TEHNIČNE ZAHTEVE ZA DELOVANJE INTERNETA

      Kot smo že definirali, je Internet globalni sistem medsebojno povezanih računalnikov in računalniških omrežij, ki medsebojno komunicirajo preko dogovorjenih protokolov (TCP / IP). Izraz »medmrežje«, ki ga v slovenskem jeziku pogosto zasledimo kot poskus prevoda angleške besede »internet«, kot pravi Fröhlich [1] žal več ni najbolj posrečen. Svetovno  omrežje, ki ga danes poznamo pod imenom internet, namreč že dolgo ni več namenjeno svoji prvotni vlogi, ki je resnično bila povezovanje med različnimi lokalnimi omrežji. Internet je v 90-tih let presegel  to preprosto vlogo in se uveljavil kot svetovno omrežje ter kot obenem tudi medij, ki ima podobno prelomno vlogo, kot sta jo v svojem času imela radio in televizija. V angleškem jeziku strogo razlikujejo med besedo »internet« z malo začetnico, s katero označujejo medmrežje in besedo »Interenet« z veliko začetnico, s katero označujejo svetovno komunikacijsko omrežje. Zavedati se moramo razlike med medmrežjem in internetom ter tudi v slovenščini to upoštevati; »medmrežje« je tehnični izraz ter pomeni del omrežja, ki med seboj povezuje dve ali več omrežij, zgrajenih na različnih tehnologijah.  Pod besedo »internet« pa danes razumemo celovito svetovno omrežje in ne zgolj tistega dela, ki skrbi, da se različne tehnologije med seboj razumejo.

Internet predstavlja enega največjih prostranih omrežij, saj je razporejen po celem svetu; če se priključmo na omrežje Internet, so nam dostopne informacije celotnega sveta, to pa zato, ker je internet mreža, v katero je povezana ogromna množica računalnikov po celem svetu. Med seboj so povezani z izredno hitrimi povezavami, ki jim pravimo hrbtenica omrežja internet, na katero so vezana manjša ali večja krajevna, pa tudi prostrana omrežja. 

 

Kako deluje internet? V osnovi deluje po načelu odjemalec - strežnik (slika 1). Odjemalec in strežnik med seboj komunicirata po protokolu HTTP. Odjemalec (ang. client) je npr. pregledovalnik za svetovni splet. S miškinim klikom na hiperpovezavo v dokumentu odjemalec sproži zahtevo, ki se po protokolu HTTP prenese na strežnik, na katerem je nameščen želeni dokument. Strežnik odgovori na zahtevo tako, da odjemalcu pošlje dokument ter prekine komunikacijsko povezavo.

Za uspešno delovanje potrebujemo ustrezno strojno in programsko opremo.  Pričnimo s prvo. Za klicno povezavo (slika 2) z internetom potrebujemo modem (modulator – demodulator), ki nas npr. pri že zelo zastareli telefonski povezavi preko telefonske linije poveže s strežnikom, ki mu je dodeljena določena dostopna telefonska številka. Modem signale (digitalne)  iz uporabnikovega računalnika pretvori v signale (pri tradicionalnih telefonskih linijah so to analogni), ki potujejo po žici do ponudnika internetnih storitev, ki nam omogoči internetno povezavo z okolico in s svetom.  Podobno je pri stalnih povezavah (slika 2), kot so ISDN, DSL, kabelska povezava, optična povezava, brezžična povezava itd., le da pri, teh ves postopek poteka bolj hitro in bolj zanesljivo:

Omenili smo pojem širokopasovno omrežje; to je termin, ki se ga na področju telekomunikacij razumeva kot omrežje, ki omogoča prenos večjih količin podatkov (multimedijskih) na časovno enoto. Danes je ta meja postavljena pri hitrosti prenosa podatkov vsaj 2Mb/s, kar je minimalna hitrost, ki omogoča npr. kakovosten prenos video vsebin TV kakovosti v realnem času. Evropska skupnost si je do leta 2020 zadala dva cilja: omogočiti dostop do internetne povezave hitrosti nad 30 Mb/s vsem prebivalcem EU in stalno povezanost v splet vsaj polovice gospodinjstev s hitrostjo nad 100 Mb/s.

 

     Kot kaže slika 2 za enostavnejše – individualne  povezave z internetom potrebujemo računalnik, ustrezen modem in omrežje, ki nam omogoča dostop do internetnega ponudnika, od tam pa naprej v svet. Zaradi zaščite našega omrežja in za njegovo ureditev namestimo pred modemom še usmerjevalnik s požarnim zidom. Posameznik se v internet ne more vključiti neposredno, zato potrebuje ponudnika (ang. provider) internetnih storitev. V Sloveniji sta zelo pogosta SIOL in ARNES. Študenti in učitelji vseh šol v Sloveniji uporabljajo ARNES (Akademsko in izobraževalno omrežje Slovenije)(slika 3), ki jim nudi brezplačne usluge, saj je to javni zavod, ki ga financira država. Ostali ponudniki svoje usluge zaračunavajo. Vsi ponudniki so v omrežje vključeni neprekinjeno in tudi neprekinjeno skrbijo za vse usluge omrežja. Ponudnik omrežja uporabniku dodeli uporabniško ime in geslo za vključitev v omrežje ter elektronski poštni naslov, preko katerega je uporabnik dostopen drugim uporabnikom. 

Za povezavo manjših (npr. šole, podjetja) – krajevnih omrežij na internet potrebujemo, kot smo že povedali, še eno napravo, ki jo imenujemo usmerjevalnik (slika 2). To je naprava, ki več računalnikov poveže v lokalno omrežje in ki poskrbi, da imajo ob priključitvi na določen modem, vsi računalniki dostop do interneta. V takem omrežju običajno uporabljamo še stikalo, to je napravo, ki poskrbi, da določene podatke dobi le tisti računalnik ali v omrežje vključena naprava, kateri so ti namenjeni.

---

Domena je sestavljena iz predpone, imena in končnice (npr. www.vs-nm.si) (slika 4). Najpogostejša predpona je www, v uporabi pa so še druge (npr. mail, ftp, users …). Ime je poljubna beseda oz. skupina črk, ki so sestavljene iz angleške abecede, ter znaka ˝-˝. Končnica je lahko splošna (npr. com, net, org) ali vezana na državo (npr. si, it, at, hr itd.). Temeljni kriteriji za pravilno (in znakovno dovoljeno) izbiro domene so:    

• ime oz. domena se mora začeti s črko ali številko,
• vsebuje lahko največ 64 znakov,
• vsebuje lahko kombinacijo črk iz abecede in številk od 0 do 9, ter pomišljaj oz. črtico (-),
• razen pri domenah s končnico ".si" (torej slovenskih domenah) domena ne sme vsebovati posebnih znakov (č, š, đ, ž...).

---

Za pridobivanje IP (DSN) naslovov, trenutno velja 32-bitni internet protokol verzije 4 (IPv4), za katerega ni težko izračunati maksimalno število različnih IP naslovov: 2 ³² = 4.294.967.296 IP naslovov, kar trenutno še zadošča (pokriva približno 2/3 vseh prebivalcev na Zemlji), glede na zelo hiter razvoj interneta (Web 3.0 in 4.0, internet stvari itd.) pa  IPv4 ne bo več zadoščal dolgo. Zato se že pripravlja novo 128-bitno naslavljanje – Ipv6, ki omogoča 3,4.10³⁸ različnih IP naslovov.

