BESEDILO

      Pisanje besedil ima kar obsežno zgodovino (slika 1). Če iz nje izluščimo le pomembnejše mejnike, vidimo, da so na začetku ljudje pisali besedila z roko (rokopisi). Iznajdba tiska v 16. stoletju je pomembno vplivala na hiter trend priprave besedil in prvih knjig. Leta 1867 je bil izdelan prvi pisalni stroj, ki je s hitrejšim in bolj čitljivim pisanjem povsem izrinil ročno pisanje iz poslovnih krogov. Pisanje besedil z računalnikom je okoli leta 1960 uvedlo podjetje IBM. Sprva so v ta namen uporabljali okorne programe, danes pa so možnosti, ki jih ponuja osebni računalnik in urejevalniki besedil, skoraj neomejene. Računalniško urejanje besedil ima številne prednosti pred pisanjem s klasičnim pisalnim strojem, kljub temu, da je vnašanje besedila s pomočjo tipkovnice zelo podobno:

• besedilo lahko poljubno popravljamo, oblikujemo, razmnožujemo in shranjujemo,
• na voljo imamo številne oblike pisave, krepak in poševen tisk, senčenje, različne velikosti črk, razne simbole (grške črke, matematične simbole…),
• besedilo lahko poljubno razporejamo na papirju in pišemo v več stolpcih,
• vključujemo lahko tabele, diagrame, slike,
• uporabljamo avtomatično številčenje strani, slik, ustvarjanje kazala, opombe itd.,
• pred tiskanjem si lahko tekst pregledamo in odpravimo vse napake v njemu itd.

Za računalniško urejanje besedil se uporabljajo že omenjeni urejevalniki besedil, ki so v tem času zmogljivi programi, saj omogočajo vrsto postopkov, kot npr. vnos, popravljanje, vstavljanje, brisanje, kopiranje, premikanje, shranjevanje in oblikovanje besedil ter tiskanje. Omogočajo tudi zahtevnejše aktivnosti, kot npr. vstavljanje tabel in slik, avtomatsko izdelavo kazal, uporabo cele vrste vnaprej pripravljenih obrazcev, spajanje dokumentov, vnašanje opomb, hipertekstovne povezave itd. S pomočjo predlog in odstavčnih slogov je omogočeno enostavno oblikovanje daljših dokumentov, preverjanje črkovanja pa pomaga uporabniku pripraviti besedilo brez tipkarskih in osnovnih slovničnih napak v izbranem jeziku.

Besedilo je v bistvu enostaven multimedijski gradnik in čeprav v tem smislu ni za področje multimedije in hipermedije tako zanimiv, je zelo pogosto uporabljeno, saj izraža natančno informacijo, a z daljšo časovno periodo. Besedila pri pisanju je predstavljeno kot niz znakov (črke, številke, ločila in specialni znaki). Kot že vemo, za računalniško obdelavo ti znaki predstavljeni z zaporedjem le dveh različnih binarnih znakov: 0 in 1 (napetost je ali pa je ni). Vsaki kombinaciji 0 in 1 pripada en znak besedila. Da ne bi prišlo do zmešnjav, uporabljamo standardizirane kodne tabele. Ena najbolj znanih je ASCII; za predstavitev enega znaka uporablja 8 bitov, z njo lahko torej predstavljamo 256 različnih znakov. Obstaja pa še cela vrsta drugih (npr. UNICODE, ki je 16 bitna kodna tabela itd.). Vsem kodnim tabelam pa je skupno to, da so urejene; kodi za A vedno sledi koda za B itd. 

