasveti: http://www.zdravniski-nasveti.net/?nStran=forum
• Medicina BIH: http://medicinabih.info/forum/?action=profile;u=1779;sa=summary
• Doktor.rs: http://www.doktor.rs/forum/onkologija/
• Forum.hr - zdravje: http://www.forum.hr/showthread.php?t=146950
• itd.
  

 

Blog – spletni dnevniki

Beseda blog je nastala iz angleških besed 'web' in 'log', ki sta se skozi čas spreminjali preko besed Web's log, Weblog, 'blog in na koncu današnja oblika blog.  V osnovi gre za elektronske različice klasičnih dnevnikov, ki jih uporabniki objavljajo na svojih ali določenih spletnih straneh. Njihova značilnost je enostavna uporaba, kar omogoča, da jih soustvarjajo lahko vsi, ki dostopajo do interneta. Tri najbolj očitne lastnosti blogov so: anonimnost, brezplačnost in dvosmerna komunikacija; te lastnosti so dober povod, da se današnji čas (internet 2.0) množica avtorji ubada s pisanjem blogov. Pri tem gre običajno za bolj ali manj enostavno oblikovane spletne strani, ki omogočajo debate znotraj foruma; pri predstavitvah avtorji seveda niso omejeni le na besedilo, ampak lahko objavljajo tudi slike, videoposnetke in podobne dodatke, ki še dopolnijo stik z obiskovalci. Spletni dnevniki so v zadnjem času zelo priljubljeni, saj končni uporabniki ne potrebujejo napredno računalniško znanje, niti znanje za oblikovanje spletnih strani, da bi bili prisotni na internetu in pisali o temah, ki jih zanimajo. Spletni dnevniki v veliki meri olajšujejo izmenjavo interesov, idej, mnenj itd., vse bolj pa so uveljavljajo tudi na novinarskem in poslovnem področju.

Obstaja veliko različnih tipov blogov, ki se ne razlikujejo samo po tipu vsebine, ampak tudi glede na to, kako je vsebina posredovana ali napisana in sicer:

• Osebni blogi - so najbolj pogosti, kot dnevnik ali opisovanje.
• Korporativni blogi - so blogi, ki jih pišejo podjetja v poslovne namene.
• Vsebinski blogi, kot npr.: 
  • podcasting (blog z avdio posnetki)
  • MP3 blog (blog z glasbo)
  • linklog (blog, ki vsebuje povezave)
  • mikroblogi (blogi z zelo kratkimi objavami, do 200 znakov npr. Twiter)
  • artlog (blog, ki se osredotoča na umetnost)
  • photoblog (blog s fotografijami) itd.
• Glede na žanr -  npr. politični blogi, potopisni blogi, hišni blogi, modni blogi, projektni blogi, zdravstveni blogi, izobraževalni blogi, blogi o klasični glasbi, kvizni blogi itd.
• Vprašajni blogi - tip blogov, ki odgovarjajo na vprašanja. Vprašanje se lahko posreduje v obliki priponke, elektronske pošte ali drugih virov kot je telefon ali VOIP.
• Moblogi -  so blogi napisani z mobilno napravo kot je mobilni telefon itd.

Blogi se običajno združujejo v določeno skupnost, ki nastaja na podlagi povezav med blogi in njihovimi avtorji in jo imenujemo blogosfera. Govorimo lahko na primer o slovenski blogosferi. Ker so vsi blogi po definiciji prisotni na internetu, so lahko medsebojno in družbeno povezani. Blogi so v tej sferi tesno povezani, kar pomeni, da lahko avtorji berejo druge bloge, se z njimi povezujejo oziroma se pri svojem pisanju nanašajo nanje. Skupnosti za povezovanje bloggerjev sta npr. BlogCatalog in MyBlogLog [sl.wikipedia.org]. Za iskanje vsebin blogov obstaja več iskalnikov blogov, kot npr. Bloglines, BlogScope, Technorati in slovenski npr. SloBlogi, SiBlogs, BlogOS in Blogorama.

Na spletu je danes veliko ponudnikov plačljivih in brezplačnih spletnih dnevnikov, tako da lahko vsakdo, ki si želi vsakodnevnega ali le občasnega pisanja, oblikuje svoj dnevnik – blog. Do svojega spletnega dnevnika lahko pridemo na dva načina. Če že imamo svojo spletno stran ali bi jo želimo sami postaviti, lahko s spleta snamemo katerega od brezplačnih programov za pisanje blogov in ga namestimo na strežnik. Druga, precej enostavnejša možnost pa je, da odpremo svoj blog na spletni strani določenih ponudnikov (npr. www.eDnevnik.si), ki nam ponuja možnost brezplačnega spletnega dnevnika.