Kot smo že povedali, računalniki vključeni v omrežje lahko izmenjujejo podatke in datoteke le, če se razumejo, kar v računalništvu pomeni, da uporabljajo isti protokol (ang. protocol). Protokol predstavlja formalen opis pravil za izmenjavo sporočil, ki jih moramo spoštovati, da se lahko med seboj sporazumevajo računalniški sistemi v omrežju. Hrbtenico omrežja Internet sestavljajo danes kombinacija internetnega protokola – IP (ang. Internet Protocol) in protokola nadzora nad prenosom – TCP (ang. Transmission Control Protocol). TCP/IP (slika 5) je standardiziran protokolni sklad, ki poskrbi za komunikacijo v heterogenem okolju. Poleg tega TCP/IP poskrbi za administratorski omrežni protokol in dostop do Interneta ter njegovih virov.

Najpogostejše naloge TCP so:

• zagotavljanje, da se informacije med prenosom prek interneta ne izgubijo,
• skrb, da se podatki na poti po omrežju ne spremenijo (po naključju ali namenoma),
• srb za vnovični prenos neuspelo prispelih podatkov,
• omogočanje nemotenih dodatnih komunikacij, kljub milijonom hkratnih pogovorov med računalniki,
• delitev velikih poročil na manjše dele (pakete) in vnovično sestavljanje teh delov na njihovem cilju.

Najpogostejše naloge IP so:

• določanje načina pretoka podatkov prek internetne strojne opreme,
• zagotavljanje načinov za prepoznavanje vsakega računalnika v Internetu, zato da lahko uporabniki ugotovijo, od kod je informacija prišla oz. kam gre,
• sistem za razbijanje podatkov na manjše kose pri prehajanju skozi nekatere dele omrežja,
• zbirka različnih protokolov višje ravni.

Kako TCP/IP deluje (slika 5)? TCP deli večje podatke na niz manjših "paketov", seveda pa tudi nato skrbi  za sestavljanje teh paketov v cilne podatke.  IP določa, kako dostaviti paket, zavit v »ovojnico« z naslovom naslovnika in pošiljatelja. Njegova slabost pa je, da ne naslovnik, ne pošiljatelj nimata nobene možnosti ugotoviti, ali se je kak paket na poti izgubil. Protokol IP paket pač pošlje in nanj pozabi. Je hiter, vendar nezanesljiv. Zato prenos podatkov po protokolu IP nadgradimo še s protokolom TCP. Komunikacija sedaj poteka tako: računalnika se najprej po protokolu IP dogovorita za uporabo protokola TCP. Potem pošiljatelj vsak paket zavije v »ovojnico TCP«, to pa vstavi v »ovojnico IP«; prejemnik jih po obrnjenem vrstnem redu odvija. Prejemnik tudi potrjuje, da je pakete res prejel. Če pošiljatelj ne dobi potrdila o prejemu, se paket znova pošlje. Paketi TCP imajo tudi oznako, kateri po vrsti so. Če se paket kje v omrežju zamudi, tako da prejemnik pakete prejme v drugačnem zaporedju kot so bili poslani, jih TCP zna kljub vsemu sestaviti v pravilno zaporedje.

---

INTERNET, INTRANET, EKSTRANET 

Intranet mora omogočati zaposlenim enostaven in varen dostop do podatkov in dokumentov podjetja ter medsebojno komuniciranje med zaposlenimi. Razlika med internetom in intranetom je  v tem, da je internet namenjeno posredovanju informacij vsem, ki do njega dostopajo, medtem ko je intranet namenjen samo zaposlenim določenega podjetja ali organizacije (slika 5.1). V obeh primerih uporabljamo iste tehnologije in storitve. Namen obeh je omogočiti možnost dostopa do podatkov in medsebojno komuniciranje njunih uporabnikov. Internet je predvsem namenjen predstavitvi posameznikov, podjetij ali organizacij (npr. podjetja predstavljajo svoje izdelke in storitve, izdelke ali storitve lahko vsakdo naroči in plača itd.). Intranet pa je namenjen samo uporabi znotraj podjetja (omogoča omejen dostop do podatkov in storitev).

Ekstranet je povezava intranetov večih podjetij z namenom, da bi lahko le ta med seboj lažje poslovala (slika 5.1). Primeri uporabe ekstraneta  so npr. omogočanje direktnega plačevanja podjetij prek bank (več podjetij se z bankami dogovori, da bodo njihove transakcije potekale direktno med njihovimi bančnimi računi), pošiljanje naročil po izdelkih med podjetji, skupni rezervacijski sistem hotelov itd.).

Prvi pogoj za izvedbo intraneta ali ekstraneta (slika 5.1) je zagotovitev varnosti dostopa do podatkov. Vsakemu uporabniku intraneta ali ekstraneta moramo najprej določiti vlogo v takšnem sistemu. Ugotoviti moramo, do katerih podatkov lahko dostopa oz. katere funkcije takšnega sistema lahko uporablja. Dostop do intraneta od zunaj omogočimo samo prek požarnega zidu (ang. firewal), ki mora onemogočati vdore od zunaj. Vsak uporabnik intraneta ali ekstraneta se mora identificirati. Požarni zid mora zavračati vse neavtorizirane dostope do podatkov ali posameznih storitev znotraj intraneta ali ekstraneta.  Vsi prenosi podatkov prek požarnega zidu morajo biti šifrirani, da jih nepooblaščeni uporabniki ne morejo prebrati. Znotraj intraneta se lahko podatki prenašajo  nešifrirano, če jih lahko berejo vsi uporabniki. Za dostop do ostalih podatkov in storitev sistema, ki zahtevajo identifikacijo uporabnikov, pa uporabimo šifriran prenos podatkov.

Poglejmo si še primer bolnišnice, ki ima svojo predstavitev na internetu in svoj intranet ter ekstranet. Na internetu ima  predstavljene svoje oddelke s podatki o zaposlenih. Prek interneta omogoča pnr. svojim pacientom naročanje na preglede. Zdravniki in pacienti lahko med seboj komunicirajo po elektronski pošti. Intranet bolnišnice pa omogoča komunikacijo med posameznimi oddelki in zaposlenimi na teh oddelkih (npr. pošiljanje izvidov, konzultiranje drugih zdravnikov ali sester…). Intranet bi moral zdravnikom ali sestram omogočati, da bi lahko od doma preučevali izvide pacientov ali si pogledali kdaj so dežurni. Na strežnikih v intranetu so lahko shranjeni tudi interni dokumenti, dopisi, obvestila… Intranet lahko tudi omogoča pošiljanje SMS sporočil zdravnikom, ki so na dopustu.  Predstojniki oddelkov bi lahko svojim podrejenim prek intraneta dodeljevali naloge, sklicevali sestanke ali z njimi neposredno komunicirali. Vodstvo bolnišnice lahko preko intraneta ugotavlja razlike med planirano izvedbo operacij in dejansko izvedbo operacij. Ugotavljajo lahko tudi porabo zdravil in ostalih materialnih sredstev v bolnišnici. Bolnišnica  se lahko poveže z zdravstvenimi zavarovalnicami, zdravstvenimi domovi, zasebnimi zdravniki in drugimi bolnišnicami v ekstranet. Vsi podatki o opravljenih preiskavah na pacientih, diagnozah in terapijah so dostopni vsem, ki so v takšen ekstranet priključeni. Z intranetom in ekstranetom lahko torej izboljšamo kvaliteto poslovanja organizacij, izognemo se odvečnemu pošiljanju papirja med njihovimi uporabniki, zmanjšamo pa tudi stroške njihovega poslovanja.[e-računalništvo: http://gradiva.txt.si/galerija/index.php/login/uvod-137/internet-intranet-in-ekstranet/]

