Internet je globalni sistem medsebojno povezanih računalnikov in računalniških omrežij, ki medsebojno komunicirajo preko dogovorjenih protokolov (npr. TCP / IP). Internet ni centraliziran sistem, ker ga sestavljajo medsebojno neodvisne hrbtenice. Posamezne hrbtenice lahko delujejo po protokolih, ki niso TCP/IP, vendar se v Internet povezujejo preko prehodov (ang. gateway). Prehod je strojna in računalniška oprema, ki pretvarja obliko sporočil med nekim protokolom in TCP/IP ter obratno. Čeprav se je internet začel kot posledica potrebe po preprosti izmenjavi informacij, danes praktično ni področja civilizacije, na katerem ne bi bil prisoten ali pa bil celo njegova strukturna osnova delovanja. Na ekonomsko področje npr. se srečujemo z internetnim bančništvom (plačevanje računov, prenos sredstev, vpogled stanja na računu, vpogled v kreditno zadolženost, itd), spletnim nakupovanjem in prodajo (delnice, različni proizvodi, intelektualne storitve, itd), itd. Internet omogoča druženje (npr. socialna omrežja, forumi, spletne igre itd.), prejemanje in ogled informacij (portali novic, spletni dnevniki - blogi itd.), izboljšanje zdravstvenih storitev (informacije o boleznih, zdravstveni pregledi na daljavo - telemedicina, naročanje za specialistične preglede (e-napotnice), izmenjava zdravstvenih podatkov (e-zdravstveni karton), operacije in spremljanje operacij na daljavo, itd.), e-izobraževanje (izobraževanje oz. študij na spletnih šolah in univerzah, e-učbeniki, izobraževalne spletne strani in portali, strokovno svetovanje, preverjanje znanja...) in še bi lahko naštevali. Internet danes ima zares veliko vlogo in velik socialni vpliv, morda je njegova najbolj pomembna vloga izmenjava informacij, saj ravno izmenjava informacij med ljudmi teži k sodelovanju, iz katerega izhajajo ideje in dejanja ljudi, ki usklajeno delujejo, kar vodi k družbenim spremembam.

    Internet ima obsežno in razgibano zgodovino (slika 1). Zametki Interneta se začnejo v obdobju hladne vojne med Ameriko in Rusijo. V tem času so bili računalniki veliki, energetsko potratni, odvisni od kontroliranih pogojev okolja in zato zelo ranljivi, tudi v vojaškem smislu. Predvsem pa je bila vojska zaskrbljena, kako ohraniti komunikacijo v primeru svetovne oz. atomske vojne. Zgodovina razvoja interneta se prične z letom 1962, ko je dobila ameriška raziskovalna ustanova ARPA (ang. Advanced Research Projects Agency) od ameriške vojske (letalstva) nalogo razvoja projekta izdelave takega računalniškega sistema - omrežja, ki bo deloval v vseh, tudi najtežjih primerih (npr. jedrske svetovne vojne). Osnovna ideja je v tem, da če bi bile povezave med računalniki pomnožene, bi bil, tudi v primeru prekinitve nekaterih med njimi, dostop do podatkov še vedno možen. Torej je bila osnovna zamisel, ki je rodila Internet, povezana z varstvom podatkov in dostopom do njih. Na razvoj interneta so v njegovih začetkih vplivale tudi tri knjige, in sicer: Ben Kleinrock, profesor računalništva na univerzi UCLA, leta 1961 napiše prvo knjigo »Information Flow in Nets Communications« o paketnem preklapljanju, kot sistemu za prenos informacij, leta 1962 J.C.R. Licklider & W. Clark  napišeta knjigo “On-Line Communications Computer Man” - prvo knjigo o konceptih interneta, leta 1964 pa Paul Baran napiše prvo knjigo o uporabi  sporočil organiziranih kot  blok paketov za izmenjavo informacij v omrežju (“Distributed komunication networks”).

Leta 1965 je še posebel pomembno, ker je bil izveden prvi omrežni poizkus: Larry Roberts iz MIT-a (ang. Massachussets Institute of Technology) je povezal dva računalnika, ki med seboj komunicirata z uporabo paketno podprte tehnologije. Že naslednje leto ARPA začne z delom na tem projektu, katerega glavni znanstveni vodja je bil prav Larry Roberts (nekateri ga imenujejo »oče ARPANET-a«).  Leta 1969 je ARPA zgradila prvo eksperimentalno omrežje, imenovano ARPANET. Na začetku so v njem sodelovali samo štirje veliki računalniki na ameriških univerzah: UCLA (Universiti of California Los Angeles), Stanford University, UCSB (Universiti of California v Santa Barbari) in Utah University (slika 2). Omrežje je že omogočalo prenos sporočil s hitrostjo 50 Kbps in souporabo datotek. Na tem omrežju so nastale in se razvijale vse velike ideje, ki so privedle do nastanka Interneta, kot ga poznamo danes. Leta 1971 je bilo v ARPANETU že 15 vozlišč s 23 računalniki. Ključni dogodki so si nato sledili zelo hitro in sicer:

• Leta 1971 je bil razvit vmesnik - t.i. terminal interface processor, ki je terminalom omogočal, da so se daljinsko priključili na omrežje.
• Leta 1972  Larry Roberts  izdela prvi program za elektronsko pošto, ki je omogočal odgovarjanje na sporočila ter njihovo pregledovanje, posredovanje in shranjevanje. Ray Tomlison prvi uporabi - uvede znak @ za razlikovanje med imenom pošiljatelja in omrežnim imenom v e-poštnega naslova.
  
  • To leto je tudi rojstno leto protolola FTP (ang. file transfer protocol), ki sta ga zasnovala Jon Postel in Abhay Bhushnan. Na NCSA so razvili program Telnet, namenjen priključevanju in delu na oddaljenem računalniku.
    
  • Arpanet je javno predstavil, kaj lahko svet pričakuje od te povsem nove omrežne tehnologije.
• Leta 1973 sta v Angliji in na Norveškem opravljena prva mednarodna - medcelinska priključka na ARPANET; izdelani so prvi načrti za lokalna omrežja ethernet.
  
  • V agenciji ARPA se pričnejo prve raziskave v zvezi z internetom, nastanejo tudi prve skice mendnarodnega omrežja omrežij. ARPANET se je počasi preoblikoval iz mreže navzkrižno povezanih računalnikov v hrbtenico. K temu je največ pripomoglo priključevanje prvih manjših omrežij, ki so nastala po ARPANET-ovem vzoru (npr. ALOHAnet v l. 1972 itd.).
    
  • Leta 1973 je nastal FTP (File Transfer Protocol) protokol – protokol za nadzor prenosa, ki je leta 1977 začel delovati v Arpanetu. S tem se je močno poenostavil prenos datotek med računalniki.

• Preoblikovanje v hrbtenico je pospešilo tudi razvoj protokolov. Leta 1974 se prvič pojavi izraz internet, objavljen je prispevek o protokolu za nadzor prenosa (Transmission Control Protocol). Vint Cerf in Bob Kahn, ki sta ga objavila, se štejeta za očeta omrežja Internet (slika 3).
  • Leta 1974 je bila izvedena delitev protokola TCP v dva, imenovana TCP/IP (ang. Transmission Control Protocol / Internet Protocol), namenjena standardizaciji postopkov v omrežju (prvi skrbi za povezavo med končnima točkama, drugi pa za usmerjanje paketov skozi omrežje). TCP/IP je bil na voljo zastonj, kar je dodatno pripomoglo k njegovi širitvi.
  • V tem letu se pojavi prvi javni ponudnik omrežnih storitev. Začne se komercializacija ARPANET-a.

