1.1.1 Informacijsko komunikacijska tehnologija

     Razvoj človeka je bil v veliki meri odvisen od njegove zmožnosti izdelovati in uporabljati orodje ter obvladovati naravne pojave. Prva orodja so bili naravni predmeti, kot so palice, kamni itd. Pomemben korak v razvoju pomeni ukrotitev ognja. Ko je človek obvladal ogenj, so se mu odprle nove možnosti: ogenj mu je omogočil taljenje rud, obdelovanje kovin, oblikovanje stekla ipd.

Naslednji pomemben korak v človekovem razvoju je bilo uvajanje poljedelstva in živinoreje. Ko je bilo treba odvečno hrano uskladiščiti in razdeliti, je uporabil aritmetiko, ko je bilo potrebno zemljo izmeriti in razdeliti, geometrijo. Ob življenju in proučevanju naravnih zakonitosti so se razvili temelji naravoslovnih znanstvenih disciplin (fizike, kemije, biologije ipd.).
V 18. stoletju je človek izumil prve pogonske stroje, ki so ga zamenjali pri nevarnih in zelo težkih opravilih. Rastoča industrija je spodbujala raziskovanje lastnosti materialov, kar je zahtevalo globlje poznavanje kemije. Povečevala se je potreba po energiji, zato se je močno razvila tudi fizika.

Razvoj industrije v 19. stoletju je sprožil iskanje novih vrst energije: pojavila so se nova odkritja v mehaniki, elektrotehniki, elektroniki itd.

     Začetek 20. stoletja pomeni prehod iz industrijskega v t.i. poindustrijsko obdobje. Zanj je značilna vse manjša vloga posameznika v neposrednem procesu proizvodnje. Človeku ostajajo že med načrtovanjem samo določena opravila, kot npr. vzdrževanje in dodatni nadzor, vse drugo pa prepušča avtomatom. Industrija postaja vse bolj industrija znanja. Na delovnem mestu je že potrebno aktivno znanje, ki ga daje le dober izobraževalni sistem, za priučevanje ni več časa. Naš čas ne poudarja le pomena znanosti in tehnologije, ampak tudi izbiranja in uporabe informacij. Tako so za vse zapletenejše tehnologije potrebna poglobljena osnovna znanja, pa tudi prožnost, ko sprejemamo nova s pomočjo sistema za zbiranje in uporabo informacij. A tako je bilo že od nekdaj: človek je iskal način, kako bi življenjsko pomembne informacije prenašal in sprejemal. Najprej se je zadovoljil z  govorom, nato z zapisom, kasneje s tiskom, dandanes pa že išče nova pota - novo tehnologijo, ki ji pravimo informacijsko komunikacijska tehnologija (IKT). Ta tehnologija se je pojavila z združitvijo treh tehnologij, in sicer mikroelektronike, računalništva in komunikacij.

Zadnjih petdeset let so nepogrešljiva podlaga vseh elektronskih vezij trije elementi: upor, kondenzator in tranzistor. Še pred "kratkim" (okoli leta 1946) so jih izdelovali posamično, kar pomeni, da so jih povezovali v ustrezna elektronska vezja z žicami ali tudi kako drugače (tiskana vezja). Seveda lahko tako ravnamo tudi danes, toda sodobna industrija dosega velike uspehe, ko združujejo te in še druge elemente na tanki polprevodniški ploščici (navadno silicijevi), veliki okoli pol kvadratnega centimetra, ki jo imenujemo tudi »čip«. Prav s projektiranjem, proizvodnjo in uporabo teh elementov se ukvarja mikroelektronika.

Za povezovanje ljudi so pomembni komunikacijski pripomočki. Sprva so bili preprosti (dimni signal, ogenj, svetlobni signali), kasneje pa zahtevnejši (pisana beseda, Morsova abeceda, telefon). Moderne oblike komunikacij imenujemo telekomunikacije. Mednje štejemo telefon, televizijske in radijske signale - valove (prenos sporočil s pomočjo elektromagnetnih valov večjih ali manjših valovnih dolžin in optične kable (skupek optičnih vlaken, po katerih lahko prenašamo svetlobna ali laserska sporočila).

---

  Elemente informacijske in komunikacijske tehnologije lahko prikažemo na primeru sodobnega doma. V njem je vse več naprav te vrste. Med najpogostejšimi so:

  V zadnjem času so se pojavile nove, ki še povečujejo komunikacijsko in informacijsko moč, kot npr.:

  Naštete naprave so že sedaj, vsaj delno povezane, a razvoj na tem področju nakazuje povezovanje, ki bo bistveno povečalo njihovo informacijsko in komunikacijsko učinkovitost. Osrednji del informacijske tehnologije sodobnega doma sta zagotovo računalnik in televizor. Oglejmo si nekatere informacijske možnosti, ki jih omogoča televizija. Poleg rednega sporeda lahko opravlja še številne druge storitve, kot npr.: Satelitski TV spored, kabelski TV spored (KTV), videostrani, teletekst, videotekst, digitalni radio, multimedijski center za različne avdio-vizualne naprave in v zadnjem času usluge Interneta; kar preko velikega zaslona lahko dostopamo do različnih internetnih strani, si ogledamo filme v 2D ali 3D obliki ali  poslušamo visoko kvalitetno glasbo, se povežemo s prijatelji v socialnih omrežjih itd. Nova serija t.i. pametnih TV (ang. smart TV) prinašajo še več storitev in možnosti (slika 1).