---

 

KOLOKACIJSKI IN PODATKOVNI CENTRI                                                   

Če v smislu potrebne internetne strojne opreme odmislimo kable in brezžične tehnologije, potem lahko rečemo, da vse v zvezi z internetom dogaja v velikih in dobro varovanih prostorih – centrih. Govora je o dveh vrstah centrov, in sicer kolokacijskih in podatkovnih (slika 6) [1]. Kolokacijski centri so prostori (stavbe) do katerih operaterji napeljejo svoje kable, ki jih potem s pomočjo najzmogljivejših komunikacijskih naprav povežejo med seboj, da si lahko prek njih izmenjujejo promet med omrežji, za katere skrbijo. Podatkovni centri so po strukturi sicer zelo podobni kolokacijskim, le da je v njih večji poudarek na strežnikih in pomnilniških napravah, ki hranijo velikanske količine podatkov. Ker tudi v podatkovnih centrih ne gre brez zmogljivih komunikacij in je investicija v infrastrukturo podobno visoka kot pri kolokacijskih centrih, danes mnogo podjetij ponuja oboje, saj so sinergijski učinki pri združevanju teh dveh dejavnosti veliki. Storitve, ki jih ti centri ponujajo niso samo varno gostovanje opreme, ampak tudi zagotavljanje njenega neprekinjenega delovanja.

Kolokacijski in podatkovni center je po navadi velika stavba, z zelo veliko površino in opremljena za neprekinjeno delovanje skozi vse leto. Stavba mora biti potresno varna, v njej so sodobni protipožarni sistemi, sistem zaznava vdor in črpanje vode, klimatske naprave ter zmogljivi dizelski agregati, ki v primeru izpada poskrbijo za stalno električno energijo. Vstop v prostore je strogo nadzorovan (slika 6).

---

Primer ponudbe enega izmed kolokacijskskih in podatkovnih centrov v Sloveniji:

Za kolokacijo strežniške infrastrukture je poskrbljeno v našem podatkovnem centru. Sodobni sistemski prostori nudijo varen, klimatiziran in redundanten prostor, kjer lahko v nadzorovanem energetskem okolju pod optimalnimi pogoji gostuje vaša komunikacijska in strežniška oprema. Najamete lahko prostor v omarah, ali pa se odločite za eno ali več samostojnih strežniških omar. Zagotovljena je 24 urna varnostna služba in strogo omejen dostop v prostore. Center ustreza vsem varnostnim zahtevam, ki vključujejo:

• primarno in nadomestno klimatsko napravo s samodejnim preklopom ob izpadu,
• nemoteno delovanje podvojenih povezav: 1 Gbit/s po Sloveniji, 300 Mbit/s v svet,
• neprekinjeno električno napajanje s pomočjo dizelskega agregata,
• protipožarno zaščito z sistemom za alarmiranje in samodejno gašenje ob požaru,
• dvojna tla z ožičenjem s spodnje strani,
• strogo omejen 24 urni dostop v objekt, ki je varovan z varnostno službo,
• omogočen fizični dostop do strežnika 24 ur na dan, po vnaprejšnjem dogovoru z osebjem za podporo in v njegovem spremstvu,
• nameščeno aktivno komunikacijsko opremo proizvajalca Cisco. 
  

---

Da lahko danes govorimo o internetu kot globalnemu pojavu, so zaslužne  medcelinske kabelske povezave; to so podmorski optični kabli, ki med seboj povezujejo celine. Predstavljajo zahtevno tehnologijo tako v smislu delovanja (ojačevalniki, kemijska zaščita, globina 8000m…), kot v smislu obnavljanja in vzdrževanja (ladje in roboti za polaganje in popravilo)(slika 7). Danes teče kar 99% medcelinskega prometa po podmorskih kablih. Območja, ki jih ti kabli še niso dosegli ali imajo slabo kopensko komunikacijsko strukturo, za dostop do interneta uporabljajo komunikacijske satelite (slika 8). Ti sateliti letijo na t.i. geostacionarni tirnici (slika 8) na razdalji 36.000 km nad Zemljo.  Geostacionarna tirnica ima lastnost, da satelit po njej obkroži Zemljo v 24 urah, torej leti z enako hitrostjo, kot se vrti Zemlja okoli svoje osi. To pomeni, da je na videz satelit vedo v isti točki neba, kar strokovnjakom omogoča enostavno usmerjanje komunikacijske antene proti satelitu in neprekinjeno zvezo z njim.

Sateliti se v komunikacijah iz tehničnega in finančnega stališča uporabljajo predvsem tam, kje je pomanjkanje drugih tehnologij in kjer je nujna mobilnost komunikacijskih terminalov. To je tudi ena izmed redkih prednosti satelitskih komunikacij pred optičnimi. Ponudba satelitskih brezžičnih komunikacij v Sloveniji ni najbolj razširjena. Satelitske komunikacije sestavljajo satelitska telefonija, prenos podatkov, satelitska televizija in satelitska navigacija. Dobra lastnost večine satelitskih komunikacij je v tem, da so dostopne po vsem svetu, tudi v najbolj odročnih krajih sveta. Satelitska komunikacija poteka na osnovi radijskih valov, ki jih ponudniki oddajajo z Zemlje na satelite, sateliti pa jih oddajajo nazaj proti uporabnikom na Zemlji. Za satelitsko telefonijo uporabniki potrebujejo poseben satelitski mobilni telefon, ki ima večjo anteno, ki jo med uporabo usmerimo proti nebu. V Sloveniji Mobitelovi naročniki lahko gostujejo v satelitskem omrežju Globalstar in Thuraya, in sicer tako, da najamejo satelitski mobilni telefon (slika 8).

 

MOBILNE TEHNOLOGIJE

V zadnjem času je v komunikacijskem smislu zelo poudarjena mobilnost. Razvoj mobilnih tehnologij je iz leta v leto hitrejši in razširjenost med uporabniki vedno večja. Mobilne tehnologije so prenosljive tehnologije, ki uporabnikom med uporabo omogočajo mobilnost. V grobem jih razdelimo na:

• mobilna oziroma brezžična omrežja,
• mobilne naprave in
•  mobilne storitve.

     Brezžična komunikacija pomeni brezžičen prenos signala od oddajnika do prejemnika (slika 9). Omogočajo jo brezžična omrežja, ki uporabnikom in elektronskim napravam zagotavlja fizično mobilnost. Mobilna omrežja za brezžično komunikacijo lahko uporabljajo različne nosilce signala, kot so svetloba in bolj razširjeni radijski oz. elektromagnetni valovi. Najbolj razširjen sistem za brezžično komunikacijo na osnovi svetlobe so infrardeči (IR) vmesniki, ki za komunikacijo uporabljajo infrardečo svetlobo. Drug sistem, ki prav tako za nosilni signal komunikacije uporablja svetlobo, temelji na laserskih žarkih. Slabost na svetlobi temelječih tehnologij je v tem, da so zelo občutljive na fizične ovire in motnje v okolju. Za uspešno komunikacijo morata biti sprejemnik in oddajnik v vidni povezavi. Tako se na primer laserske povezave lahko uporabljajo za zunanje povezave med stavbami ali različnimi predeli mest, vendar so v primeru vremenskih vplivov (megle, snega, močnega dežja) povezave zelo motene ali celo prekinjene. Druga bolj pogosta in na fizične motnje manj občutljiva tehnologija za brezžično komuniciranje so radijski valovi. Pri tej tehnologiji oddajnik in sprejemnik komunicirata na osnovi radijskih valov.