• Leta 1975 se je začel uporabljati prvi uporabniško prijaznejši e-poštni program MSG, ki ga je razvil John Vittal (programer na University of Southern California); med drugim je vseboval izbiri "Odgovori" in "Naprej". 
• Leta 1976 Dr Robert M. Metcalfe razvije Ethernet, ki je omogočil izjemno hiter prenos podatkov po  koaksialnem  kablu. Pojava te tehnologije je ključna  za razvoj lokalnih omrežij. Ustvarjen je tudi SATNET, Atlantsko  paketno satelitsko  omrežje, ki poveže  Združene države Amerike z Evropo.
• Leta 1979 se vzpostavi USENET - decentralizirana omrežna  skupina za novice;  IBM oblikuje omrežje  BITNET (Because is time for networking) in ga da na uporabo ameriškim univerzam.

      Osemdeseta leta so prinesla odločilne spremembe, tako v tehničnem, kot v organizacijskem smislu. V letih 1982 -1983 se pojavijo prvi osebni računalniki, s tem pa se začne množiti število uporabnikov, ki so si želi aktivni dostop v omrežje internet.

• Leta 1982 v Evropi ustanovijo omrežje Euronet, ki nudi elektronsko pošto in USENET konferenčni sistem, namenjen pogovorom o različnih temah med veliko sodelujočimi.
• TCP/IP sprejmejo leta 1983 kot standard, ki velja za celo hrbtenico ARPANET: vsak računalnik ali  naprava, ki želi biti priključen  ARPANET  mora uporabljati  protokol TCP / IP.  TCP / IP je postal dejanski internetni  protokol. Samostojna omrežja pospešeno nastajajo in se priključujejo ARPANET-u. Od tu dalje, se je internet razvijal z izjemno hitrostjo.
• Leta 1984 je bil postavljen sistem domenskih imen DNS (ang. Domain Name System) z prvim DNS strežnikom; domensko ime je za uporabnike bolj prijazno in zapomljivo kot IP naslov – številka. DNS strežniki torej dovoljujejo uporabnikom interneta, da uporabijo domensko ime, ki ga DNS strežnik nato samodejno pretvorijo v IP naslov.
• 1985 leto je prineselo razvoj The WELL (okrajšava za Whole Earth 'Lectronic Link), eno izmed najstarejših virtualnih skupnostih, ki še vedno obratuje (avtorja Stewart Brand in Larry Brilliant).
• Leta 1986 se prične t.i. »vojna protokolov: evropske države so v tistem času uporabljale protokol OSI (Open Systems Interconnection), ZDA pa  Internet/ARPANET protokol, ki na koncu zmaga.
• Leta 1987 število internetnih strežnikov prebije mejo deset tisoč.
• Leta 1988 - Pojavi se prvi internetni črv (The Morrison Worm), ki težko prizadene omrežje. Da bi preprečili nadaljnje zlorabe, se ustanovi CERT (Computer Emergency Response Team), ki je še danes eno vrhovnih teles za boj proti hekerjem in internetnemu kriminalu.
  • V tem letu je prvič uporabljen IRC (ang. Internet Relay Chat) – spletni klepet, ki omogoča večuporabniški pogovor in diskusije med uporabniki interneta.
  • V Jugoslaviji začnejo z izgradnjo akademskega omrežja YUNAC, ki je del Evropskega programa EUREKA. Med sodelujočimi (Fakulteta za elektrotehniko Beograd, SRCE- Sveučilišni računski centar Zagreb, Univerza v Mariboru – Računski center in Računski center Univerze v Ljubljani) je tudi Inštitut Jožef Stefan iz Ljubljane v katerem se je nahajalo vstopno vozlišče za YUNAC - mednarodno vozlišče za elektronsko pošto. Opravljena je bila tudi registracija za domeno .YU.
• Leta 1989 je Inštitut Jožef Stefan nabavil in postavil hitro stikalo za povezavo v evropsko infrastrukturo akademskih omrežij, kmalu zatem pa povezal Ljubljano z Dunajem in s tem vstopil v omrežje internet (slika 6).
  
  • Arpanet so ugasnili pri 20 letih starosti.

      V 90-tih letih je tehnična zasnova Interneta ustaljena. Nove rešitve prinašajo predvsem hitrejši prenos podatkov, kar posledično prinaša tudi eksponentno rast količine informacij, ki so na Internetu na voljo uporabnikom. To obdobje (točneje leto 1992) štejemo za začetek komercializacije Interneta, ki se kaže tudi v napovedi, da bo naslovni prostor internet IPv4 (32-bitni internetni naslovni prostor) kmalu izčrpan in da Internet potrebuje nov protokol in sistem naslavljanja (IPv6 – 128-bitni naslovni prostor).  

• V letu 1990 Arpaneta ni več, prav tako prično status izgubljati tudi ostala omrežja. Vse skupaj postane veliko omrežje - Internet. Pojavi se prvi komercialni ponudnik interneta  (ang. ISP - Internet service provider) - The World.
• Za nadaljnji razvoj interneta je zgodovinsko pomembno leto 1991, ko Tim Berners-Lee (slika 5) iz Evropskega centra za raziskave delcev (CERN) v Švici razvil nabor protokolov za prenos hiperteksta (HTTP) preko interneta; postavil je temelje novemu servisu, ki je v naslednjih letih, postal sinonim za internet - svetovnemu spletu (World Wide Web - WWW) in protokolu HTTP. V istem letu je Tim napisal tudi  prvi urejevalnik spletnih strani in programsko opremo za spletni strežnik.
  • V tem letu je bil sprejet datotečni format MP3 kot standard; predstavlja priljubljeno digitalno obliko zapisa glasbenih datotek (posameznih pesmi ali celotnih albumov).
  • Ena zanimivih dogodkov tega obdobja je bila prva uporaba spletne kamere (ang. webcam);  uporabljena je bila v računalniški učilnici na Cambridge University, z preprostim namenom: spremljaje aparat za kavo, da so se lahko uporabniki učilnice oz. laboratorija izogniti praznemu loncu kave.
• Leta 1992 število strežnikov preseže milijon. WWW postaja vse bolj priljubljen; prvič se pojavi izraz deskanje (ang. surfing).
  • Internet se tudi v Sloveniji vedno bolj uporablja ob podpori Inštituta Jožef Stefan in obeh slovenskih univerz.
  • V ZDA je ustanovljena  pomembna mednarodna, neprofitna organizacija Internet Society (ISOC World), zadolžena za standarde povezav, izobraževanje in politiko Interneta; kot navaja v ustanovnem aktu, je njena naloga spodbujanje odprtega razvoja in uporabe interneta v korist vseh ljudi sveta.
    
• Leta 1993 je izšel spletni brskalnik Mosaic, ki ga je bilo mogoče prenesti na uporabnikov računalnik; s tem je postala uporaba interneta enostavnejša tudi za »običajne« uporabnike (slika 5). Bela hiša in Združeni narodi so postali dosegljivi preko spleta, kar zaznamuje tudi prvo uporabo spletnih domen .gov in .org.
  