  Če ima že televizor toliko možnosti, jih ima računalnik v domu še več. Lahko ga uporabimo kot glasbeni center, nanj lahko priključimo klaviaturo in že dobimo glasbeni sitetizator. Priključitev grafične plošče spremeni zaslon monitorja v »slikarsko platno«. Priključitev tiskalnika pa naredi iz računalnika vrhunski pisalni stroj, ki obvlada abecedo in obliko znakov katere koli države. Da ne govorimo o možnosti povezave med računalniki s pomočjo Internetne mreže. Na računalnik lahko priključimo tudi ure, krmilnike za centralno kurjavo, ali digitalne fotoaparate, ki slike namesto na klasičnem filmu zapisujejo na disk. Podobno je tudi z uporabo videokamere, videorekorderja ali pa video in avdio diska. In še bi lahko naštevali. V prihodnosti bo povezovanju vseh členov IKT v domu namenjena vse večja pozornost. In kaj prinaša združevanje avdio-, video- računalniških in komunikacijskih naprav? V prvi vrsti smotrnejša vlaganja, pa tudi enostavnejše ravnanje. Najenostavnejše je, če takšne naprave krmilimo enotno. Odpirajo se torej nove možnosti za človekovo poklicno uveljavljanje, razvijanje njegove ustvarjalnosti, pestrejše vsebine prostega časa ipd.

---

     Razvitejše države vstopajo v razdobje tako imenovane informacijske družbe. Njihovo gospodarstvo se vse bolj naslanja na obnovljive vire (znanje, informacije, biološki vrt, sončna energija itd.) in na tako imenovane »visoke tehnologije«, ki potrebujejo čim manj energije. Zastoje v industrijski proizvodnji rešujejo z uvajanjem robotov, računalnikov in s spodbujanjem razvoja znanosti in izobraževalnih sistemov. Tako kot je z industrializacijo poljedelstva porasla produktivnost v proizvodnji hrane, tako je informatizacija industrije odprla nove možnosti za razvoj industrijske proizvodnje.

     Pomemben korak v informatizacijo pomeni za vse nas vstop v družbo 21. stoletja. Ta korak bomo zmogli le, če bomo izpolnili nekatere pogoje. Najpomembnejši je vsekakor kadrovski, to je tisti, ki se uresničuje v izobraževalnem procesu. V prihodnosti človeku ne bodo več zadoščala klasična znanja. Moral bo obvladovati informacijsko pismenost; poznati bo moral sodobno informacijsko tehnologijo in njeno uporabnost v gospodarstvu in družbi. Informacijska pismenost opredeljuje znanje in spretnosti, ki jih potrebuje splošno izobražen človek za delo s podatki. Informacijsko pismen posameznik je sposoben med razpoložljivimi podatki poiskati, ovrednotiti in uporabiti tiste, ki najbolj zadovoljujejo njegove informacijske potrebe. Informacijsko pismenost opredeljujejo trije sklopi znanja in spretnosti:

1.   presoditi, kdaj je informacija potrebna;

2.   vedeti, kje pridobiti podatke, jih znati od tam pridobiti in ovrednotiti;

3.   znati pridobiti iz podatkov pravo informacijo in vedeti, kje, kdaj in kako jo uporabiti.

   1.1.2 Kibernetika

     Vse našteto je v osnovi povezano s tremi  znanstvenimi disciplinami, ki so strokovno in zgodovinsko medsebojno povezan in sicer s kibernetiko, informatiko in računalništvom. Zadnji dve znanstveni disciplini smo si uvodoma (več si bomo še v nadaljevanju) posebej obravnavali, zato se sedaj posvetimo kibernetiki. Danes sega v vsa strokovna in znanstvena področja, v tehniko, naravoslovje, družboslovje, zdravstvo, medicino itd.

     Wienerjev pristop je bil sistemski in timski. Poudarjal je, da morajo različni strokovnjaki (matematiki, fiziki, sociologi, medicinci...) delovati skupaj, tako da bi drug drugega  bolje razumeli, čeprav so eksperti svojega ožjega področja. Nadaljnja značilnost Wienerjevega pristopa je bila usmerjenost "bolj k procesom kot pa k stanju proučevanih procesov". Tako je Wiener pri kibernetskem pogledu na človeka ugotovil, da npr. človeški gibi niso popolnoma mehanični, saj jih venomer kontrolirajo možgani. Vzemimo npr. gibanje roke, ki je zelo zapleten proces informacijskega prenosa opažanj oči do možganov in preko sistema živčevja do opravljanja giba k izbranem predmetu. Pri tem možgani ves čas regulirajo gibanje roke na podlagi kontrole resničnega dogajanja. Tako na osnovi podatkov, ki jih prejemajo možgani, le-ti upravljajo gibanje mišic (slika 3) in s tem premike ali druge operacije roke.

Glede na Wienerjev pristop in tudi glede na sodobne osnove kibernetike, lahko poudarimo naslednje osnovne pojme v kibernetiki (slika 4):

Oglejmo si malce podrobneje proces komunikacije in prenosa informacij. Vsako zbiranje informacij bi bilo brez pomena, če ne bi poskrbeli tudi za njihov pretok. Pri prenašanju z enega mesta na drugo razlikujemo: vir, to je nahajališče informacije, in mesto, do katerega mora priti. Vir in mesto, kjer je uporabnik, povezuje komunikacijski kanal (medij, kanal za prenos). Model prenosa informacij predstavljamo precej poenostavljeno (slika 5), kot ga opredeljuje teorija komunikacij. Po tej teoriji tvori poenostavljeni, osnovni model prenosa informacij šest elementov (osnovni model prenosa informacij je postavil C. Shannon v delu "The Mathematical Theory of Comunication):