Večina današnjih sistemov je zgrajenih tako, da omrežja z brezžičnim signalom pokrivajo določeno geografsko območje in da se na tem območju lahko z ustrezno mobilno napravo povežemo v omrežje. Med brezžična omrežja se ne uvrščajo samo mobilna telefonska omrežja, ki so sicer najbolj razširjena in imajo največ uporabnikov, ampak tudi povezave Bluetooth, brezžična lokalna omrežja (ang. Wireless Local Area Network – WLAN) ter satelitske povezave.

WLAN (slika 9) je računalniško omrežje kratkega dosega, ki deluje na osnovi radijskih valov frekvence 2,4 GHz. Ta frekvenca se uvršča v frekvenčno območje, ki je bilo rezervirano za nekomercialno uporabo na področju industrije, znanstvenega raziskovanja in medicine in ga imenujemo tudi ISM (ang. Industrial, Scientific and Medical). WLAN je lokalno omrežje, v katerega se lahko povezujejo uporabniki s prenosnimi računalniki ali dlančniki ali mobilni telefoni brezžičnih povezav. Omrežje sestavljajo dostopovne točke, ki so navadno priključene na ožičeno lokalno omrežje, lahko pa se med seboj povezujejo tudi brezžično.

Infardeča brezžična povezava je brezžične tehnologije za prenos podatkov na kratke razdalje z uporabo infrardečo svetlobo. Za uspešno komunikacijo je zelo pomembno, da med oddajnikom in sprejemnikom ni fizičnih ovir, kar pomeni, da morata biti napravi pravilno obrnjeni ena k drugi in v vidni povezavi. Vsaka ovira, ki se pojavi med napravama, predstavlja motnjo v komunikaciji, in s tem zniža hitrost prenosa podatkov ali celo prekine povezavo. Najbolj razširjen standard za brezžične komunikacije na osnovi infrardeče povezave je IrDA (Infrared Data Association). Naprave IrDA omogočajo komunikacijo s hitrostmi do 4Mbit/ s, in to v razdalji od enega do dveh metrov.

Tehnologija Bluetooth omogoča brezžično komunikacijo med elektronskimi napravami na krajše razdalje (do približno 10 metrov). Komunikacija poteka na osnovi radijskih valov nizke moči. Zato ni potrebno, da sta napravi, ki komunicirata, v medsebojnem vidnem polju. Hitrost prenosa podatkov se giblje okoli 1Mbit/s. Tehnologija je posebej primerna za mobilne telefone, prenosne računalnike in dlančnike, ki jih zelo enostavno in hitro povežemo med seboj.

     Glede na geografsko pokritost brezžična omrežja ločimo na: osebna, lokalna, mestna, regijska, celinska in globalna. Med osebna omrežja štejemo elektronske povezave Bluetooth, ki omogočajo komunikacijo elektronskih naprav v razdalji desetih metrov. V naslednjo skupino lokalnih in mestnih omrežij se uvršča brezžično lokalno omrežje. Satelitske komunikacije, ki pokrivajo ves svet, pa uvrščamo med globalna mobilna omrežja.

     Mobilne naprave so elektronske naprave, ki jih uporabniki uporabljamo za brezžično komunikacijo z drugimi uporabniki ali za povezovanje prek mobilnih omrežij do storitev na internetu (slika 11). Mobilne naprave so se z razvojem spreminjale in iz običajnega telefona postale večpredstavnostne komunikacijske naprave. Mobilne naprave ne omogočajo samo komuniciranja in povezovanja, temveč tudi uporabo storitev in aplikacij. V času 1. generacije mobilnih omrežij so bili telefoni veliki, težki in so omogočali le telefoniranje. Z razvojem novih elektronskih elementov, komponent in tehnologij so tudi mobilni telefoni postali bolj priročni, manjši in komunikacijsko veliko bolj zmogljivi. Omogočajo več različnih načinov komunikacije (govor, besedilo, zvok in video), boljšo kakovost storitev in hitrejše prenose podatkov. Za brezžično komunikacijo danes niso uporabni samo mobilni telefoni, ampak so trenutno v uporabi zelo različne mobilne naprave, ki jih glede na obliko in vrsto ter način uporabe razdelimo na prenosne računalnike, tablične računalnike, ročne računalnike, dlančnike, t. i. pametne telefone in običajne mobilne telefone (slika 11). Tudi zadnjih ne uporabljamo več samo za telefoniranje, ampak omogočajo tudi sporočanje, različne informacijske storitve in predvajanje večpredstavnostnih vsebin.

---

Razvoj – generacije mobilne telefonije

 

Prvi prenosni mobitel je leta 1984 naredilo finsko podjetje Nokia. Prvi prenosni telefon je uporabljal NMT (ang. Nordic Mobile Telephony) omrežje in šele leta 1987 so bili mobilni telefoni po velikosti dejansko žepni telefoni in so bili lažji od enega kilograma. Hitrost evolucije razvoja mobilnih tehnologij se je večala in že leta 1991 lahko zabeležimo prvo komercialno uporabo GSM sistema v Evropi.

1. Generacija - GSM (ang. Global System Mobile) - gre za prvo generacijo mobilnih omrežij, ki je še danes najbolj razširjeno omrežje po vsem svetu. Razvoj GSM omrežja pomeni pravo revolucije v mobilno tehnologiji. Mobilni telefoni začnejo vsebovati SIM kartice, kjer so shranjene telefonske številke, omrežje pa prinaša tudi nekaj drugih novosti, med njimi možnost pošiljanja SMS sporočil. Gre za prvi "pravi" prenos podatkov, hitrost prenosa pa je do 9 kbps (9000 bitov na sekundo = približno 0,068 MB na minuto). 

2. generacija – pomeni evolucijo mobilnih tehnologij z tremi vzporednimi nadgradnjami GSM omrežja, in sicer:

• HSCSD (ang. High Speed Circut Switch Data) - je nadgradnja GSM omrežja. Dejansko ni potrebe po strojni nadgradnji opreme, gre le za programsko nadgradnjo elementov omrežja. Z združenjem kanalov lahko dosežemo hitrost do 28,8 kbps. V sklopu druge generacije je danes veliko bolj popularen GPRS ali EDGE, tako da je ta del druge generacije v zatonu.
• GPRS (ang. General Packet Radio Service) - je splošna paketna radijska postaja in gre za učinkovito povezavo med internetom in obstoječim mobilnim omrežjem. Z GPRS omrežjem je narejen prvi korak do razvoja omrežji tretje generacije, njegova posebnost pa je, da omogoča nov poslovni model ponudnikov in sicer plačevanje na podlagi prenesenih podatkov in ne več na podlagi časa uporabe. Hitrost prenosa podatkov, ki jih dopušča GPRS znaša teoretično do 160 kbps, dejansko pa ponavadi uporabniki dosežejo v povprečju hitrost okoli 40,2 kbps. Z razvojem GPRS-a naredi mobilna panoga prve korake k vstopu multimedije v svet mobilnih telekomunikacij, saj se začnejo popularizirati MMS sporočila, uporabnikom se omogoči dostop do različnih vsebinsko bogatih mobilnih portalov, kot je na primer Planet, možen je veliko večji prenos podatkov in podobno.
• EDGE (ang. Enhanced Data Rates for Global Evolution) pomeni 2,5 generacijo; je nadgradnja celotnega GSM omrežja, tako povezanega, kot paketnega, ki ga omogoča GPRS. Sicer pa EDGE predstavlja zgolj prehod v tretjo generacijo mobilnih omrežij in je pri marsikaterem operaterju izpuščen, primeren pa je za operaterje, ki ne dobijo UMTS licenc. Pri nas EDGE ponuja Si.Mobil. Največja končna teoretična hitrost, ki jo dopušča EDGE je 384 kbps.