  • V Sloveniji se vzpostavi javni zavod ARNES (Akademska in raziskovalna mreža Slovenije), ki domuje v stavbi Instituta Jožef Stefan; zagotavlja omrežne storitve organizacijam s področja raziskovanja, izobraževanja in kulture ter omogoča njihovo povezovanje in medsebojno sodelovanje ter sodelovanje s sorodnimi organizacijami v tujini. Arnes torej gradi, vzdržuje in upravlja infrastrukturo, ki povezuje univerze, inštitute, raziskovalne laboratorije, muzeje, šole, baze podatkov in digitalne knjižnice.
  • Slovenija v drugi polovici leta dobi internetno domeno ".si".
  • Tega leta je bil postavljen prvi slovenski spletni strežnik na Inštituta "Jožef Stefan"; na njem je bila 21. novembra 1993 objavljena prva spletna stran s predstavitvijo Slovenije. Kmalu so začeli nanjo dodajati povezave do drugih slovenskih spletnih strani, tako da je stran prerasla v spletni imenik, kasneje preimenovan v Mat'kurja.

•   V letu 1994 se pojavijo prve trgovine na internetu: npr. Pizza Hut ponuja naročanje pic na svoji spletni strani, v Las Vegasu prične oddajati prva "cyberpostaja" RT-FM, odprejo  prvo  e-banko Virtual  itd.
  
  • Po e-pošti se začnejo pojavljati nadležna pisma (verižna pisma, reklame).
  • Pojavi se za tisti čas pomemben pregledovalnik spletnih strani – brskalnik Netscape, kot vse večja konkurenca  Mosaic-u; omogočal je enostavno vključevanje slik in drugih multimedijskih podatkov v spletne strani. 
  • Večjih sprememb  na fizičnem omrežju ni, najpomembnejši dogodek tega obdobje je izjemna rast Interneta.

• Leta 1995 podjetje Microsoft na osnovi Mosaica izdela svojo prvo verzijo spletnega brskalnika Windows Internet Explorer.
  
  • V tem letu se pojavijo prva uradna prisluškovanja ljudi po internetu in prve aretacije. To leto se pogosto šteje kot leto, ko je splet stopil na pot komerializacije. To so vzpodbudili naslednji dogodki: Netscape uvede zaščito s šifriranjem (SSL – Secure Sockets Layer) za varnejše vodenje finančnih transakcij, prva prodaja na spletu podjetja Echo Bay (pozneje se preimenuje v bolj znani eBay) in začetek delovanje spletne trgovine Amazon.com.
    
  • V tem letu sta bila prvič predstavljena javnosti Java in JavaScript (prvotno imenovan LiveScript, avtor Brendan Eich ga razporedi kot del brskalnika Netscape Navigator).
• V letu 1996 se pojavi cenzura interneta (ZDA). Pojavi se prvi odjemalec e-pošte HoTMail. V Sloveniji se ustanovi »Internet Slovenija« - društvo za razvoj računalniških komunikacij; sprejeta je v ISOC World. To leto se začne akademski neprofitni projekt »Raba interneta v Sloveniji (RIS)«.
  • Pomemben dogodek tega leta je gotovo zagon projekta Internet2. 
  • V svetu je v internet priključenih že prek 9 milijonov računalnikov.
• Medtem ko so bili prvi blogi v uporabi že nekaj let, v takšni ali drugačni obliki, je bilo leto 1997 prvo leto, ko se je začel uporabljati izraz "blog" (ang. weblog).
• Leto 1998 je prišel na svet Google, ki je revolucionarno spremenil način iskanja informacij na spletu.
• Pomembnost leta 1999  je pojav brezžičnih tehnologij, imenovanih IEEE  ali splošno znanih kot  Wi-Fi,  ki postanejo sestavni del  vsakega prenosnega računalnika ali naprave.

     2000-a leta (2000 – 2015) zaznamujeta internet 2 in internet 3.

Če iščemo razliko med internetom 1 in 2 vidimo, da internet v osnovi ni doživel velikega tehnološkega prehoda, temveč da se je spremenil le način razmišljanja človeka. Spletne strani so se spremenile iz statičnih v dinamične, vpeljana so nekatera zelo uporabna orodja (npr. AJAX, MASHUP, XML, RSS, itd.) in t.i. socialne mreže ali strani (npr. BLOGI, FACEBOOK, MYSPACE itd.). Razvili so se tudi različni brskalniki in strani, ki z načinom razmišljanja interneta 1 nebi bile uspešne (npr. GOOGLE , WIKIPEDIA itd), nato multimedijsko podprte strani kot so YOUTUBE, SKYPE in drugi.  Če je bil internet 1 le povezava med uporabnikom in strežnikom, je internet 2 povezava med več uporabniki, ki spreminjajo strežnike, ter tako izmenjujejo informacije. Splet torej lahko spreminjajo vsi uporabniki, ne pa le administratorji posameznih strani. Poleg vzpostavljene dvosmerne komunikacije je lahko uporabnikom omogočeno dodajanje komentarjev, sodelovanje na forumih, dodajanje slik in video posnetkov na spletno stran, ocenjevanje prispevkov, označevanje vsebine, povezovanje z drugimi obiskovalci spletnega mesta, izmenjava mnenj, gradnja mreže stikov itd.

 

Značilnost te dobe je tudi digitalno gospodarstvo, to je gospodarstvo, v katerem podjetja v celoti izkoriščajo ogromne možnosti in prednosti digitalnih tehnologij, tako za izboljšanje svoje uspešnosti in produktivnosti, kot tudi za doseganje potrošnikov in prodajo. Sprejetje digitalnih tehnologij je pomembno spodbudilo tudi rast produktivnosti dela.

Za to obdobje je značilna aktivna uporaba interneta 2 in počasen, a vztrajen prehod v internet 3, ki združuje več aplikacij na eni spletni strani - spletne strani so postale nekakšna zbirka orodij ( npr. iGoogle, NetVibes, My Yahoo!, PageFlakes itd.). Splošne - osnovne značilnosti interneta 3 so   t.i. "oblačno računalništvo", internet stvari (ang. Internet of things), lažji prenos informacij in mobilno računalništvo. 