     Računalniško besedilo lahko predstavljeno v različnih oblikah, in sicer (slika 2):

Na določenem besedilu lahko izvajamo vrsto operacij, med osnovnimi pa so: 

• Operacije urejanja (ang. Editing) - vključujejo brisanje, vrivanje, prepisovanje, premikanje, izbiro posameznega znaka in vzorcev znakov, skupine znakov (niza), celotnega stavka ali odstavka.
• Operacije oblikovanja (ang. Formatting) - omogočajo npr. spreminjanje videza strani, določa, katera pisava bo uporabljena v določenem delu besedila, omogoča vstavljanje določenih elementov, slogov itd. Oblikovanje je lahko neinteraktivno ali interaktivno. Slednje je prijaznejše do uporabnika in tudi bolj priljubljeno, saj pri tem uporabnik vidi na izhodni napravi (tiskalniku) tisto, kar dejansko ima na zaslonu (WYSIWYG - What You See Is What You Get).
• Operacije stiskanja (ang. Compression) – uporabljamo jo, kadar želimo zmanjšati bitno velikost besedila. Deli besedila – zaporedja črk, besede ali celo več besed – se pogosto ponavljajo. Zapis besedila lahko npr. skrajšamo tako, da vsakič, ko bi morali napisati, kaj, kar smo že napisali, le pokažemo na prejšnji zapis. Primeri takih programov so npr. 7-ZIP (brezplačen odprtokodni program, namenjen arhiviranju in stiskanju datotek), nato WinZip (zelo razširjen sistem za stiskanje datotek na osebnih računalnikih z operacijskim sistemom Microsoft Windows) ter WinRAR  (prav tako zelo razširjen sistem za stiskanje datotek v osebnih računalnikih z operacijskim sistemom Microsoft Windows; je shareware, različica za Pocket PC - PocketRAR pa je na voljo kot freeware. Ena od prednosti formata RAR je tudi njegova zmožnost šifriranja, ki je zelo močno).
• Operacije kodiranja (ang. Encryption) – so se razvile zaradi potrebe za zavarovanje informacij: če pošljemo podatke, vsakdo, ki ni prejemnik in pošiljatelj, ne izve izvornih podatkov. Osnovni pojmi kodiranja oz, kriptografije so: osnovni algoritem, šifriranje (kodiranje), dešifriranje (dekodiranje) in ključ. Razviti so različni pristopi.
• Jezikovno odvisne operacije - vključujejo pravopis, preverjanje slovnice, statistične analize napisanega itd.

E-PUBLIKACIJE

E-knjiga

Ko govorimo o besedilu, ne moremo mimo knjige. Prva tiskana knjiga nastala šele po letu 1450, in sicer s pomočjo Gutenbergovega izuma knjigotiska s pomočjo ulitih črk in znakov, v Sloveniji pa je prvo tiskano knjigo na tej osnovi izdal Primož Trubar šele leta 1550. In kar nekaj let je nato moralo preteči, da se je tiskana knjiga razširila tudi med ljudi, ki so živeli izven večjih mest. Vse to si sedaj kar težko predstavljamo, saj nas razvoj interneta in multimedijskih vsebin spremljata na vsakem koraku, pa vendar je dejstvo, da elektronskih vsebin pred približno 45 leti sploh še ni bilo. Tako kot večina ostalih stvari je tudi knjiga doživela svoj razcvet na digitalnem področju. Tako imenovane elektronske knjige (v nadaljevanju e-knjige, slika 4) so vedno bolj alternativa tradicionalnim knjigam, primerne za branje z računalniškega monitorja, dlančnika, mobilnega telefona ali pa posebnega bralnika, ki so vse cenejši in vedno bolj priročni. V zadnjih dvajsetih letih skoraj vsa besedila, knjige, časopisi itd. nastanejo najprej v elektronski obliki in šele nato se razmišlja o tisku na papir in druge materiale.

E-knjige so se prvič pojavile s projektom Gutenberg, leta 1971 v ZDA. Projekt predstavlja digitalno knjižnico prosto dostopnih besedil fizično obstoječih knjig v elektronski obliki; besedila so večinoma v javni lasti, bodisi zaradi tega, ker zanje nikdar niso veljale avtorske pravice, bodisi zaradi pretečenih avtorskih pravic, vključuje pa tudi nekaj besedil, za katere veljajo avtorske pravice, a so objavljene s privoljenjem avtorjev. Najprej so se e-knjige shranjevale na disketah, ki pa niso nudile nobene avtorske zaščite, nato je stopil v uporabo zapis na CD-ROM-ih in DVD-jih. Z razvojem IKT in uvedbo skenerjev pretipkavanje ni bilo več potrebno in elektronske knjige so pričele nastajati s pomočjo optičnega prepoznavanja znakov (OCR). Tako je pretvorba iz običajne tiskane oblike v elektronsko postala lažja, pa tudi vedno več je bilo takšnih, ki svojih predhodnic sploh niso več imele. Z razcvetom svetovnega spleta so se elektronske knjige množično razširile, ravno zaradi neskončne možnosti različne uporabe, hitre dostopnosti in dinamičnosti formatov.