3. generacija UMTS (ang. Universal Mobile Telecommunications System) - gre za resnično tretjo generacijo mobilnih omrežij, saj ta tehnologija uvaja številne novosti glede načina prenosa podatkov, obenem pa pomeni tudi nov radijski del mobilnega omrežja in ne gre zgolj za nadgraditev. Teoretični prenos hitrosti znaša od 384 kbps do 2 Mbps. Neverjetno velika hitrost prenosa prinese novo revolucijo v sklopu mobilnih telefonij, saj je z uporabo UMTS-a mogoč prenos video klicev, veliko hitrejši prenos multimedijskih in ostalih podatkov ter uporaba drugih aplikacij, ki zahtevajo hiter prenos, kot je na primer dostop do spletnih strani z bogato multimedijsko vsebino.

 

4. generacija – HSDPA, HSUPA in zlivanje z IP. Počasi prihajamo do četrte generacije mobilnih omrežij, za katere pa se še ne ve natančno, kaj prinaša, je pa veliko predvidevanj, oziroma so že narejeni prvi koraki v tej smeri. tako bodo prihajajoči širokopasovni mobilni sistemi ponudili obilje storitev, od kakovostnega govora do videa čez širokopasovne brezžične kanale in to kjer koli po svetu. Sistemi prihodnjih generacij bodo vključevali poleg mobilnih telefonov še nove vrste komunikacijskih sistemov, predvsem za dostop do LAN, inteligentne transportne sisteme za dostop iz avtomobilov med gibanjem (Inteligent Transport Systems, ITS) in visoko leteče stratosferske platforme (High Altitude Stratospheric Platform Station System, HAPS), ki bodo nudile z medsebojno optično povezavo širokopasovno pokritost velikih površin na Zemlji.

---

 

Mobilne storitve: že nekaj časa mobilnih telefonov ne uporabljamo samo za govorne storitve. Poleg te osnovne storitve uporabniki vse bolj pogosto uporabljamo tudi druge, dodatne storitve mobilne telefonije: informacijske storitve, mobilno pošto, mobilno poslovanje, mobilno bančništvo, mobilno plačevanje itd. Mobilne storitve lahko razdelimo v tri glavne skupine:

• osnovne oziroma komunikacijske storitve (prenos podatkov, SMS, MMS...),
• storitve za uporabnike (informacije, novice in šport, rezervacije potovanj, vozovnic in vstopnic, bančništvo, telemedicina, plačevanje, zabavne igre, nakupovanje …),
• poslovne storitve (oglaševanje, mobilne trgovine, mobilni dostop do rešitev na intranetu, sodelovanje pri odločanju, upravljanju in izvajanju nalog v podjetju itd.).

Glavne značilnosti mobilnih storitev so: globalna dosegljivost, priročnost in visoka stopnja varnosti ter zasebnosti. Mobilni telefoni so osebne naprave in jih imajo uporabniki večino časa pri sebi. Storitve lahko uporabljajo po vsem svetu in so tudi po vsem svetu dosegljivi. Mobilne storitve so večinoma enostavne za uporabo in neodvisne od kraja in časa, saj jih lahko uporabljamo kjerkoli in kadarkoli. Pri upoštevanju priporočil ponudnikov storitev in operaterjev so tudi relativno varne.

     Ko govorimo o mobilnosti in internetu, se srečamo še z pojmom celičnih omrežij. Kot smo videli, lahko mobilne telefonske zveze omogočajo radijski komunikacijski viri, katerih delovanje sledi delovanju fiksnih telefonskih omrežij. Končno izvedbo sestavljajo (slika 10):

• mreža fisnih baznih postaj BS (ang. Base Station)
• mobilne postaje MS (ang. Mobile Station) oziroma terminali.

Temelj modernih mobilnih omrežij je razdelitev teritorija na področja, kjer se lahko vzpostavi mobilna povezava med baznimi postajami in mobilnimi terminali. Ta območja imenujemo celice. Velikost celic je dovisna predvsem od vrste in namena mobilnega omrežja. Glede na to jih delimo na:

• Femto celice (majhno stanovanje ali pisarna) – pokrivajo področja, kjer ostale celice lahko zagotovijo le šibek signal. Uporabljamo jih v zaprtih prostorih in imajo radij delovanja le nekaj metrov.
• Piko celice (pisarniško ali stanovanjsko okolje) – radij delovanja je nekaj deset metrov.
• Mikro celic (gosto naseljeno urbano področje) – namenjeno predvsem počasi se premikajočim uporabnikom (na primer avtomobili v mestnem prometu, pešci). Mikrocelica ima radij nekaj sto metrov.
• Makro celice (velika in redko naseljena področja) – so namenjena za hitro gibajočim se uporabnikom (na primer v vozilih na izvenmestnih cestah). Te celice pokrivajo področje z radijem nekaj kilometrov.
• Satelitske celice (področja dosegljiva s telekomunikacijskimi sateliti) – omogočajo zvezo na področjihm kjer je z ostalimi celicami ne moremo pokriti. Območje sprejema satelitskega signala je odvisna od pozicije satelita, njegove orbite in parametrov oddajnika ter sprejemnika. 

Kot smo v globalu že omenili, sta osnovna gradnika brezžičnih omrežij (slika 10) dostopna točka (ang. Access Point) in brezžični odjemalec oz. postaja - terminali (ang. WLAN client). Dostopna točka je krmilna enota, ki skrbi za dodeljevanje zmogljivosti posameznim postajam in hkrati nadzoruje dostop do dostopovnega omrežja, WLAN postaje pa so računalniki, notesniki, dlančniki in ostale naprave, ki so opremljene z brezžično mrežno kartico.  Glede na uporabljene osnovne gradnike brezžičnih lokalnih omrežij ločimo tri topologije teh omrežij, in sicer:

• priložnostna (ang. Ad hoc) omrežja, kjer postaje med seboj neposredno komunicirajo brez potrebe po dostopni točki; so najenostejša;
• osnovna postavitev omrežja, kjer imamo eno dostopno točko in poljubno število postaj; ve komunikacije potekajo preko dostopne točke;
• razširjena postavitev omrežja, kadar uporabimo večje število dostopnih točk povezanih med seboj z dostopovnim omrežjem.