• Leta 2001 prične delovati Wikipedia, večjezična internetno zasnovana splošna enciklopedija, s prosto vsebino. Članke lahko piše in spreminja kdorkoli, ki ima dostop do te spletne strani. Ime izhaja iz zloženke dveh besed: wiki in enciklopedija. Primarni serverji Wikipedie se nahajajo v Tampi na Floridi, dodatni pa v Amsterdamu in v Seoulu; uporablja wiki programsko opremo, ki omogoča več avtorjem hkratno urejanje ter arhiviranje sprememb v bazo.
• Leta 2002 po svetu uporablja internet že čez 600 milijonov prebivalcev.
• V letu 2003 ocenjujo, da uporabniki interneta nezakonito prenesejo približno 2,6 milijarde glasbenih datotek vsak mesec. Spam - nezaželena elektronska pošta, postane velika nadloga za strežnike in uporabnike.
  • Delovati prične Skype, brezplačno internetno telefonsko omrežje (VoIP), ki omogoča medsebojno komuniciranje uporabnikov. V sodobnejši obliki ponuja video ali glasovni pogovor in glasovni konferenčni pogovor do 5 uporabnikov, poleg tega pa tudi prenos besedilnih sporočil in datotek med uporabniki.
  • MySpace postane najbolj priljubljena socialna mreža.
• V letu 2004 spletne finančne transakcije dosežejo rekordno višino 117.000.000.000 $, kar je 26% več kot leta 2003.
  • Web 2.0, katerega ime je skoval leta 1999 Darcy DiNucci, od tega leta postaja vse bolj priljubljen. Socialne - družabne mreže postanejo srčica Web 2.0, saj s družabnimi medijsko podprtimi spletnimi stranmi in portali ter nizom spletnih aplikacij, ki omogočajo uporabnikom, da ustvarjajo in delijo vsebine ter omogočajo aktivne povezave med njimi, pospešujejo prehod Web 1 na Web 2.
  • Delovati začenja Facebook, spletno družabno omrežje namenjeno zabavi, komuniciranju, vzpostavljanju družbenih odnosov ter razvedrilu; ustanovitelj je Mark Zuckerberg, ki je spletišče izdelal kot študent na univerzi na Hardvardu.
• Leto 2005 pomeni med drugim rojstvo  YouTube.com; predstavlja spletno javno komunikacijsko stran, ki omogoča registriranim uporabnikom nalaganje svojih video posnetkov in gledanje posnetkov drugih uporabnikov. Ustanovitelji spletne strani Youtube so bili Chad Hurley, Steve Chen, Jawed Karim.
  • Pojavijo se dlančniki z zasloni občutljivimi na dotik (multi-touch tehnologija), ter  tablični računalniki in pametni mobilni telefoni.
• Leta 2006 obstaja več kot 92 milijonov spletnih strani na spletu. V tem letu prične delovati Twitter, eno izmed najbolj znanih brezplačnih družabnih omrežij današnjega časa, ki je pričelo z delovanjem leta 2006 in ima danes že več kot 350 milijonov uporabnikov. Po svojem bistvu Twitter spominja na mešanico med blogom in klepetalnico. Razlika med objavami na blogu in tistimi na Twitterju je ta, da lahko objava na slednjem vsebuje maksimalno 140 znakov - temu pravimo »microblogging«.
• V letu 2007 se pojavi spletna storitev Hulu, ki kot prva uporabnikom nudi dostop do bogate palete brezplačnega videa na zahtevo, je pa bila (in še je) žal na voljo le za ameriške in angleške uporabnike. Projekt spletne storitve Hulu, ki je bil težak kar sto milijonov ameriških dolarjev, sta postavili na noge podjetji News Corporation in NBC Universal, danes že predstavlja neposredno konkurenco klasični televiziji in priljubljenemu YouTubu.
  • Pomembna novost tega leta je bila skoraj zagotovo prva generacija iPhone, prenosnih telefonov s podporo za internet in multimedijo podjetja Apple. Vsebovali so kamero, predvajalnik glasbe, omogočali pošiljanje in sprejemanje elektronske pošte, brskanje po internetu in glasovno pošto. Imeli so manj tipk kot večina ostalih prenosnih telefonov, ker so imeli zaslon, občutljiv na dotik, ki je služil kot tipkovnica. Na njem je bila uporabljena zanj prilagojena različica operacijskega sistema Mac OS X z imenom iOS.
• V letu 2008 prevlada Googlov iskalnik in oglaševanja na internetu.
  
  • Izvedejo se prve "Internet volitve" in to za predsednika ZDA. To je bilo prvo leto ko so politični kandidati začeli izkoriščati usluge interneta; Hillary Clinton je npr. dokaj zgodaj uporabila YouTube z svojimi video posnetki kampanje. Praktično je imel že vsak kandidat uporabil Facebook ali Twitter ali pa oboje.
  • V San Fransisco zveznem okrožnem sodišču, sodnik Jeffrey S. Bela odredi onemogočenje Wikileaks.org - spletnim mestom, ki razkrivajo zaupne informacije. Slede veliki protesti po vsem svetu.
• Leta 2010 v ZDA  začnejo z implementacijo  4. generacije brezžičnih omrežij, ki omogoča visoke hitrosti pri povezavi naprav, kot so mobilni telefoni, tablični računalniki  in ostale mobilne naprave.
• V letu 2011 tehnološka pomembna podjetja intenzivno razvijajo tehnologije, ki bodo zagotovila sodobnost in učinkovitost izobraževalnega sistema z uporabo internetnih tehnologij povsod po svetu.
  • Maja 2011 so Združeni narodi sprejeli deklaracijo, s katero se dostop do interneta uvršča med človekove pravice.
• Stanje uporabe interneta v obdobju 2014 – 2015 v Evropi (http://www.internetworldstats.com/stats.htm):

EVROPSKA UNIJA	Populacija ( 2015)	Internet uporabniki,  31-Dec-2014	Popukacija / internet uporabniki (%)
Avstrija	8,584,926	7,135,168	83.1 %
Belgija	11,258,434	9,441,116	83.9 %
Bolgarija	7,202,198	4,083,950	56.7 %
Hrvaška	4,225,316	3,167,838	75.0 %
Ciper	847,008	804,306	95.0 %
Češka	10,538,275	8,322,168	79.0 %
Danska	5,659,715	5,419,113	95.7 %
Estonija	1,313,271	1,047,772	79.8 %
Finska	5,471,753	5,117,660	93.5 %
Francija	66,132,169	55,429,382	83.8 %
Nemčija	81,174,000	71,727,551	88.4 %
Grčija	10,812,467	6,451,326	59.7 %
Madžarska	9,849,000	7,388,776	75.0 %
Irska	4,625,885	3,817,491	82.5 %
Italija	60,795,612	36,593,969	60.2 %
Latvija	1,986,096	1,628,854	82.0 %
Litva	2,921,262	2,399,678	82.1 %
Luxemburg	562,958	510,177	90.6 %
Malta	429,344	284,361	66.2 %
Nizozemska	16,900,726	16,143,879	95.5 %
Polska	38,005,614	25,666,238	67.5 %
Portugalska	10,374,822	7,015,519	67.6 %
Romunija	19,861,408	11,178,477	56.3 %
Slovaška	5,421,349	4,507,849	83.1 %
Slovenija	2,062,874	1,501,039	72.8 %
Španija	46,439,864	35,705,960	76.9 %
Švedska	9,747,355	9,216,226	94.6 %
UK - Anglija	64,767,115	57,266,690	88.4 %
Skupaj EU	507,970,816	398,972,533	78.5 %

•  Izjemna rast uporabe interneta (slika 7) v obdobju 2000 – 2015 v svetu (http://www.internetworldstats.com/stats.htm):

Svetovne regije	Populacija ( 2015)	Uporabniki interneta 2000	Uporabniki interneta 2014-2015	Rast populacije	Rast uporabe interneta 2000-2015
Afrika	1,158,353,014	4,514,400	318,633,889	27.5 %	6,958.2 %
Azija	4,032,654,624	114,304,000	1,405,121,036	34.8 %	1,129.3 %
Evropa	827,566,464	105,096,093	582,441,059	70.4 %	454.2 %
Srednji vzhod	236,137,235	3,284,800	113,609,510	48.1 %	3,358.6 %
Severna America	357,172,209	108,096,800	310,322,257	86.9 %	187.1 %
Latin America / Karibi	615,583,127	18,068,919	322,422,164	52.4 %	1,684.4 %
Oceanja / Australja	37,157,120	7,620,480	26,789,942	72.1 %	251.6 %
SKUPAJ	7,264,623,793	360,985,492	3,079,339,857	42.4 %	753.0 %

