Človek prejema informacije iz okolja preko različnih medijev, tudi več na enkrat, ko npr. gleda gledališko predstavo, koncert, gleda televizijo, posluša radio, si ogleda filmsko predstavo, se udeleži razstave znanih umetnikov, komunicira preko spleta itd. To so le eni od primerov, ko sprejemamo podatke ali informacije preko enega ali več medijev na enkrat in preko različnih kanalov oz. čutil, kot so sluh, vid, vonj, okus, tip, gibanje in pospešek (slika 1). Več ko je prisotnih čutil, bolj je informacija zanimiva, bogata in lažje si jo zapomni. Res je, da je vsako sporočilo drugačno in informacije so v njem predstavljene drugače.

Ko zgoraj omenjene življenjske primere prejemanja informacij preko različnih medijev vežemo na računalnik, govorimo o multimediji oz. večpredstavnosti (slika 1). Stvar multimedije je, da jo nadzira, upravlja in krmili računalnik, kar v zgoraj navedenih primerih vedno ne počne le računalnik. Torej je mutimedija računalniško podprto pridobivanje informacij z več mediji, ki pri uporabniku spodbujajo več različnih čutil, vse dogajanje pa upravlja računalnik preko katerega lahko v podane multimedijske vsebine bolj ali manj posegamo, krmilimo, upravljamo ter prilagajamo svojim potrebam in željam. Seveda je še kar nekaj definicij multimedije, med katerimi omenjamo tisto iz njenih zgodnejših let; Kragelj in Novoselec (1999) sta svojo definicijo opredelila tako, »da je multimedija ali večpredstavnostna računalnika tehnologija, strojna in programska tehnologija, ki hkrati posreduje podatke oziroma informacije, z več mediji naenkrat, pri čemer celotno dogajanje krmili računalnik. Uporabnik pa lahko v to dogajanje posega, ga spreminja in prilagaja svojim željam, zmožnostim in potrebam. Medij pa predstavlja orodje, ki ga uporabljamo za posrednika med informacijo in uporabnikom«. Če gledamo z nivoja že omenjenih človekovih kanalov oz. čutil, multimedija predstavlja takšen način medsebojne povezave posameznih kanalov, ki uporabniku izboljšajo komunikacijo in izmenjavo informacij. 

Če pogledamo malce zgodovinsko ozadje razvoja računalnikov in multimedije, bi lahko prvim računalnikom rekli tudi monomedijski, saj so na zaslonu lahko prikazovali le besedilo, nikakor pa ne predvajali zvok, animacije in video. V zadnjih desetih letih pa je razvoj računalniške tehnologije prinesel nove možnosti za hiter razvoj multimedije (močnejši in hitrejši procesorji, grafične in zvočne kartice, spominski elementi, spletne tehnologije itd.). Če smo pred leti še govorili o multimedijskih zahtevah in s tem strukturi računalnika, ki smo ga želeli kupiti, so te sedaj dejstvo in stalnica v strojnem in programskem smislu. Ne samo to. V tem času, času interneta in s tem hiperteksta (nelinearno organiziran in dostopen niz zaslonov teksta, statičnih diagramov, slik, tabel itd., ki vsebuje povezave – hiperpovezave (ang. hyperlinks, hot words, hot links) na druge dokumente) in z njim povezanim pojmom interaktivnosti (omogoča uporabniku izbiranje, odločanje in povratno povezavo v realnem času, zahvaljujoč obstoju več navigacijskih poti – hiperpovezav) govorimo še o novem pojmu, to je hipermediji (ang. Hypermedia), ki v osnovi predstavlja vsoto multimedije in hiperteksta (slika 1); lahko govorimo tudi o interaktivni multimediji, pri kateri je multimedijskim elementom dodana struktura hiperpovezav, ki torej omogočena kontrolo in upravljanje nad multimedijsko aplikacijo.

Z multimedijskimi elementi se danes srečamo na vsakem koraku, kot npr. v  medicini, matematiki, kemiji, fiziki, tehniki, filmski in glasbeni industriji, računalništvu, inženiring u itd. Multimedijo najlažje opazimo v komercialni industriji, saj so reklame sestavljene iz več sestavin multimedije. Zaradi nje so tako bolj izpostavljene in ponujajo veliko informacij o predstavljenem produktu. V fiziki, kemiji in inženirstvu se jo uporablja predvsem za računalniške simulacije, kot na primer simulator letenja, simulator zahtevnejših fizikalnih in kemijskih procesov itd. Za izdelavo računalniških iger, posebnih učinkov v filmih in najrazličnejših aplikacij in animacij se jo poslužuje v zabavni industriji. Navsezadnje pa je njena uporaba zelo razširjena tudi v medicini, kjer se lahko z njo načrtujejo ali izvajajo navidezne operacije, s sodobnimi medicinskimi napravami se z njeno pomočjo lahko zelo natančno diagnosticirajo bolezni in okvare (npr. CT, MRI, PET itd.), z njeno pomočjo je izobraževanje medicinskega kadra vse bolj nazorno in efektno itd

Multimedijo delimo v dve kategoriji:

• linearno in
• nelinearno.

Linearna se izvaja brez navigacijskih kontrol za uporabnika (npr. ogled filma v kinodvorani, TV, računalniku), nelinearna pa uporabniku ponudi interaktivnost. S tem uporabnik sam nadzoruje izvajanje oz. napredek (npr. računalniška igra).

Multimedija (v nadaljevanju MM) je sestavljena iz gradnikov, ki se delijo na (slika 2):

• statične MM gradnike (besedilo, slike in grafika) ter
• dinamične MM gradnike (zvok, video in animacija).

Delo s statičnimi MM gradniki – statično multimedijo je lažje, ker nismo soočeni z omejitvijo po predstavitvi v realnem času. Na drugi strani dinamični MM gradniki – dinamična multimedija, zahtevajo izredno hiter prenos in procesiranje podatkov, ki morajo biti predstavljeni v dovolj kratkem času, da bi opazovalec dobil vtis njihovega dinamičnega obnašanja. V nadaljevanju tega poglavja, bomo naredili kratek pregled najbolj razširjenih multimedijskih gradnikov; obdelali bomo najpogostejše oblike njihove predstavitve in tipične operacije, ki jih lahko izvajamo nad njimi.