Seveda je potrebno v brezžičnih omrežjih, še posebej WLAN omrežjih posvetiti pozornost zagotavljanju varnosti. WLAN omrežja trpijo vse nevarnosti žičnih omrežij in še dodatne nevarnosti zaradi uporabe brezžičnega medija. Jasno je, da se signal WLAN omrežij lahko širi tudi po prostorih, kjer si tega ne želimo. Tako lahko pride do prisluškovanja ali pa tudi do nepooblaščenega dostopa do omrežja. Zato se uporablja avtentikacija (identifikacija) na osnovi gesel, v posameznih primerih pa tudi šifriranje podatkov. Običajno se uporablja protokol WPA (ang. WI-FI Protected Access), ki omogoča relativno visoko stopnjo zaščite uporabniških podatkov in omogoča dostop do omrežja le avtoriziranim uporabnikom (slika 10).

 

PROGRAMSKA OPREMA ZA INTERNETNE KOMUNIKACIJE

     Kot smo že povedali v poglavju o računalniških omrežjih, morajo biti vsi podatki tudi v omrežju internet na voljo vsem, dosegljivi hitro in  posredovani brez napak. Tudi zapisovanje in ažuriranje podatkov mora potekati hitro in nemoteno. Kot vemo, so zato v omrežju določeni računalniki – strežniki, namenjeni samo temu, da se na njih shranjujejo, obdelujejo in posredujejo podatki ostalim računalnikom – odjemalcem (slika 1 in 4). Sistem oz. model strežnik - odjemalec povezav v omrežju internet je naslednji (slika 12):

1. Zahteva – uporabnik “potrka” na strežnik.
   
2. Odgovor – če imamo dovoljenje (npr. uporabniško ime in geslo), strežnik storitev izvede, drugače jo zavrne.
3. Potrditev – odjemalec potrdi prejem, nato strežnik prekine povezavo.

Za delovanje strežnika v omrežju internet je potreben operacijski sistem in programi za delo z bazami podatkov osnovnih in multimedijskih dokumentov. Odjemalci potrebujejo programsko opremo za posamezna področja uporabe interneta. V osnovi ločimo (slika 13):

Spletni pregledovalniki (brkljalniki, brskalniki) so programi, ki nam omogočajo pregledovanje spletnih vsebin predstavljenih v besedni, slikovni, zvočni, animirani ali video obliki; pogosto v uporabi (slika 15) so Mozilla Firefox, Google Crome, MS Internet Explorer, Safari, Opera itd.  Nekateri od njih omogočajo poleg pregledovanja spletnih strani tudi dostop do ostalih storitev interneta (program za elektronsko pošto, dostop do novic, prenos datotek). Pregledovalnik prenese zahtevano spletno stran, interpretira njeno vsebino in obliko in jo prikaže uporabniku. Spletni pregledovalnik (slika 13) je običajno grafični program, ki je narčtovan tako, da omogoča uporabniku  čim bolj enostavno iskanje po omrežju. Sestoji iz naslovne vrstice, menija in raznih orodnih vrstic, ki zelo olajšajo iskanje. Običajno se na orodni vrstici nahaja [5] (slika 13):

• gumb za naslednjo in prejšnjo stran (slika 13 - 1),
• gumb za začetno - domačo stran (slika 13 - 5),
• gumb s priljubljenimi stranmi, ki jih uporabnik določi sam in mu olajšajo dostop (z enim samim klikom) do priljubljenih strani (slika 13 - 2) itd.

V naslovni vrstici (slika 13) se izpisuje naslov spletne strani, ki predstavlja naslov vira v enotni obliki (ang. Uniform Resource Locator - URL). Kot lahko na praktičnih primerih vidimo, je naslov lahko tudi izredno dolg in včasih nepregleden. Poglejmo si naslov: http://www2.uni-mb.si/~bobo/html-tecaj/index.html (slika 14). Kot vidimo naslov sestoji iz treh delov:

• imena protokola, ki ga uporablja (http:),
• imena spletnega strežnika (www2.uni-mb.si),
• imena in poti do datoteke s spletno stranjo na disku strežnika (~bobo/html-tecaj/index.html).

Dobra lastnost spletnih strani so hiperpovezave (ang. Hyperlinks). V bistvu so to poudarjeni deli hiperbesedila (ang. Hypertext), ki so lahko podčrtani ali drugače pobarvani. Klik nanje pripelje uporabnika do drugih spletnih strani, ki so lahko shranjene na kateremkoli strežniku omrežja internet. Na sliki 13 so hiperbesedila označena z modro barvo in so običajno podčrtana. Povezavo do druge spletne strani lahko naredimo tudi s pomojo slike, zemljevida, animacije itd. Hiperpovezave nam olajšajo pisanje dolgih in nepreglednih internet naslovov, kar uporabniku močno olajša navigacijo. 

Spletni iskalniki so programi za čim bolj učinkovito in hitro iskanje informacij; preko podanih ključnih besed ali pa z uporabo Boolovih logičnih operatorjev, nam omogočajo iskanje željene informacije. V osnovi imajo obliko vnosnega obrazca, v katerega uporabnik vnese pogoje iskanja; rezultat tega je seznam povezav, ki ustrezajo tem pogojem.  Običajno iskalnik vrne veliko množico spletnih naslovov, od katerih jih le nekaj ustreza uporabniku. Vse večja težava iskalnikov je tudi dejstvo, da obdelujejo vse bolj neobvladljivo število spletnih strani širom sveta in dejstvo, da se strani neprestano spreminjajo, izginjajo in pojavljajo nove. Zato so se v osnovi razvili trije tipi spletnih iskalnikov, in sicer:

• iskalniki na osnovi katalogov,
• iskalniki na osnovi indeksov oz. iskalni stroji in
• metaiskalniki. 

Katalogi urejajo vire oz. spletne strani v neke vrste klasifikacijske zbirke: abecedno, kronološko, geografsko, po področjih ali kombinacijah. Vsebujejo strukturirane zbirke kazalcev na vire, ki so navadno hierarhično ali po abecednih seznamih urejeni po področjih, od splošnih do specifičnih. Na vsakem področju so shranjeni bolj ali manj izčrpni opisi virov in reference na sorodna področja. Viri so lahko urejeni po tipologiji (WWW, FTP, TELNET, USENET, knjižnični katalogi itd.), po področjih (od splošnih do specifičnih), abecedno, jezikovno, po avtorjih in naslovih publikacij, geografsko (po državah, regijah, kontinentih), po profilih uporabnikov (akademski, izobraževalni, medicinski, poslovni) itd. Primeri takih katalogov so: Yahoo, Hotbot, Excite, Lycos, Galaxy, Websearch, Matkutja v SLO, Slowwenia.com, Najdi.si, Sraka.com itd. Običajno katalogi ponujajo poleg hierarhično urejenih virov, še aktualne novice, rumene strani, ponudbo izdelkov in storitev itd.