Veliko je definicij za e-knjigo, kot npr.

• e-knjiga je knjižna publikacija, izdana v digitalni obliki, bodi samostojno, bodisi kot različica klasične tiskane knjige;
• e-knjiga je tista, ki izpolnjuje 4 osnovne pogoje, in sicer, da jo sestavlja elektronsko besedilo, multimedijska podpora besedilu, metafora knjige in organizirana tema [V.Ocvirk].

Tako kot mednarodno številko publikacije (CIP), morajo tudi e-knjige pridobiti ISxN številko, ki omogoča lažjo, zanesljivejšo in trajno rešitev za pridobivanje informacij o e-knjigi, ki pa je odvisna od posamezne zvrsti:

·         ISBN (ang. International Standard Book Number) - mednarodna številka za knjige (leposlovje, esej, enciklopedije, …),

·         ISMN (ang. International Standard Music Number) - mednarodna oznaka za notno gradivo (partiture, notni zapisi …)

·         ISSN (ang. International Standard Serial Number) - mednarodna oznaka za serijske publikacije (časopisi, revije …) itd.

Z razvojem digitalizacije so lahko založbe na spletu pričele ponujati tudi e-gradivo. Ena izmed večjih ponudnic, ki se je zadeve lotila celovito, je gotovo e-založba Amazon (http://www.amazon.com/books-used-books-textbooks/b?node=283155 ). S svojim bralnikom, ki ga imenuje Kindle, nudi uporabnikom nakup knjig s pomočjo lastnega brezžičnega omrežja, poleg tega pa je nabor gradiv zelo bogat in cenovno ustrezen; v ponudbi najdemo domala vse največje svetovne uspešnice, na posebnem oddelku pa tudi knjige v Microsoft in Adobe formatu. Še eno veliko zbirko digitaliziranih gradiv je uspel ustvariti tudi Google-u, ki je sklenil sporazume o digitalizaciji knjig s številnimi knjižnicami in tudi z ostalimi partnerji ter ustvaril Projekt Google knjižnica (ang. Google Library Project – GLP; https://www.google.com/googlebooks/about/ ).

Naštejmo še nekaj pomembnih pojmov v povezavi z e-knjigami: 

• Dostopnost publikacij: s pomočjo računalniške naprave (na računalnikih, pametnih mobilnikih, tablicah, e-tablah, najboljši način branja e-knjig pa so e-bralniki) ali s pomočjo sintetizatorja govora.
• Distribucija:  elektronsko, prek različnih prenosnih elektronskih medijev ali svetovnega spleta.
• E-bralnik (slika 4): je fizični nosilec oz. naprava za branje vsebin (npr. Amazom Kindle, Sony Reader…). V večini e-bralniki uporabljajo e-črnilo (ang. E-ink) – tehnologijo za izdelavo e-papirja. Zaslon e-papirja je sestavljen iz mikrokapsul, v katerih sta v osnovni izvedbi črn in bel pigment (novejši e-bralniki ponujajo več nivojev sivine, v zadnjem času pa tudi barve). Delčki pigmenta so različno nabiti in lebdijo v viskozni tekočini. Vsako piko (piksel) zaslona tvori več mikrokapsul. Poglavitno je dejstvo, da se električna energija porabi le pri spreminjanju razvrščanja mikrokapsul (ob prehodu na novo stran). V primerjavi z LCD-zasloni e-črnilo nima osvetlitve ozadja in ne izžareva svetlobe, zato je postopek branja e-knjig isti kot branje papirnatih knjig. Prednost e-papirja je gotovo odlična vidnost tudi pod soncem, novi materiali pa omogočajo tudi e-papir, ki ga je moč zvijati (na trgu so že prvi mali e-bralniki, iz katerih večji zaslon nato preprosto razvijemo).
• Formati (slika 4): Pisci in založniki imajo na voljo veliko izbiro formatov za objavo e-knjig. Vsak format ima svoje prednosti in zagovornike. Najbolj pogosti so: EPUB (temelji na XML), PDF (preprost ogled in tisk), KF8 (ogromna izbira na Amazon.com), HTML (branje preko spletnega brskalnika), PostScript (Unix sistemi), TomeRaider (Wikipedia) itd.
• E-knjigarne: Distribucija e-knjig poteka elektronsko, prek različnih prenosnih elektronskih medijev ali svetovnega spleta. Obstajajo tudi številne spletne knjigarne, kot npr. Amazon (30% prodaja e-knjig), Google books itd., v Sloveniji pa Digitalna knjižnica univerze v Mariboru, Cobbis, Digitalna knjižnica Slovenije, Ruslica.si (Večer), Centralna tehniška knjižnica univerze v Ljubljani itd.; nekatere ponujajo e-knjige samo proti plačilu, druge pa so prosto dostopne.
• E-knjige so lahko prosto dostopne ali zaščitene (npr. zaščita DRM, ang. Digital Rights Management - upravljanje pravic digitalnig vsebin; DRM lahko omejuje dostop do filmov, glasbe, literature in programske opreme).