Nekaj zdravstvenih blogov:

• Zdravstveni blog: http://blog.zdravstvena.info/ 
• BioMedCentralBlog: http://blogs.biomedcentral.com/bmcblog/
• Lastovka: https://lastovka.wordpress.com/2007/02/13/slovenski-medicinski-blogi/
• RTV SLO: http://menuwap.ancelutil.com.uy.deciquesi-mobsite.appspot.com/www.rtvslo.si/blog/dr-ben-dover/medicinski-blogi/29037

 

WAP

WAP (ang. Wireless Aplication protocol)  omogoča dostop do informacij preko brezžičnega omrežja za mobilno telefonijo, torej je njegova naloga, da omogoči povezavo med internetom in mobilno telekomunikacijo. . Brskanje preko mobilnih telefonov je prilagojeno zmožnostim le teh. Informacije so kratke, jedrnate. Storitve, ki so podprte na WAP portalih so npr.:

• e-pošta,
• ogled novic,
  
• vremenske informacije,
• stanje prometa po cestah,
• telefonski imeniki,
• prenos glasbenih posnetkov,
• nakupovanje v spletnih trgovinah,
• storitve, ki jih omogočajo banke (pregled stanja računa) itd.

WAP standard uporabljajo tehnologije GSM (prenosni telefoni) in IS-95 (poznan kot CDMA). WAP spletne strani so narejene v posebnem jeziku WML (ang. Wireles Markup Language,) ki optimalno izrabi omejene zmožnosti mobilnih aparatov. Za brskanje po spletu se uporablja WAP brskalnik, ki je na določeni mobilni napravi (ki uporabljajo WAP protokol) omogoča ogled WAP strani. WAP brskalnik je za mobilne naprave to kar je spletni brskalnik za osebne računalnike. Za dostop do spletnih strani preko dlančnikov so na volji prirejene strani, ki izrabljajo grafične zmožnosti teh naprav (npr. www.siol.net/pda).

 

Internetna telefonija (IP telefonija, VOIP)

 

 

Virtualne skupnosti

Virtualna skupnost (angl. virtual community) ali spletna skupnost, socialna skupnost, e-skupnost ali online skupnost, vse to so skupine ljudi, katerih interakcija v osnovi poteka prek komunikacijskih medijev kot so pisma, telefon, elektronska pošta, splet itd. zaradi socialnih, profesionalnih ali izobraževalnih namenov. Če je mehanizem, ki to omogoča računalniška mreža, potem temu rečemo online skupnost. Virtualne in online skupnosti so postale nadomestne oblike komunikacije celo med ljudmi, ki se poznajo tudi v realnem življenju. Pri programski opremi namenjeni druženju najdemo veliko različnih aplikacij, ki jih lahko uporabljamo ločeno ali v kombinaciji, vključno s pogovornimi sobami (angl. chatrooms) ali forumi, kjer lahko uporabljamo glas, video tekst ali avatarje. [Wikipedija]

Socialna omrežja - mreže (ang. Social Networks), so v bistvu virtualne skupnosti, ki predstavljajo plačljive ali bolj pogosto brezplačne spletne storitve na področju predstavitev in komunikacij; med bolj priljubljenimi socialnimi omrežji so npr. MySpace, Second Life, Facebook, Twitter itd. Člani omrežij se lahko predstavljajo in družijo v virtualnem prostoru, objavljajo svoje fotografije in filme, se izobražujejo ipd. Problemi, ki se pojavljajo pri delovanju teh omrežij, se kažejo v ne zagotavljanju zasebnosti in zlorabi osebnih podatkov, cenzuri, reklamiranju političnih prepričanj ipd.

 V glavnem ločimo naslednje skupine virtualnih skupnosti (slika 7):

• virtualne skupnosti, ki temeljijo predvsem na komunikaciji (blogi, mikroblogi, spletni forumi, socialne mreže, diskusijske skupine),
• virtualne skupnosti, ki temeljijo predvsem na udeležbi (Wikiji, družbeni zaznamki, družbene novice, mnenjske spletne strani),
• multimedijske virtualne skupnosti, ki so namenjeni objavljanju, upravljanju in urejanju lastnih multimedijskih izdelkov, kot npr. deljenje fotografij (npr. Flickr, Photobucker...), deljenju videoposnetkov (npr. You Tube, Moj video...), prenosi (ang. livecasting, kot npr, Skype, Ustream...), deljenje glasbe (npr. Imeem, The Hype Machine...),
  
• virtualne skupnosti, ki temeljijona zabav, kot npr. virtualni svetovi (npr. Second Life, MySpace, The Sims Online...), spletne igre in deljenje iger. 

Ostale storitve interneta (slika 8)