Iskalniki na osnovi indeksov oz. iskalni stroji hranijo podatkovno bazo indeksiranih virov. Indeksiranje izvajajo po določenih merilih za ekstrakcijo elementov iz HTML dokumentov. To so določene besede, fraze itd.; indeksirako lahko torej imena dokumentov, naslove dokumentov, prvih nekaj vrstic v dokumentih ali celotno besedilo dokumenta. Iskalni stroji imajo dve osnovni komponenti:

Posebna oblika iskalnikov so meta iskalniki, ki našo poizvedbo hkrati pošljejo na več iskalnikov. Meta iskalniki nimajo lastne podatkovne baze indeksov spletnih strani; dobljene rezultate združijo. Dobra lastnost takšnih iskalnih strojev je, da najdejo tudi manj pogoste vsebine. Zaradi obširnosti podatkov običajno ne vrnejo vseh zadetkov, ampak samo najbolje rangirane. Najbolj poznani in pogosto uporabljen iskalniki so Copernic, Google, Yahoo, Bing, Najdi.si itd. So dokaj kompleksni programi, sestavljeni iz treh delov, in sicer:

• Spletni robot ali pajek (ang. »web crawler« oz. »spider«), ki išče in zapiše spletne strani v svojo bazo. Vodilni spletni iskalniki, kot so Google, Bing, Yahoo! in drugi, uporabljajo spletne pajke, da odkrijejo spletne strani, primerne za izpis rezultatov. Spletni pajki so dejansko “uslužbenci” spletnih iskalnikov. Spletni pajki "plezajo" po spletnih straneh, (slika  15) shranjujejo vsebovane informacije ter povezave do drugih dokumentov in jih shranjujejo v bazo indeksiranih strani (dokumentov). Naloga spletnih pajkov je, da preko hiperpovezav (povezav med spletnimi dokumenti - linkov) iščejo in indeksirajo nove ali spremenjene spletne strani oziroma njihove vsebine.
• Indekser ali kazalnik (ang. »indexer«), ki indeksira vsako besedo na posamezni spletni strani in jo shrani v poseben register, kjer so povezane besede in spletne strani.
• Iskalni procesor (ang. »query processor«), ki primerja vaše iskalne nize z registrom shranjenih besed in predlaga najbolj ustrezno spletno stran.

---

• Uporabljajmo velike in male črke, če želite dobiti manj zadetkov (npr. »Fakulteta za zdravstvene vede«). Večina iskalnikov indeksira besede v dokumentih tako, da ločuje male in velike črke v besedah (npr. »Fakulteta« je različno od »fakulteta«).Če besede pišemo z malimi črkami (npr. »fakulteta«), išče iskalnik vse besede, ki so sestavljene iz velikih ali mali črk besede, ki smo jo opisali z malimi črkami. V našem primeru iskalnik vrne zadetek, če dokument vsebuje besedo »fakulteta« ali besedo »Fakulteta« ali besedo »FAKULTETA« ali besedo »fakultetA«. Če besede v iskalnem nizu pišemo z velikimi in malimi črkami (npr. »Fakulteta«), vrne iskalnik samo tiste dokumente, ki imajo takšno razporeditev velikih in malih črk. V našem primeru bi iskalnik vrnil povezave na samo tiste dokumente, ki vsebujejo besedo «Fakulteta«. Če uporabljamo takšen način iskanja lahko precej zmanjšamo število zadetkov.
• Uporaba besed v narekovajih (npr. »Fakulteta za zdravstvo«) – iskalnik vrne zadetek,  če najde besede v točno takšnem zaporedju v dokumentu. V našem primeru vrne iskalnik zadetek, če najde v dokumentu frazo »Fakulteta za zdravstvo«.
• Uporaba besed brez narekovajev (npr. internetne tehnologije) – iskalnik vrne zadetek, če najde v dokumentu eno izmed besed. V našem primeru vrne iskalnik zadetek, če najde ali besedo »internetne« ali besedo »tehnologije«.
• Uporaba besed-e pred katerimi je znak  »+«  (npr. +internetne +tehnologije) – iskalnik poišče vse tiste dokumente, kjer se  pojavlja beseda, ki smo jo podali za znakom »+«. V našem primeru morata biti v dokumentu, ki ga iskalnik najde, besedi »internetne« in »tehnologije«. Razlika med iskalnimi nizi, ki so podani z dvojnim narekovajem in iskalnimi nizi, ki so podani za znakom »+«, je v tem, da iskalnik najde dokumente, ki vsebujejo besede, katere so podane v dvojnih narekovajih samo, če si sledijo v točno istem zaporedju kot v frazi, ki je med dvojnimi narekovaji. Če so besede, ki predstavljajo iskalni niz, podane za znakom »+«, zaporedje besed v dokumentu ni pomembno. Pomembno je samo to, da so te besede v dokumentu.
• Uporaba besed pred katerimi je znak »-» - iskalnik poišče vse tiste dokumente, kjer se ne pojavlja beseda, ki smo jo podali za znakom »-«. Kot primer bi lahko vzeli iskalni niz   +»internetne tehnologije« -iskalniki. V našem primeru bi iskalnik našel vse dokumente, v katerih se pojavlja fraza »internetne tehnologije«, ne pojavlja  pa se beseda »iskalniki«.

---

Statistični podatki in praksa kažejo, da področje iskanja obvladujejo predvsem trije največji sistemi: Google, Yahoo in Microsoft Live Search (slika  16) Ne bomo podrobno opisovali vseh posameznih iskalnikov, omenimo le najfrekventnejšega - Google. Toda kaj zapisati o iskalniku, ki ga najbrž prav vsi redno vsak dan uporabljamo? Google je, denimo, eden tistih, ki imajo najbolj razdelano napredno iskanje, kjer lahko izbiramo kriterije in omejujemo domeno iskalnih izrazov. Iščemo lahko po jezikih, regiji, domenah, tipih datotek, datumu zadnje spremembe strani in seveda poljubnih ključnih besedah. Ena izmed manj znanih možnosti Googla je iskanje po tujih straneh s prevodom zadetkov v slovenščino. Ko govorimo o iskalnikih se kaj hitro zastavi vprašanje, zakaj bi potrebovali kaj drugega, kot je Google. Toda tudi mogočni iskalnik ni vsemogoč. Še vedno se precej pogosto zgodi, da med zadetki ne najdemo informacij, ki jih iščemo. Razlog je ta, da nismo dovolj natančno določili virov ali pa zanje ne vemo. Tu pridejo v poštev bolj specializirani iskalniki, ki nam potencialno zagotavljajo precej boljše zadetke. Ne smemo pozabiti tudi na lokalne iskalnike. V ranih časih interneta je bilo tako, da je skoraj v vsaki državi nastal vsaj en nacionalni iskalnik, ki je ponujal boljše zadetke pri iskanju "domačih" strani. V Sloveniji so tako nastali iskalniki, kot je Matkurja in kasnejši Najdi.si.

Včasih je koristno vedeti, kako kar najbolj iskati po sosednjih državah. Če so velike sosede pretežno pokrite z velikimi iskalniki, pa za države nekdanje Jugoslavije to ne velja vselej in v vsakem primeru (čeprav tudi njih Google že pokriva). Na Hrvaškem velja poizkusiti z iskalniki Pogodak.hr in www.hr, V BiH je Pogodak.ba, za Srbijo Pogodak.rs, Makedonijo pa Pogodak.com.mk, če omenimo le nekatere.

Omeniti kaže še spletni iskalnik Wikia Search (search.wikia.com), ki so ga razvili avtorji, ki bdijo tudi nad razvojem najbolj priljubljene spletne enciklopedije Wikipedia. Prednost tega iskalnika je nedvomno ta, da zna pregledovati tudi po geslih omenjene enciklopedije, iskalniku pa lahko določimo, po katerih "aplikacijah" in celo področjih naj išče. Seveda v spletu nenehno nastajajo novi projekti iskalnikov, ki se pogosto specializirajo za posamezno področje ali pa skušajo rezultate prikazati drugače kot vodilni ponudniki.