          E-časopis, e-revija

V zadnjem času so se razvile še druge e-publikacije, med katerimi so neštevilnejši e-časopisi in e-revije (slika 5). Za vse veljajo podobna izhodišča kot za e-knjigo, in sicer:

• So publikacije, izdane v digitalni obliki, bodi samostojno, bodisi kot različica klasičnih tiskanih izvedb.
• Dostopne so s pomočjo računalnikov (stacionarnih, prenosnih, pametnih mobilnikov, tablic, e-tabel in e-bralnikov) v tradicionalni bralni obliki ali s pomočjo sintetizatorja govora. Njihova distribucija  je elektronska: prek različnih prenosnih elektronskih medijev ali svetovnega spleta (najpogosteje).
• Pisci in založniki imajo na voljo veliko izbiro formatov, podobno kot za e-knjige. Najbolj pogosti formati so EPUB, PDF in HTML.
• Ponudba e-časopisov in e-revij, poteka preko t.i. internetnih kioskov. Ponudnikov - internetnih kioskov je veliko, predvsem ko pogledamo izven meja naše države. Pri nas je najbolj znan internetni Kiosk (www.kiosk-on.net). Tudi za področje zdravstva, medicine in zdravstvene nege, je kar precejšnja ponudba (slika 6). V večini so e-časopisi in e-revije plačljive, nekaj je tudi brezplačnih revij.

E-učbenik

V literaturi in digitalnih medijih se pojem e-učbenika (ang. e-textbook) uporablja za učbenik v obliki e-knjige, ki je definirana kot elektronski (digitalni) ekvivalent tiskani verziji.  S tehničnega vidika se pojem e-učbenika uporablja za učbenik v elektronskem formatu, ki ga je možno uporabljati na računalniku in se ga lahko shrani na nosilcih podatkov kot npr. na zgoščenkah. Po tej definiciji je e-učbenik podoben e-knjigi, elektronski obliki tiskane knjige, ki prednost digitalnega medija izkorišča le v smislu digitalizacije zapisa ter boljše in hitrejše prenosljivosti in dostopnosti. E-učbenik tako lahko opredelimo kot digitalni učni vir, kot učno sredstvo v elektronskem mediju, ki v celoti nadomesti tiskani medij, za njegovo uporabo pa so potrebna določena tehnična sredstva (slika 7). E-učbeniki lahko vključujejo različne multimedijske elemente (animacije, video, simulacije, ogromno fotografij in skic), učne in delovne liste, naloge preverjanje znanja, teste itd. Neprecenljivo in za e-učbenik najbolj karakteristično dodatno vrednost gotovo predstavljajo interaktivni elementi (slika 7 - e-zdravstvena nega (EZNE).