GENERACIJE INTERNETA - SPLETA (WWW)

    Tako kot smo v primeru razvoja računalnikov našteli in prikazali 7 razvojnih generacij (s tehnološkim ozadjem), želimo podobno naredili tudi za internet, tehnologijo, ki je v razvoju človeštva naredil pravo komunikacijsko revolucijo. Pomembne razvojne mejnike v razvoju strojne in programske opreme interneta smo si že ogledali, sedaj pa se vprašajmo, ali lahko tudi v primeru interneta zasledimo značilne razvojne generacije. Odgovor je DA, le da se v tem primeru bolj ali manj dotakamo le enega od najpomembnejših delov interneta, to je svetovnega spleta (WWW - World Wide Web), torej pomembne storitve interneta, ki uporabnikom sistema omogoča, da si v omrežju interneta ogledujejo hipertekst, grafiko, zvok in video. Pogosto mu pravimo kar Web ali po naše splet. V zadnjih nekaj letih je postal najbolj priljubljena storitev na celotnem omrežju. Pravzaprav veliko ponudnikov in uporabnikov informacij na Internetu dela oz. uporablja večinoma samo svetovni splet (WWW). Opredelimo ga lahko kot tehno-socialni sistem, ki omogoča interakcijo med ljudmi s pomočjo omrežij. Pojem techno-socialni sistem nanaša na sistem, ki krepi človekovo zaznavanje - kognicijo, komunikacijo in sodelovanje; zaznavaje je nujen predpogoj za komunikacijo in predpogoj za sodelovanje. Z drugimi besedami, sodelovanje potrebuje komunikacijo in komunikacija potrebe kognicijo. Prvotna ideja njenega očeta Tim Burners-Lee-ja iz leta 1989, je v zadnjih, skoraj treh desetletjih, dosegla velik napredek.  Če je bil Web 1.0 splet kognicije, je web 2.0 splet komunikacije, web 3.0 splet sodelovanja in Web 4.0 splet integracije [1]; s tem smo izvzeli le prve štiri generacije spleta, ki predstavljajo razvojno stanje sedanjega obdobja spleta, a v bližnji bodočnosti se že dokaj jasno izrisujejo novejše in naprednejše.

WEB 1.0 – statični splet

Web 1.0 (slika 8) predstavlja prvo generacijo spleta, ki je po osnovni ideji Tim Berners-Lee-ja le bralno orientiran splet - sistem zaznavanja oz. kognicije. Splet, kot ga poznamo danes je Tim Berners-Lee predstavil 12. 11. 1990, ko je predstavil prvo hipertekstno zasnovano spletno stran na delovni postaji NeXT. Hipertekst (ang. Hypertekst) se je sicer razvil že prej, vendar ga je Bernersu uspelo združiti z internetom.

Web 1.0 je v osnovi množica datotek, ki ima mnogo uporabnikov in le malo ponudnikov vsebin. Omogočal je informacijsko mesto za posameznike in podjetja, ki lahko oddajajo določene podatke oz. informacije za uporabnike. Zgodnji splet je torej zagotavljal le omejeno uporabniško interakcijo in s tem dovoljeval  samo iskanje in prebiranje informacij; bil je statičen in enosmerno orientiran. Npr. podjetja so lahko s pomočjo spleta predstavila svoje prodajne kataloge ali brošure, uporabniki pa so jih lahko le prebirali in po želji vstopiti z njimi v stik. Lahko bi rekli, da so bili spletni katalogi in brošure dokaj podobne oglasom v časopisih in revijah. Tehnološko so predstavljali dokaj statične HTML strani, ki se zaradi noveliranja zahtevale pogosto posodabljanje. Glavni cilj takih spletnih strani je bil, objava informacije za vsakogar, ob vsakem času in za ta čas pomembna vzpostavitev spletne prisotnosti.

Protokoli web 1.0: HTTP, HTML in URI.

WEB 2.0 – dinamični splet

Pojem Web 2.0 je leta 2004 opredelil Dale Doughertya pri medijski hiši O’reilly Media Inc. kot sodelovalni oz. dinamični splet, O`Reilly pa kot skupek principov in praks, ki nimajo točno določenih meja. Predstavlja naslednjo stopnjo v razvoju spleta in omogoča uporabnikom interakcijo in sodelovanje drug z drugim, poleg tega pa še vključuje uporabnike kot aktivne člane, ki lahko sodelujejo pri ustvarjanju vsebin v virtualni skupnosti. Če je bil Web 1.0 namenjen predvsem branju -  pasivnemu gledanju vsebin, pa Web 2.0 omogoča branje in pisanje, kar omogoča, da lahko splet spreminjamo vsi uporabniki in ne le administratorji posameznih spletnih strani; do uporabnika je bolj prijazen, vsebine so lažje dostopne in uporabnik ima večjo vlogo pri soustvarjanju vsebin. Pri tem ne gre za spremembo tehnoloških osnov spleta temveč za spremembe v načinu njegove rabe; je mešanica novih tehnologij, kombinirana z novimi načini dela. Uporablja se za spletno komuniciranje, sodelovanje, ustvarjanje, iskanje informacij, objavljanje, poslovanje, uporabljanje spletnih storitev, itd.

Web 2.0 (slika 9) predstavlja torej družbeno mrežo, ki jo sestavlja več spletnih orodij in platform, kjer lahko ljudje delijo svoje poglede, mnenja, misli in izkušnje. Aplikacije spleta 2.0 temeljijo na spletnem sodelovanju in izmenjavi informacij med uporabniki, med katerimi so blogi (npr. Blogger) in mikroblogi (Twitter), družabne - socialne mreže (npr. Facebook, MySpace, Netlog), 'P2P' sistemi za izmenjavo vsebin – wiki (npr. Wikipedija), RSS naročanje, multimedijske skupnosti (npr. YouTube, Flickr, iTunes, Skype) in podobno. Spodnja tabela kaže primerjavo med značilnostmi in storitvami Web 1.0 in Web 2.0.

 

Web 1.0	Web 2.0
Branje	Branje / pisanje
Podjetja	Skupnosti
Uporabnik - Server	P2P
HTML, portali	XML, RSS
Netscape	Google
Web forme	Web aplikacije
Servisi se prodajajo preko spleta	Spletni servisi
Informacijski portali	Platforme
Enciklopedija Britannica online	Wikipedija
Osebne strani	Blogi, družabna omrežja, Wiki…

S klikom na miško brez večjih težav uporabnik v okolju Web 2.0 naloži na svoj spletni prostor video, tekst, sliko ali film, ga tekstovno opiše in ga nato izmenjuje s prijatelji na spletu. Vse bolj je v ospredju tudi znanje - modrost množic, ki podpira hipotezo o zbiranju informacij v skupinah, ker je v mnogih primerih skupinska ocena natančnejša od odločitve strokovnjaka posameznika. Wikipedija je najbolj značilen pristop koncepta modrosti množice. Pomemben predstavnik modrosti množic je gotovo tudi Google, ki temelji na povezavah med spletnimi stranmi. S pomočjo modrosti množic Web 2.0 ponuja pomembne rešitve za probleme, s katerimi se splet srečuje že od samega začetka – organiziranje in iskanje na internetu. Računalniki so dokaj neučinkoviti pri razumevanju vsebin in vsa količina podatkov na internetu bi bila brez pomena, če je ne bi mogli na noben način označiti – identificirati. Z označevanjem lahko iskalnikom pomagamo, da iščejo vsebine, ki nas zanimajo, modrost množic pa nam pri tem pomaga najhitreje priti do želenih informacij.