 

 

VARNA RABA INTERNETA

 

    S prihodom interneta so se odprla marsikatera vrata, nove možnosti in pozitivne priložnosti. Vendar s povečano rabo in množično mrežno spletno prepletenostjo smo hkrati postalvljeni v različne nevarnosti in zlorabe. Naši osebni podatki, identiteta in spletni izdelki so postali spletno dostopni in s tem ranljivi. Naše največje orožje v boju proti spletnim prevaram in grožnjam je naše znanje in osveščenost o varnosti ter zaščiti na internetu. Varnost na internetu dan za dnem pridobiva na svojem pomenu, saj nepridipravi dnevno ustvarjajo nove prijeme za ogrožanje osebnih podatkov pa tudi premoženja posameznika. V prvem delu učbenika (Poglavje 3.5 Obdelava podatkov) smo v sklopu problematike varnosti in zlonamerne programske opreme obdelali najpogostejše vrste zlonamernega programja, in sicer vohunsko programje, programje ki služi oglaševanju, viruse, črve, trojanske konje,  piškote in izsiljevalske viruse. Ogledali smo si tudi, kako se zavarujemo pred zlonamernim programjem, spoznali smo SI-CERT – slovenski nacionalni odzivni center za obravnavo incidentov s področja varnosti elektronskih omrežij in informacij, pa tudi informacijsko varnost v zdravstvu. Že večkrat pa smo omenili,  da je največ, kar lahko naredimo sami za varnost pri uporabi interneta, da se poučimo in da smo osveščeni o varni rabi internrta. V slovenski in tuji internetni ponudbi je kar nekaj spletnih portalov in projektov, kjer lahko najdemo uporabne nasvete, kako varno uporabljati internet in ostale nove IKT (npr. safe.si, varniinternet.si, varninainternetu.si itd.). Na tem mestu omenimo le še nekaj najbolj pogostih škodljivih spletnih vsebin oz. tveganj na spletu. Te so:

• Nelegalne vsebine, kot npr. otroška pornografija, sovražen govor, rasizem itd.; v skladu s slovensko zakonodajo so nezakonite in kaznive.
• Nasilje na internetu – najpogosteje v obliki nasilnih iger, sovražnih sporočil in spletnega nadlegovanja oz. spletnih strani, ki prikazujejo ali propagirajo nasilje.
• Ustrahovanje preko spleta – najpogosteje v obliki pošiljanja žaljivih sporočil, komentarjev ali SMS-jev, obrekovanja na forumu ali blogu, objava slik brez dovoljenja, nadlegovanja preko spletne kamere, izsiljevanja itd.
• Osebni podatki na spletu, npr. slike, videoposnetki, rezultati »piškotkov«, podatki, zdravstvene in druge težave, gesla itd.
• Tveganja, povezana z uporabo virtualnih svetov.
• Internetna zasvojenost npr. zasvojenost z računalniškimi in spletnimi igrami, zasvojenost z mobilnimi telefoni itd.
• Zanesljivost internetnih informacij.
• Stiki z neznanci.
• Seksting – pošiljanje golih fotografij, video posnetkov…
• Pornografija.
• Piratstvo – šteje se vsaka oblika zlorabe avtorsko-pravno zaščitenih del. Sem štejemo ponarejanje (neavtorizirano reproduciranje računalniških programov), nalaganje na disk (npr. nalaganje nezakonitih kopij programov na novo kupljene računalnike), dajanje računalniških programov v najem oziroma posojo, mehko piratstvo (npr. nelegalno reproduciranje ene legalno kupljene kopije na več računalnikov znotraj podjetja), internetno piratstvo (neavtorizirano nalaganje računalniškega programa na spletno stran oz. piratstvo elektronskih oglasnih desk).
• Tveganja na mobilniku, kot npr. visoki računi, neprimerne vsebine, mobilno lociranje, sevanje itd. 

 

Druge nevarnosti na internetu so še:

• Ribarjenje (ang. phishing) - je pogosta oblika spletnega kriminala, kjer poskuša kriminalec od nas izvedeti osebne podatke (na primer geslo za e-pošto, občutljive bančne podatke) z namenom, da bi kasneje prevzel našo identiteto. Napadalci postavijo lažno spletno stran oziroma pošljejo prirejeno elektronsko sporočilo, s katerim poskusijo uporabnika prepričati, da jim posreduje svoje osebne podatke. Tako goljufiva spletna stran kot elektronsko pismo sta lahko na pogled popolnoma enaka spletni strani ali pismu legitimnega podjetja (na primer banke), vendar pa bosta pridobljene finančne podatke posredovala tretjim osebam, ki se bodo z njimi okoristile. Takšna pisma in spletne strani so izredno zavajajoče, saj izvirno podjetje posnemajo tako po izgledu kot tudi po funkcionalnosti.
• DOS napadi – pri tej obliki napada je na žrtev hkrati poslano toliko zahtev za komunikacijo, da ne more več učinkovito komunicirati z e-pošto.
• Nezaščitene datoteke operacijskega sistema Windows - napadalci zlorabljajo tako, da namestijo veliko število orodij na računalnike, na katerih delujejo operacijski sistemi Windows in so priključeni na internet. Ker je varnost računalnikov na internetu medsebojno odvisna, ogroženi računalnik ne povzroča težav le svojemu lastniku, temveč je grožnja tudi ostalim subjektom na internetu.
• »Back door« programi in programi, ki omogočajo administriranje na daljavo - ko so enkrat nameščeni, omogočajo napadalcem dostop in kontrolo nad našim računalnikom.

 

Če strnemo povedano, lahko naštejemo naslednja priporočila za varno delo z internetom:

• Še posebej pazimo na zaščito svoje identitete, osebne podatke, osebne informacije itd.;
• zavedajmo se dejstva, da smo mi lastniki lastne spletne pojavnost in da mi določamo pravila, kdaj, s kom, kdo, kaj…;
• uporabljamo močna, kompleksna gesla, kar pomeni:
  • je dolgo vsaj osem znakov,
  • ne vsebuje naše uporabniško ime, pravo ime ali ime podjetja,
  • ne vsebuje popolno besedo,
  • je bistveno drugačen od prejšnjih gesel,
  • vsebuje znake iz vsake od naslednjih štirih kategorijah: velike in male črke, številke in simbole;
• v kolikor je mogoče uporabljamo dvojno zaščito, dvojna gesla ali kombinacijo dveh zaščit;
• držimo se načela: en račun eno geslo - uporabljamo različna gesla na posameznih računih oz. računaknikih;
• zapisana gesla shranimo na varna mesta;
• bodimo pozorni na spletne prevare in morebitne grožnje;
• zaščitimo računalnik z uporabo antivirusnih in anty-spyware programov ter uporabo požarnega zidu;
• bodimo previdni pri uporabi javnih omrežij in ne pozabimo se ob končani uporabi odjaviti - izklopiti;
• za prenos datotek uporabljamo zaupanja vredne vire;
• pazimo na sumljive priponke v elektronskih sporočilih;
• ne pošiljajmo naprej verižnih elektronskih sporočil;
• bodimo internetno izobraženi in osveščeni in
• bodimo dober in pošten spletni uporabnik  - upoštevajmo internetni bonton.