Vzporedno z razvojem spleta so se razvila tudi pravna, politična in kulturna pravila za pravice dostopa do digitalnih vsebin; na spletu velja tradicija demokracije in sodelovanja na odprtosti, ki jo v celoti podpira Web 2.0 tehnologija. Delo z odprtimi standardi, uporaba odprtokodnih programskih orodij, izkoriščanje prosto dostopne vsebine, ponovna uporaba vsebine in delovanje v namenu odprte inovacije so lastnosti, ki se neposredno nanašajo na Web 2.0. Pomembna tehnologija pri razvoju Web 2.0 je odprta koda brskalnika Firefox. Web 2.0 poudarja uporabo informacij v veliki podatkovni bazi, ki jo polnijo razne storitve (Wikipedija, 2015).

Prednosti za podjetij z uporabo Web 2.0 niso neposredno vezana v obliki dobička, temveč v obliki prepoznavnosti blagovne znamke in poznavanja razmer kupcev na trgu. Nove oblike spletnega komuniciranja omogočajo dialog s potrošniki v realnem času; v ospredje prihaja neposredno trženje z novimi elementi: blogi, uporabo spletnega videa, uporabniško generiranih vsebin in družabnega mreženja. Prednosti in pomanjkljivosti v tem smislu, kaže spodnja tabela!

 

Prednosti Web 2.0	Pomanjkljivost Web 2.0
Manjši stroški	Odvisnost
Lažji in hitrejši dostop do informacij	Manjša kvaliteta aktualnih vsebin
Večje možnosti informiranja in sodelovanja	Obvezna internetna povezava
Izvirnost uporabnikov	Nestalna interpretacija med različnimi iskalniki
Preprosta uporaba	Skupnost brez pravil

 

WEB 3.0 – semantični splet

     WEB 2.0 ima isto pomanjkljivost kot WEB 1.0, in sicer, da ni dovolj razumljiv strojem; zato se je začelo razmišljati o spletu, ki ga bodo razumeli tudi stroji. To razvojno stopnjo spleta imenujemo semantični splet (ang. Semantic Web) oz. splet podatkov (ang. Web of Data) oz. WEB 3.0 (slika 10). Avtor ideje je Tim Berners-Lee, ki jo je že leta 2001 objavil v članku za revijo Scientific American, predmet večjega zanimanja in razprav pa je postala v in po letu 2006.

Web 3.0 tehnologija (slika 10) daje pomen medsebojni komunikaciji različnih naprav, ki uporabniku omogočajo dostop do informacij, oziroma posredovanje le teh s čim manj truda, za različne prenosne naprave v povezavi z internetom.  Na nek način združuje vsebine web 1.0 in 2.0. Informacije, ki jih ponuja, so hkrati na lokalni in globalni ravni; semantični splet ni ločen splet, ampak nadgradnja obstoječega. Seveda pa to niso le spletne strani in povezave, temveč odnosi med podatki; je skupek tehnoloških standardov (Unicode, URI, XML, RDF, RDFS, OWL…), ki omogoča strojem razumeti semantične dokumente in podatke; ti podatki so distribuirani, razdrobljeni, vseprisotni na spletu. Web 3.0 ne obsega samo »predelanih« strani HTML, ampak tudi spletno dostopne podatkovne zbirke in različne dokumente XML ter XHTML.

Kot iz tega lahko zaključimo, je to torej splet tako za ljudi (kar je bilo značilno že za web 1.0 in web 2.0) kot za računalnike oz. inteligentne stroje  (agente), ki znajo te podatke razumeti, analizirati in ponuditi ljudem. Semantični splet je torej stopnja v razvoju svetovnega spleta, v katerem je opredeljen pomen (semantika) informacij in storitev na spletu, kar omogoča razumevanje in izpolnjevanje zahtev ljudi in strojev.

Web 3.0 v širšem smislu pomeni tudi brezhibno poslovanje, zabavo in socialno mreženje kadar koli in kjer koli prek hitrih, zanesljivih in varnih omrežij. Pomeni konec ločevanja med mobilnim in fiksnim omrežjem.           
Če povzamemo, je bil smisel spleta 1.0 ustvarjanje in povezovanje spletnih mest, splet 2.0 pa nam je prinesel spletne aplikacije in spletne skupnosti. Splet 3.0 nam obljublja da bo povezal ljudi, stvari, ideje in koncepte, kot osnovo pa ima seveda semantiko. Cilj semantičnega spleta (Web 3.0) je uporabniku dostaviti vse pomembne informacije v strukturiranem formatu, ki ga lahko uporabi katera koli aplikacija. Omogočil naj bi iskanje po kateri koli javni bazi podatkov na svetu z uporabo skupnega jezika in filtriranja nerelevantnih informacij, ki jih današnji iskalniki ne zmorejo. Baze znanja naj bi bile medsebojno povezane (angl. web of linked data), kar bi omogočilo avtomatizirano kombiniranje virov in dostavo tiste informacije, ki jo uporabnik potrebuje.  Razvoj semantičnega spleta je pospešil socialni splet ( Web 2.0) in že kaže praktične rezultate tako v akademski, kot tudi v javni in poslovni sferi.

 

OBLAČNO RAČUNALNIŠTVO

     Značilnost Web 3.0 (pa tudi poznih Web 2.0) tehnologij je tudi oblačno računalništvo (ang. cloud computing). Oblak pomeni, da se aplikacije, ki jih običajno poganjamo v lokalnem računalniku, izvajajo v najetih, točno določenih strežnikih oziroma, v velikih podatkovnih centrih - »oblakih« (slika 11). Bistvo koncepta računalništva v oblaku je, da omogoča plačilo za le porabljeno strojno in programsko opremo. To je zelo velika prednost za tiste, ki le občasno potrebujejo veliko procesorsko moč ali pa le občasno specifično programsko opremo. Vse skupaj se mora dogajati zelo dinamično in brez motenj. Npr. manjša podjetja se izognejo velikim stroškom za nakup razmeroma drage opreme, kot npr. strežnikov, enot za arhiviranje, računalnikov, licenc za programsko opremo, požarnih zidov, ni potrebno skrbeti za nadgradnje, servisiranje, brezprekinitveno napajanje, ne potrebujemo posebnih računalniških delavcev - strokovnjakov itd. Za vse to skrbi ponudnik »oblaka«.

Med najbolj poznane in splošno uporabljene brezplačne storitve računalništva v oblaku sodijo družabna omrežja npr. Facebook in Twitter, spletne e-poštne storitve, denimo Gmail in Hotmail, spletna mesta za deljenje slik (Flickr) in videov (YouTube, Netflix), spletne pisarne kot sta Google Docs in MS Office Web Apps, spletne konference npr. MS Office Live Meeting, spletne dražbe, recimo eBay itn.

Obstajajo tri vrste oblakov, in sicer javni, privatni in hibridni. Javni oblaki (ang. public cloud) so oblaki, ki so pod okriljem zunanje organizacije in v katerih se sočasno gostijo aplikacije in podatki več odjemalcev. Privatni oz. zasebni oblaki ( ang. private cloud) so namenjeni izključno enemu odjemalcu, kar zanj pomeni celovit nadzor nad podatki in najvišji nivo varnosti. Hibridni oblaki (ang. hybrid cloud) združujejo javni in zasebni model oblaka. Če model zasebnega oblaka razširimo z računalniškimi viri javnega oblaka, dobimo hibridni oblak, kar prispeva k stabilnosti in zmogljivosti aplikacij.

Računalništvo v oblaku lahko v grobem razdelimo na tri plasti oz. storitvene modele (slika 11). Najosnovnejša oblika je infrastruktura kot storitev (ang. Infrastructure as a Service – IaaS), ki ponuja uporabo virtualiziranih strojnih virov (procesorja, pomnilnika, diskovnega prostora in prenosa podatkov). Na najeti infrastrukturi lahko uporabljamo operacijske sisteme in programske rešitve, kot na lastnem serverju. Glavna prednost IaaS je, da lahko kapacitete poljubno povečujemo ali zmanjšujemo, ni je potrebno vzdrževati itd. Primeri IaaS so Amazon Web, Services, GoGrid, RackspaceCloud itd.

Naslednja oblika je platforma kot storitev (ang. Platform as a Service – PaaS),  ki navadno temelji na infrastrukturi oblaka in omogoča delovanje programske opreme. Uporabnik lahko na osnovi programskih jezikov in orodij, ki jih je razvil ponudnik oblaka, razvija svoje programske aplikacije brez potrebe po nakupu in vzdrževanju lastne strojne in programske infrastrukture. PaaS ponujajo tudi nekatera znana podjetja kot sta npr. Google (App Engine) in Microsoft (Azure Services Platform).

Slednja oblika je uporaba programske opreme kot storitve (ang. Software as a Service – SaaS), to je ponujanje programske opreme v oblaku, pri čemer uporabniku

aplikacij ni potrebno namestiti ali pognati na krajevnem računalniku, prav tako pa se mu ni potrebno ubadati z vzdrževanjem in nadgrajevanjem aplikacij. Razvoj lastnih aplikacij v tem primeru ni možen, saj gre za dostop do že razvitih aplikacij prek enostavnega spletnega vmesnika. Med največje prednosti tega pristopa spada zaračunavanje glede na uporabo aplikacij (ang. pay-per-use). Primeri SaaS so Gmail (Google), CRM (Salesforce) itd.

Koristnost in nevarnosti računalništva v oblaku kaže spodnja tabela.

KORISTI	NEVARNOSTI
Prihranek stroškov in truda	Vprašanje zaupanja ponudniku
Prilagodljivost uporabe virov	Lokacija podatkov
Lažja optimizacija poslovnih procesov	Zahteva stalno in dovolj hitro interenetno povezavo
Lažje (skupinsko) delo z dokumenti in datotekami	Izvajanje storitev je lahko počasna
Večja učinkovitost (okoljska in ekonomska)	Problem varnosti in izgube podatkov
Osredotočenost na osrednje sposobnosti	Skladnost z regulativi in predpisi
Izboljšana avtomatizacija	Zaverovanost v metaforo (popolnost) oblaka
Itd.	Stroškovna nepredvidljivost.

      Storitve v oblaku so sicer s stališča končnega uporabnika kljub vsem zgoraj opisanim nevarnostim in izraženim pomislekom zanimive – razbremenjujejo ga strahu pred izgubo podatkov ter skrbi za shranjevanje in arhiviranje podatkov, ob ustrezni postavitvi naj bi tudi znatno znižale stroške zagotavljanja najnujnejših informacijskih potreb. Dejstvo pa je, da ob morebitnih komunikacijskih težavah takšne storitve niso na voljo, kar je v zdravstvu zaradi narave dela lahko še posebej neugodno, zaradi v tej panogi tradicionalno nadpovprečne nenaklonjenosti vlaganju finančnih sredstev v komunikacijsko infrastrukturo pa so pogost vir nezadovoljstva lahko tudi povsem banalni problemi. Ki so hkrati z neupravičenimi strahovi, da so npr. podatki, shranjeni na oddaljeni lokaciji, bolj izpostavljeni nepooblaščenim dostopom, med poglavitnimi razlogi za to, da računalništvo v oblaku tudi v zdravstvu še ni bolj razširjeno (slika 12).

 

TRENDI: Web 4.0, Web 5.0 …, Internet stvari…Transhumanizem…

 Čeprav še Web 3.0 ni popolnoma zaživel, se v ozadju že razmišlja in razvija nova generacija spleta, kot npr. Web 4.0, Web 5.0 itd. Nekateri novi generaciji spleta pripisujejo lastnost, da bo postal spletni operacijski sistem, sistem, ki bo združil celotno vsebino spleta, jo predelal in vračal zahtevke uporabnikov. Tehnologije, ki bodo potrebne za to, še niso povsem znane, vendar obstajajo predvidevanja, da bodo do leta 2030 računalniški sistemi imeli dovolj računske moči, za simuliranje človeških možganov in bodo tako računalniki sposobni povezovati vsebine tako, kot bi to storil človek.

Web 4.0 (slika 13) si predstavljamo kot odprt, vseobsegajoč, simbiotični in inteligentni splet, v katerem se bodo spletni podatki (strani) nalagali zelo hitro (trenutno) in brezhibno. Nekateri računalniški strokovnjaki pravijo, da bo primerljiv s človeškimi možgani. Glede na to mu pripisujejo značilnosti spletnega operacijskega sistema (Web OS) - celoten splet bo postal enoten operacijski sistem, kjer bo pretok informacij potekal trenutno iz katere koli spletne točke do katere koli druge. Predstavljal bo ogromno mrežo visoko inteligentnih interakcij.  Web 4.0 je znan tudi kot simbiotični splet. Cilj simbiotičnega spleta je interakcija med ljudmi in stroji v simbiozi. Meja med ljudmi in napravami bodo zabrisane. Splet 4.0 bo komuniciral z uporabniki (ljudmi in stroji oz. napravami) na enak način, kot ljudje komunicirajo drug z drugim; omogočal bo neprekinjeno povezavo v celoten svet. Uporabniki se bodo lahko srečevali in komunicirali tudi v spletnem metaprostoru z uporabo avatarjev. Po futurističnih napovedih, mobilni telefoni in druge naprave, ne bodo več potrebovale zaslonov za navigacijo na internetu. Drugi razvedrilni sistemi, kot so npr. televizorji, bodo temeljili na hologramski tehnologiji za posredovanje informacij. Web 4.0 bo torej zahteval razširjenost, identiteto in povezavo. "Močan" bo kot človeški možgani, podprt z razvojem najsodobnejše telekomunikacijske tehnologije in dosežkov nanotehnologije ter nadzorovan z najsposobnejšimi vmesniki. Najbolj kritičen problem razvoja Web 4.0 bo migracija on-line spletne funkcionalnosti v fizični svet. Kot enostaven primer vzemimo, da bomo lahko vprašali Google, da v našem domu najde oz. določi mesto pozabljenih avtomobilskih ključev ali daljinskega upravljalnika. No, tu pa se srečamo še z enim novim terminom sodobnega spleta, to je internet stvari (ang. internet of things) (slika 14).

Za očeta skovanke »internet stvari« (ang. Internet of Things – IoT) velja britanski inženir Kevin Ashton, ki je besedno zvezo uporabil prvič daljnega leta 1999. Kot ustanovitelj laboratorija Auto-ID Center na MIT (Massachusetts Institute of Technology), se je pričel ukvarjati z identifikacijo in sprožil to, kar danes imenujemo internet - medmrežje stvari. Predstavlja enolično prepoznavanje vseh fizičnih predmetov in njihovo navidezno predstavitev na internetu (ali medmrežju podobni strukturi) (Wikipedija, 2015).  Gre torej za povezovanje ogromne količine naprav, ki imajo vgrajene tipala, ki bolj ali manj samostojno komunicirajo med seboj in z najrazličnejšimi aplikacijami. Te naprave so lahko aparati bele tehnike doma, avtomobili in druga prevozna sredstva, stroji v proizvodnji, naprave v zdravstvu itd (slika 14).

Internet stvari zajema tri vrste komunikacije:

·         komunikacija stvari z ljudmi

·         komunikacija med stvarmi in

·         komunikacija med napravami (angl. machine-to-machine - M2M).

Glavne domene uporabe interneta stvari obsegajo industrijo, okolje in družbo. V industrijski domeni gre za uporabo pametnih povezanih stvari v podporo finančnim in komercialnim transakcijam med različnimi organizacijami, torej za aplikacije nadzora in krmiljenja proizvodnje, transporta in logistike, ponujanja storitev bančnega sektorja in javne uprave, itd. Domena okolja obsega aktivnosti v zvezi z zaščito, nadzorom in razvojem naravnih virov. Aplikacije segajo od preciznega poljedelstva in reje do upravljanja z energetskimi viri, upravljanja z okoljem, nadzora življenjskih habitatov, ipd. V družbeni domeni pa je vloga interneta stvari v razvoju in vključevanju različnih skupnosti, mest in ljudi in obsega predvsem storitve za izboljšanje življenja in dela državljanov in različnih družbenih struktur v javnem življenju.

Danes je v internet povezanih na milijarde ljudi, navadno preko osebnih računalnikov, tablic in pametnih telefonov. Kar 75% naprav, ki so danes povezane v Internet (neposredno ali posredno), je takega tipa. Do leta 2020 pa bo v internet povezanih že preko 50% naprav, strojev in »stvari«, ki niso standardne komunikacijske naprave, kot smo jih vajeni.  Povezani bodo preko majhnih naprav, ki bodo lahko enostavni senzorji ali pa kompleksni mikroračunalniki, z možnostjo avtonomnega delovanja brez potrebe po dodatnem napajanju celo več let ali celo desetletij s povezavo (večinoma brezžično) v Internet.

Čeprav se je Internet stvari pričel razvijati pred desetletji kot zamisel, da se z uporabo tehnologije RFID (ang. Radio Frequency Identification) spremlja izdelke ali naprave, pa je danes Internet stvari mnogo širše področje. V tehnološkem smislu obsega celo množico posameznih tehnologij tako na področju radijske in brezžične ter mobilne komunikacije, kot na področju povezavnih in mrežnih protokolov. Sem štejemo tudi programske platforme, ki podatke iz okolja zbirajo, jih povezujejo, shranjujejo in obdelujejo in pogosto kombinirajo tudi z drugimi podatki iz različnih baz.

Oglejmo si nekaj primerov uporabe. Tehnologija interneta stvari lahko rešuje človeška življenja (slika 15). Pametne naprave in aplikacije omogočajo zdravstvu in zdravstvenim delavcem, da bolje razumejo bolnikovo zdravstveno stanje in na podlagi tega postavijo natančnejšo, pravočasno in realistično diagnozo pri kroničnih boleznih. Npr. t.i. pametne tablete v povezavi z internetom lahko spremljajo bolnikovo dozo in učinek na telo. Inhalatorji lahko spomnijo astmatike, kdaj je treba vzeti dozo zdravila in shranijo podatke, kar omogoča lažje spremljanje. Slika 15 prikazuje še nekaj primerov podobnih inteligentnih naprav - vsadkov, ki spremljajo ter poročajo o delovanju posameznih organov. Inteligentne stavbe oz. pametni domovi predstavljajo vizijo udobnosti, varnosti in energetske učinkovitosti. Z dodajanjem inteligentnosti v domače okolje lahko povečamo učinkovitost življenja za starejše in nepokretne osebe, ki bi v nasprotnem potrebovale institucionalno oskrbo itd. Tudi povezovanje posameznikov bo hitreje potekalo zaradi interneta stvari, ki bo omogočal združevanje različnih telekomunikacij oz. uporabo GSM (globalni sistem za mobilno komunikacijo), NCF (niz standardov za prenosne naprave), Bluetootha (brezžična tehnologija kratkega dosega za povezovanje in prenos podatkov med napravami), WLAN (brezžično lokalno omrežje), GSP (globalni pozicijski sistem – satelitski) in senzorskih omrežij s tehnologijo SIM-kartice.

Kakšna je prihodnost interneta stvari in interneta nasploh (slike 16, 17 in 18)? Zaradi svojega velikega potenciala, bo kmalu pomemben element revolucionarnega razvoja pri opravljanju človekovih vsakdanjih opravil, načinu dela in celo v preživljanju prostega časa. Gotovo se bo pomembno spremenil način življenja in dela.  Internet stvari poleg interneta uporabnikov, interneta vsebin in interneta storitev predstavlja enega štirih stebrov Interneta prihodnosti. Z vidika interneta uporabnikov bo moral internet prihodnosti podpirati interaktivno vključevanje vse večjega števila različnih uporabnikov z različnimi potrebami in pričakovanji. To bo privedlo do kreiranja virtualnih skupnosti ter izmenjave znanj in izkušenj med vključenimi uporabniki, pri čemer bodo pri zbiranju ogromnih količin informacij in znanj pomembno vlogo odigrale semantične tehnologije (slika 16). V okviru interneta vsebin in znanj se bodo razvili mehanizmi, ki bodo presegli samo zbiranje in uporabo informacij. Omogočili bodo napredno obdelavo in razširjanje znanja na lokalni in globalni ravni ter ob tem vključevali zavestne intelektualne aktivnosti. Razvite bodo na primer napredne spletne aplikacije in večpredstavnostni iskalniki, ki bodo dajali znanje na voljo tako človeškim uporabnikom kot napravam oziroma stvarem (slika 17). Internet stvari lahko opišemo kot dinamično globalno omrežno infrastrukturo, ki bo z uporabo standardnih komunikacijskih protokolov in sposobnostjo samostojne konfiguracije internetu prihodnosti dodala zmožnost interakcije z realnimi fizičnimi objekti. Vključila jih bo v poslovne, informacijske in družbene procese, ki so del vsakdanjega življenja. Na ta način dobimo tako imenovano pametno okolje (slika  18), v katerem lahko preko konteksta uporabe določenih stvari aktivno vlogo igrajo tudi ljudje. V tem okolju lahko rečemo, da povezane stvari predstavljajo storitev oziroma so same uporabniki storitev. Internet prihodnosti bo spremenil tudi način zagotavljanja in izvajanja storitev tako uporabnikom kot povezanim stvarem in napravam.

V tem poglavju smo podrobneje obdelali le 4 generacije spleta, v bodočnosti nas čakajo še Web 5.0, Web 6.0, Web 7.0 itd, vse do takrat, ko se bomo srečali z že opisanimi problemi in prednostmi razvoja umetne inteligence, tehnološke singularnosti in transhumanizma (slika 19).